Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obrekoválka -e [obrekovau̯ka] ž (ȃ)
ženska, ki (rada) obrekuje: obrekovalke že spet govorijo o njem
SSKJ²
obrekoválnica -e ž (ȃ)
1. ekspr. prostor, kjer se (rado) obrekuje: po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic
2. gled. žarg. prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop: v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega
SSKJ²
obrekoválski -a -o [obrekovau̯ski tudi obrekovalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na obrekovalce: obrekovalska skupina / obrekovalska osramotitev njegove žene
SSKJ²
obrekovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obrekovati: pogovor se je začel spreminjati v obrekovanje; z obrekovanjem manjšati komu ugled; obrekovanje članov odbora / obrekovanje naše oblasti
SSKJ²
obrekováti -újem nedov. (á ȗ)
dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: nevoščljivci in sovražniki ga obrekujejo; zelo so jo obrekovali / rada obrekuje / obrekovati našo državo
    obrekován -a -o:
    obrekovan človek
SSKJ²
obremenílen -lna -o prid. (ȋ)
ki obtožuje, dolži: obremenilna priča / obremenilna izpoved; obremenilno gradivo / obremenilne okoliščine
♦ pravn. obremenilni dokaz; teh. obremenilni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev
SSKJ²
obremenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obremeniti:
a) obremenitev dvigala; maksimalna obremenitev mostu / zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila
b) obremenitev učencev z domačimi nalogami; obremenitev na delovnem mestu / psihična, živčna obremenitev; obremenitev vida
c) obremenitev motorja, stroja; obremenitev nosilne vrvi / dopustna obremenitev; obremenitev na nateg
č) obremenitev proračuna
● davčne obremenitve davki; znaki dedne obremenitve dedne obremenjenosti
♦ fin. direktna obremenitev naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; grad. ekscentrična obremenitev ki ne deluje na sredino konstrukcije; koristna obremenitev ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve; strojn. dinamična obremenitev ki se s časom spreminja
SSKJ²
obremeníti -ím dov., obreménil (ī í)
1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki
2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom
3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo; s tem dejanjem si je obremenil vest
● ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo
4. obtožiti, obdolžiti: nima namena, da bi ga obremenil; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili
5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti
♦ fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme; fiz., teh. obremeniti na nateg; pravn. obremeniti posestvo s hipoteko
    obremenjèn -êna -o:
    organizem je pri takem delu zelo obremenjen; obremenjen z delom, funkcijami; obremenjen s predsodki
    ●     biti dedno obremenjen podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja; publ. ta cesta je v sezoni zelo obremenjena na njej je velik promet
SSKJ²
obremenítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obremenitev: obremenitvena deformacija
♦ teh. obremenitvena krivulja krivulja, ki kaže odvisnost obremenitve od časa
SSKJ²
obremenjênec -nca m (é)
navadno v zvezi dedni obremenjenec kdor podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja: v teh krajih je precej dednih obremenjencev
SSKJ²
obremenjênost -i ž (é)
1. dejstvo, da je kdo obremenjen: duševna obremenjenost; obremenjenost žensk z gospodinjskim delom / dedna obremenjenost dejstvo, da kdo podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja
2. lastnost, stanje obremenjenega: obremenjenost dvigala / obremenjenost okolja stopnja izkoriščanja ali onesnaževanja naravnega prostora
SSKJ²
obremenjeválen -lna -o prid. (ȃ)
ki obtožuje, dolži: obremenjevalna priča / obremenjevalna izpoved
SSKJ²
obremenjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od obremenjevati: obremenjevanje avtomobila s prtljago / obremenjevanje otrok z delom / medsebojno obremenjevanje
SSKJ²
obremenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami
2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi
3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki
4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale
5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj
● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega
SSKJ²
obrénkati -am dov. (ẹ̑)
ekspr. ošteti, ozmerjati: obrenkala ga je zaradi njegove brezbrižnosti; pošteno jih je obrenkal
SSKJ²
obrésten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na obresti: obrestni obroki; obrestni znesek
♦ fin. obrestni kredit kredit, pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; efektivna obrestna mera obrestna mera, ki izhaja iz obrestnoobrestnega zneska in glavnice; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; obrestne obresti obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; obrestne tablice tabela z izračunanimi obrestnimi zneski; temeljna obrestna mera [TOM] do junija 2003 letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti; mat. obrestni račun račun, ki obravnava navadne obresti
SSKJ²
obrésti1 -i ž mn. (ẹ̑)
v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
● ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati
♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici
SSKJ²
obrêsti2 obrêdem dov., obrêdel in obrédel obrêdla, stil. obrèl obrêla (é)
ekspr. obiti1, obhoditi: deželo je obredel po dolgem in počez
// obiskati: vse prijatelje je obredel; na poti domov so obredli več znanih gostiln
SSKJ²
obréstnoobrésten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑)
nanašajoč se na obrestne obresti: obrestnoobrestni znesek
♦ mat. obrestnoobrestni račun račun, ki upošteva tudi obresti od obresti
SSKJ²
obrestonôsen -sna -o prid. (ó ō)
fin. ki prinaša obresti: obrestonosni kapital
    obrestonôsno prisl.:
    obrestonosno naložiti denar
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obrestovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obrestovati: obrestovanje vloge; naraščanje glavnice pri obrestovanju
SSKJ²
obrestováti -újem nedov. (á ȗ)
plačevati obresti: banka obrestuje vloge
    obrestováti se 
    1. prinašati obresti: kapital se obrestuje
    2. ekspr. prinašati korist: denar, ki so ga naložili v izobraževanje, se jim je zelo dobro obrestoval
SSKJ²
obréza -e ž (ẹ̑)
del knjige, revije, kjer so listi gladko obrezani: knjiga z rdečo, zlato obrezo
♦ obrt. marmorirana obreza
SSKJ²
obrezáč -a m (á)
nar. vzhodno kdor obrezuje peso, repo: pogovori, smeh obrezačev
♦ agr., zool. hrošček s kratkim rilčkom, Rhynchites coeruleus
SSKJ²
obrézanec -nca m (ẹ̑)
v judovskem in muslimanskem okolju kdor je obrezan: v skupini je bilo tudi nekaj obrezancev
SSKJ²
obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
// z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd
3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob
4. v judovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
♦ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo
    obrézati se 
    raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko
    obrézan -a -o:
    rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja
SSKJ²
obrezávati -am nedov. (ȃ)
obrezovati: obrezavati repo / na vrtu je obrezaval drevje
SSKJ²
obrézek -zka m (ẹ̑)
1. kar odpade pri obrezovanju: obrezki papirja, pese, repe
2. zastar. obreza: knjiga z zlatim obrezkom
SSKJ²
obrezína -e ž (í)
les. obrezlina: na žagi je kupil obrezine za kurjavo
SSKJ²
obrezlína -e ž (í)
les. kar odpade pri obrezovanju lesa: finejši stroji dajejo manj obrezline
SSKJ²
obrezoválec -lca [obrezovau̯ca tudi obrezovalca] m (ȃ)
kdor obrezuje: obrezovalec sadnega drevja / po vinogradih se razlegajo vriski obrezovalcev / obrezovalec parkljev, rogov
♦ metal. delavec, ki obrezuje ulitke
SSKJ²
obrezoválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za obrezovanje: obrezovalni stroj; obrezovalna priprava
♦ fot. obrezovalni nož
SSKJ²
obrezoválnik -a m (ȃ)
priprava za obrezovanje: delo z obrezovalnikom
SSKJ²
obrezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obrezovati: obrezovanje repe / obrezovanje drevja, trt; škarje za obrezovanje / obrezovanje dečkov / obrezovanje knjig
♦ rel. obrezovanje Gospodovo novo leto
SSKJ²
obrezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske
2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje
// z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice
3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu
4. v judovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali
♦ vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino
SSKJ²
obrezuspéšiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. narediti brezuspešno: s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo; obrezuspešiti prizadevanja
SSKJ²
obréžen -žna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na obrežje: obrežna cesta; obrežna mesta / obrežne skale; obrežno blato / obrežna ladja
♦ navt. obrežna plovba obalna plovba
SSKJ²
obréžje -a s (ẹ̑)
svet ob reki, jezeru, morju: veter piha od obrežja; živeti na obrežju; cesta je speljana po obrežju; zaraslo obrežje; obrežje Donave
// knjiž. breg, obala: usidrati se blizu obrežja; stati na obrežju; zavarovanje obrežja
SSKJ²
obŕh -a m (ȓ)
geogr. močen kraški izvir izpod strmega pobočja:
SSKJ²
obríbati -am dov. (ȋ)
1. z ribanjem odstraniti: obribati pomarančno lupino
2. pog. odrgniti, zdrgniti: škornji so mu obribali noge; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj
    obríban -a -o:
    obribana koža
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obrís -a m (ȋ) navadno s prilastkom
1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice
// črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris
2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna
// v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih
3. opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
♦ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris
SSKJ²
obrisáča -e ž (á)
nar. brisača: mokra in zmečkana obrisača
SSKJ²
obrísati1 obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ)
narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega
// odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg
● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena
    obrísan -a -o:
    obrisana posoda
SSKJ²
obrísati2 -ríšem dov. (ȋ)
1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisati stopalo / obrisati model na papir
♦ les. obrisati les s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje
2. knjiž. opisati, prikazati: obrisati značaj junaka
    obrísan -a -o:
    obširno obrisan razplet; ostro obrisane silhuete hiš
SSKJ²
obrísen -sna -o prid.(ȋ)
nanašajoč se na obris: označiti obrisne črte kroja s posebno barvo; obrisna skica / obrisen literarnozgodovinski pregled evropske moderne; pripoved je obrisna, včasih fragmentarna
    obrísno prisl.:
    spomenik se s hribom obrisno spaja v celoto; nekatere osebe v knjigi so prikazane le obrisno
SSKJ²
obrísnica -e ž (ȋ)
nar. tolminsko krpa, cunja: z obrisnico je čistila okna
SSKJ²
obrisováti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisovati predmet, vzorec
2. knjiž. opisovati, prikazovati: obrisoval je nesrečo
    obrisováti se zastar.
    kazati se v obrisih; črtati se: stolp se je jasno obrisoval na nebu
SSKJ²
obríti obríjem dov., obrìl in obríl (í ȋ)
odrezati dlake tik ob koži: brivec ga je obril in ostrigel; obriti z brivskim aparatom, britvijo; gladko obriti; danes se še ni obril; obriti si brado, brke, glavo
    obrít -a -o:
    obrit moški; obrit obraz; lepo je obrit in počesan
    ●     ekspr. do golega obriti travniki pokošeni
SSKJ²
obritína -e ž (í)
knjiž., zastar. obriti del kože: njegov obraz je suh s sivkastim odtenkom na obritinah
SSKJ²
obritoglávec -vca m (ȃ)
pripadnik subkulturne skupine, prepoznavne po obritih glavah, za katero sta navadno značilna nestrpnost do drugih narodnosti, ras in nasilništvo nad njimi: mediji so poročali o napadu obritoglavcev; skupina obritoglavcev / pripadnik gibanja obritoglavcev
SSKJ²
obrízg -a m (ȋ)
snov, s katero se kaj obrizga: obrizgi blata na suknjiču
♦ grad. cementni obrizg
SSKJ²
obrízgati -am dov. (ȋ)
1. z brizganjem zmočiti, ovlažiti: obrizgati tla z mrzlo vodo / blato ji je obrizgalo obleko; ekspr. avtomobil ga je pošteno obrizgal
● ekspr. obrizgal ga je s sovražnim pogledom sovražno ga je pogledal
2. z brizganjem dati, nanesti na kaj: obrizgati poškodovane dele avtomobila; obrizgati z brizgalko
    obrízgan -a -o:
    obrizgan s krvjo; obrizgana obleka
SSKJ²
obrizgávati -am nedov. (ȃ)
1. z brizganjem močiti, vlažiti: obrizgavati prašna tla; obrizgavati z vodo / ekspr. dežne kaplje so mu obrizgavale glavo
2. z brizganjem dajati, nanašati na kaj: obrizgavati stene s cementno malto
SSKJ²
obrízgniti -em dov. (í ȋ)
z brizgom zmočiti, ovlažiti: kri mu je obrizgnila obraz; obrizgniti z mrzlo vodo
SSKJ²
obrnážiti -im dov. (á ȃ)
nar. ogoljufati, prevarati: pri kupčiji so ga obrnažili; grdo so ga obrnažili
SSKJ²
obrnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obrniti: obrnitev kovanca / obrnitev umetnosti k vsakdanji resničnosti
♦ glasb. obrnitev akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; obrat akorda
SSKJ²
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel
2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje
5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto evrov ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
    obrníti se in obŕniti se
    1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
    2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pisno se obrniti na sodišče
    3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš
    ●     ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
    ♦     fin. denar se ni niti enkrat obrnil
    obrnívši zastar.:
    obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
    obŕnjen -a -o:
    narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
    ●     ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
    ♦     fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; jezikosl. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
SSKJ²
obŕnjenost -i ž (ŕ)
knjiž. lastnost, stanje človeka glede na njegovo duševno usmerjenost: ugotoviti je hotel njegovo obrnjenost; obrnjenost k sebi, vase; obrnjenost navznoter, navzven / obrnjenost podjetja k trgu
SSKJ²
obrnljív -a -o prid. (ī í)
ki se da obrniti: obrnljiva podloga
SSKJ²
obròb in obrób -óba m (ȍ ọ́; ọ̑)
zastar. obrobek: obrob na očalih / krznen obrob / grmičast obrob gozda
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obróba -e ž (ọ̑)
trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: plašč ima krzneno obrobo; ovratnik z belo obrobo; kvačkana, svilena obroba
♦ grad. obrobni del kritine, izdelan iz drugačnega materiala, navadno pločevine
SSKJ²
obróbek -bka m (ọ̑)
1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
// trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki
2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
// vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni
SSKJ²
obróben -bna -o prid. (ọ̄)
1. ki je, se nahaja ob robu: obrobni okraski / obrobne opombe; obrobne tipke črkovnice / obrobne pokrajine / obrobni slovenski pisci iz obrobnih pokrajin / obrobna skupina ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje
2. nav. ekspr. manj pomemben: izgubljati se v obrobnih problemih / nastopati v obrobnih vlogah / ta stvar je obrobnega pomena
♦ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; alp. obrobna zev robna zev
    obróbno prisl.:
    obrobno omeniti
SSKJ²
obrobíti in obróbiti -im dov. (ī ọ́)
1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino
2. ekspr. obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot
● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil
    obróbljen -a -o:
    rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik
    ●     ruta še ni obrobljena zarobljena
    ♦     zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis
SSKJ²
obróbje -a s (ọ̑)
navadno s prilastkom obrobni, zunanji del: iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni; zahodno obrobje Alp; obrobje Panonskega nižavja / preseliti se na obrobje (mesta) / plitvo obrobje oceana / ekspr. ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti; pren. pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja
// knjiž. nižji, revnejši del družbe: otrok družbenega obrobja
SSKJ²
obróbljanje -a s (ọ́)
glagolnik od obrobljati: obrobljanje ovratnikov; blago, trak za obrobljanje / plastični profili za obrobljanje pohištva
SSKJ²
obróbljati -am nedov. (ọ́)
1. delati rob, robove: obrobljati odeje, prte
♦ obrt. obdajati robove pohištva s furnirjem ali plastičnimi materiali zaradi zaščite, videza
2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: trato obroblja gosto grmičevje / čeljust mu obroblja gosta brada / prt obrobljajo dragocene čipke
SSKJ²
obróbnež -a m (ọ̑)
kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje: roman opisuje obrobneže
SSKJ²
obróbnica -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki ni vključena v družbeno dogajanje, življenje: obrobnice so bile prepuščene same sebi
2. les. letev navadno trikotnega prereza za zaključevanje poda ob steni: pribiti obrobnice
SSKJ²
obróbnik -a m (ọ̑) knjiž.
1. časopisni članek, natisnjen ob robu: naslov obrobnika
2. kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje: v delu obravnava pisatelj problem obrobnikov in izobčencev
SSKJ²
obróbnost -i ž (ọ̄)
nav. ekspr. lastnost, značilnost obrobnega: obrobnost nekaterih krajev / obrobnost problema / občutek obrobnosti
SSKJ²
obróč -a m (ọ̑)
1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / ekspr. okrog oči ima črne obroče kolobarje
3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: vojaške enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta
5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astron. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje
SSKJ²
obróčast -a -o prid. (ọ̑)
ki ima obliko obroča: obročasta tesnilna guma; obročaste zareze / ploskev obročaste oblike
♦ astron. obročasti sončni mrk kolobarjasti sončni mrk; fiz. obročasti magnet; obl. obročasto krilo krilo, podprto z obroči
    obróčasto prisl.:
    gube tečejo obročasto okrog oči
SSKJ²
obróček -čka m (ọ̑)
manjšalnica od obroč: nabiti obroček na sodček; kovinski, leseni obročki / okrasni obročki; obroček za ključe; obročki za pripenjanje zaves / hrustančasti obročki sapnika / obročki dima
// kovinska ploščica, ki se da, pritrdi ptici okrog noge: zaznamovati golobe z obročki
● ekspr. zlat obroček prstan; publ. zlata obročka sta si izmenjala dva para sta se poročila
♦ bot. obročast ostanek zastiralca na zgornjem delu beta doraslih gob; zool. del telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih
SSKJ²
obróčen1 -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na obrok: obročno odplačevanje, plačevanje / obročni plačniki / obročno krmljenje živali
♦ fin. obročni kredit kredit, dan s pogojem obročnega odplačevanja
SSKJ²
obróčen2 -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na obroč: obročni prerez / obročne vitre; obročno železo
♦ elektr. obročno magnetno jedro magnetno jedro v obliki obroča; strojn. obročno mazanje mazanje vodoravnih drsnih ležajev z oljem, ki ga dovaja nanj nataknjen obroč
SSKJ²
obróčiti -im dov. (ọ́ ọ̑)
nar. gorenjsko rdeče pobarvati: obročiti pirhe
SSKJ²
obróčkanje -a s (ọ̑)
glagolnik od obročkati: obročkanje ptic / obročkanje drevja
SSKJ²
obróčkar -ja m (ọ̑)
1. zool. metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria: zalega obročkarja
2. nav. mn., zool. nižji raki brez koša, Arthrostraca: telo obročkarjev
♦ alp. klin z obročkom
SSKJ²
obróčkast -a -o prid. (ọ̑)
sestavljen iz obročkov: obročkasto telo žuželk
// ki ima obliko obročka: obročkast obesek
♦ agr. obročkasta bakterijska gniloba bolezen krompirja, ki povzroča na gomoljih rumene nagnite obročke; vet. obročkasta kost kost z bolezenskimi izrastki v obliki obroča okoli sklepa
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obróčkati -am nedov. in dov. (ọ̑)
zool. označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih selitev: golobe in lastovke redno obročkajo; uspelo jim je obročkati štirideset mladih štorkelj / obročkati perutnino
♦ gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka
    obróčkan -a -o:
    obročkane ptice
SSKJ²
obróčnica -e ž (ọ̑)
knjiž., zastar. krinolina: ženska v obročnici
♦ bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia; les. obročnica palica, veja za obročne vitre
SSKJ²
obròd -óda m (ȍ ọ́) knjiž.
1. glagolnik od obroditi: ob zadnjem obrodu se je nabralo veliko pšenice
2. letina, pridelek: dober obrod; jesenski obrod
SSKJ²
obródek -dka m (ọ̑)
knjiž. letina, pridelek: če bo dobro pognojeno, bo obrodek obilnejši; krompirjev obrodek
SSKJ²
obrodíti -ím dov., obródil; obrodèn in obrojèn (ī í)
navadno s prislovnim določilom dati sadeže, plodove: krompir je letos dobro obrodil, pšenica pa slabo; sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile / polje je dobro, lepo obrodilo / preh. drevje ni obrodilo sadu; pren. spremembe v metodi dela so kmalu obrodile dobre rezultate
● ekspr. prizadevanja niso obrodila sadu niso bila uspešna
SSKJ²
obròk -óka m (ȍ ọ́)
1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov
2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke
// v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih
3. zastar. rok1: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok
♦ agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah
SSKJ²
obrómati -am dov. (ọ̑)
ekspr. obhoditi, prepotovati: v dobrem tednu je obromal vso deželo / novica je hitro obromala mesto / v poletju je obromala skoraj vse cerkve v bližnji okolici
SSKJ²
obrónek -nka m (ọ̑)
1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa2: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje
3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu
SSKJ²
obròv -ôva m (ȍ ó)
knjiž. breg, brežina, strmina: obrov je bil strm in zelo spolzek; skrivati se po obrovih / pogledati z obrova v prepad s strmega roba
SSKJ²
óbrovski -a -o prid. (ọ́)
knjiž., zastar. velikanski: obrovska pest, postava
SSKJ²
obrózgati -am dov. (ọ̑)
ekspr. umazati s čim tekočim: obrozgati obleko z blatom
    obrózgan -a -o:
    bil je do kolen obrozgan
SSKJ²
óbrski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na Obre: obrski napadi / obrska vojska / obrska moč velika
SSKJ²
obŕsniti -em dov. (ŕ ȓ)
nar. oplaziti, oprasniti: krogla ga je le obrsnila; veje so ga obrsnile po obrazu; obrsniti z nohtom / avtomobil je obrsnil ob ograjo
● ekspr. obrsnila ga je z očitajočim pogledom očitajoče ga je pogledala
SSKJ²
obrstíti -ím dov., obŕstil (ī í)
knjiž. objesti, obžreti (brste): krave so obrstile mladike
    obrstíti se 
    narediti brste: drevo se je obrstilo
SSKJ²
obŕša -e ž (ȓ)
star. (drevesna) krošnja: gosta obrša
SSKJ²
obŕt1 -a m (ȓ)
zastar. obrt2: razvoj obrta / s svojim obrtom veliko zasluži
SSKJ²
obŕt2 -i tudi -í ž (ȓ)
1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času; družbena, zasebna obrt; storitvena obrt; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov
// s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt
2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti; dobro obvladati mizarsko obrt; opustiti obrt
// ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt; pisateljska obrt
3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt
SSKJ²
obŕtec -tca m (ȓ)
anat. izbokli del stegnenice ob kolku: mali, veliki obrtec
♦ zool. del noge pri žuželkah med kolčkom in stegnom
SSKJ²
obŕten -tna -o prid. (ȓ)
nanašajoč se na obrt:
a) obrtna dejavnost; obrtna storitev / obrtna delavnica; obrtna zadruga; obrtno podjetje / obrtni izdelki / obrtni davek davek od obrtne dejavnosti; obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti / obrtno-industrijska dejavnost
b) obrtni del filmske umetnosti; obvladati obrtno stran pisanja
♦ šol. obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola
    obŕtno prisl.:
    obrtno se ukvarjati z mizarstvom
SSKJ²
obŕtnica1 -e ž (ȓ)
knjiž. obrtni list: odvzeti komu obrtnico; izdaja obrtnice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obrtníca2 -e ž (í)
ženska, ki opravlja obrt: biti obrtnica / samostojna obrtnica
SSKJ²
obrtníja -e ž (ȋ)
star. obrt2: ukvarjati se z obrtnijo; razvoj obrtnije / opustiti obrtnijo svoje matere
SSKJ²
obrtník -a m (í)
kdor opravlja obrt: biti obrtnik; podjeten obrtnik / samostojni, zasebni obrtnik / slabš. ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik
SSKJ²
obrtníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obrtnike ali obrt: obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev; obrtniška dela / obrtniški izdelki / obrtniška delavnica; obrtniško podjetje / slabš. obrtniška miselnost / obrtniška stran pisanja
    obrtníško prisl.:
    obrtniško izdelano orodje
SSKJ²
obrtníštvo -a s (ȋ)
dejavnost obrtnikov: razvoj obrtništva / pospeševati obrtništvo / tudi časnikarstvo je neke vrste obrtništvo
SSKJ²
obŕtnonadaljeválen -lna -o prid. (ȓ-ȃ)
v zvezi obrtnonadaljevalna šola, do 1945 poklicna šola:
SSKJ²
obŕtnost -i ž (ȓ)
star. obrt2: v tem kraju je od nekdaj cvetela obrtnost
SSKJ²
obŕtoma prisl. (ȓ)
knjiž. obrtno, poklicno: obrtoma se ukvarja s hazardno igro
SSKJ²
obrtováti -újem nedov. (á ȗ)
star. opravljati obrt: obrtovati v raznih krajih
SSKJ²
obrúnek -nka m (ȗ)
knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obrunek; obrunek na obrazu / na glavi je imel obrunek, ker se je zadel ob mizni rob
♦ bot. listni obrunek mesto na steblu, mladiki, kjer je odpadel list
SSKJ²
obrúnkast -a -o prid. (ȗ)
knjiž. brazgotinast: obrunkast obraz; obrunkaste roke
SSKJ²
obrús -a m (ȗ)
1. glagolnik od obrusiti: slab obrus valja je vzrok za prepuščanje vode
2. obrušena površina: obrusi kristalov
♦ alp. ledeniški obrus zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik
SSKJ²
obrúsek -ska m (ȗ)
nav. mn., teh. kar odpade pri brušenju: odstraniti obruske z obdelanega predmeta; kovinski, lesni obruski
♦ metal., min. z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom
SSKJ²
obrusíti in obrúsiti -im dov. (ī ú)
1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte
2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline
♦ teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju
// ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo
3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti
● ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo
    obrúšen -a -o:
    obrušen kamen; dolgočasne, obrušene fraze; obrušena osebnost
SSKJ²
obŕv -i in -í ž (ȓ)
nav. mn. dlake nad očesno jamico v obliki loka: obrvi so se mu namrščile; dvigniti, mrščiti obrvi; pobriti obrvi; goste, košate obrvi / začrtala si je obrvi / črtalo za obrvi
SSKJ²
obŕven -vna -o (ȓ)
pridevnik od obrv: obrvni lok
SSKJ²
obŕzdanost -i ž (r̄)
knjiž. obvladanost, zadržanost: vsi občudujejo njegovo obrzdanost; bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti / obrzdanost čustev, strasti
SSKJ²
obŕzdati -am dov. (r̄)
1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja
2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival
// knjiž. obvladati, zadržati: obrzdati čustva, strasti; komaj je obrzdal jezo; skušal se je obrzdati
● ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati
    obŕzdan -a -o:
    obrzdan konj; biti obrzdan v kretnjah
SSKJ²
obsadíti -ím dov., obsádil (ī í)
1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom
2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto
    obsajèn -êna -o:
    park, obsajen z lipami; s topoli obsajena cesta
SSKJ²
obscén -a -o prid. (ẹ̑)
knjiž. nespodoben, opolzek: obsceno govorjenje, pisanje
    obscéno prisl.:
    obsceno govoriti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obscénost -i ž (ẹ̑)
knjiž. nespodobnost, opolzkost: črtice ni cenil zaradi obscenosti / pripovedoval je obscenosti
SSKJ²
obséči -séžem dov., obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč (ẹ́)
z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla; obseči kaj s prsti ene roke; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov; z očmi obseči ves prostor
// prikazati, predstaviti: noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva
    obséžen -a -o:
    pojavi, ki so obseženi s pojmom svetlobe
SSKJ²
obséčnica -e ž (ẹ̑)
anat. žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v sečnico; prostata: povečana obsečnica
SSKJ²
obséda -e ž (ẹ̑) zastar.
1. obleganje: obseda mesta je trajala dolgo
2. omizje: svatovska obseda
SSKJ²
obsédati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄)
1. sedati okrog česa: ptice obsedajo vrt / star. po večerji so ljudje radi obsedali posedali
// zastar. oblegati: dolgo so obsedali mesto
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik: obseda ga jeza, togota; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju hudič ga obseda
SSKJ²
obséden -dna -o prid. (ẹ̑)
v zvezi obsedno stanje, v nekaterih državah stanje, v katerem na določenem območju vojaška uprava zamenja civilno oblast: razglasiti obsedno stanje
// pren., ekspr. stanje velike napetosti, vznemirjenosti, ko običajni načini ravnanja ne zadostujejo, navadno zaradi kakega nepredvidenega dogodka ali priprave na pomemben dogodek: zaradi ledu in snega je na cestah vladalo obsedno stanje; nenaden dvig cene nafte je na borzi povzročil obsedno stanje; nepreverjena novica je spravila v obsedno stanje vso Evropo / zadnji dan pred žrebanjem je pri prodaji loterijskih listkov vladalo pravo obsedno stanje
SSKJ²
obsédenec -nca m (ẹ̑)
nav. ekspr. obseden človek: pusti tega obsedenca pri miru; obsedenec s filmi, računalniškimi igrami / spolni obsedenec
SSKJ²
obsédenka -e ž (ẹ̑)
nav. ekspr. obsedena ženska: opazovati obsedenko; obsedenka z modo, nakupovanjem / spolna obsedenka
SSKJ²
obsédenost -i ž (ẹ̑)
nav. ekspr. lastnost, stanje obsedenega človeka: vznemirja jih njegova obsedenost / s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore
♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti
SSKJ²
obsedéti -ím dov. (ẹ́ í)
ostati v sedečem položaju: pri pozdravljanju je kar obsedel; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji
// nav. ekspr. ostati sploh: ob nedeljah popoldne je obsedela doma; v gostilni so obsedeli do pozne ure
● ekspr. njegove hčere so obsedele ostale samske; šol. žarg. v četrtem razredu je obsedel ga ni uspešno končal; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene
SSKJ²
obsèg -éga m (ȅ ẹ́)
1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega
2. s prilastkom razsežnost, velikost:
a) glede na površino: obseg gozda; na tem območju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen
b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede
c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv
3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil
♦ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije
SSKJ²
obségati -am nedov. (ẹ̄)
publ. izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik: ta krajevna skupnost obsega šest vasi; roman obsega tristo strani ima / pogovori so obsegali zelo veliko vprašanj
    obsegajóč -a -e:
    petnajst strani obsegajoča razprava
SSKJ²
obsegljív -a -o prid. (ī í)
knjiž. ki se da obseči: obsegljivo deblo / s pesniškim izrazom obsegljiva resnica
SSKJ²
obsejáti -sêjem dov., obsêj in obsèj; obsejál (á ȇ)
s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: njivo obsejati z ovsom, pšenico; slabo poraščeno površino znova obsejati
    obseján -a -o:
    s pšenico obsejana njiva
SSKJ²
obsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. s sekanjem odstraniti: obsekati veje / obsekati grmovje / obsekati strmino ob poti
// s sekanjem narediti, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekati smreko / obsekati s sekiro
2. s sekanjem obdelati: obsekati kamen; obsekati odprtino v ledu / obsekati tram obtesati
    obsékan -a -o:
    obsekan kamen; obsekano drevo
SSKJ²
obsekávati -am nedov. (ȃ)
1. s sekanjem odstranjevati: obsekavati veje / obsekavati grmovje ob poti
// s sekanjem delati, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekavati drevje
2. s sekanjem obdelovati: obsekavati kamen
SSKJ²
obséna -e ž (ẹ̑)
zastar. privid, prikazen1: obsena je izginila / to je le obsena, ki se ne uresniči
● knjiž., zastar. obsene umrlih sence, duše
SSKJ²
obsènčen -čna -o [opsənčən] prid. (ə̏)
ki je, se nahaja ob sencih: lasje obsenčnega dela glave
♦ arheol. obsenčni obroček okrasni obroček, ki se nosi ob sencih
SSKJ²
obsenčeváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. povzročati, delati, da je kaj v senci: stara drevesa obsenčujejo cesto; z roko je obsenčevala oči zasenčevala / oči so obsenčevale trepalnice
● knjiž. skrb ji je obsenčevala obraz je bila opazna, vidna
SSKJ²
obsénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.
1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila
2. obiti1, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
3. ekspr., v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo
● knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni
    obsénčen -a -o:
    obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obsènčnik -a [opsənčnik] m (ə̏)
arheol. obsenčni obroček: obsenčniki in narokvice
SSKJ²
observácija -e ž (á)
knjiž. opazovanje: zaradi slabega vremena je bila observacija skoraj nemogoča / observacija in analiza problema
SSKJ²
observatórij -a m (ọ́)
ustanova za opazovanje in raziskovanje naravnih pojavov: delati v observatoriju / astronomski, geofizikalni, geološki, seizmološki observatorij / Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu
// poslopje, prostor te ustanove: opremiti, zgraditi observatorij; kupolast observatorij
SSKJ²
obsesíja tudi obsésija -e ž (ȋ; ẹ́)
publ. kar človeka miselno, čustveno popolnoma prevzema, obvladuje: boj za pravico je njegova obsesija / iztrgati koga iz obsesij
♦ psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti, obsedenost
SSKJ²
obsesíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obsesijo: obsesivni bolnik / obsesivna misel
SSKJ²
obsésti -sédem dov., stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst (ẹ́ ẹ̑)
1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo
// zastar. zasesti, zavzeti: sovražnik je obsedel mesto
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel
    obséden -a -o:
    obseden človek; obseden od jeze; obseden z mislijo na potovanje; vpila je kot obsedena; obsedeno mesto
SSKJ²
obseválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obsevanje: obsevalna naprava / obsevalna tehnika
SSKJ²
obseválnica -e ž (ȃ)
prostor, navadno v zdravstveni ustanovi, namenjen za obsevanje: poliklinika ima zdaj novo obsevalnico / za rudarje so v nekaterih industrijskih državah uredili posebne obsevalnice
SSKJ²
obsévanec -nca m (ẹ́)
med. kdor je (bil) obsevan: število obsevancev je iz dneva v dan večje
SSKJ²
obsévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od obsevati: obsevanje zoba; obsevanje z ultravijoličnimi žarki
♦ med. globinsko obsevanje globljih plasti telesa
SSKJ²
obsévati -am nedov. in dov. (ẹ́)
1. izpostavljati del, dele telesa (bolnika) delovanju žarkov, sevanja zaradi zdravljenja ali krepitve: v povprečju obsevajo več sto bolnikov na dan; obsevali so ga in poslali domov; obsevati glavo, trebuh, vrat; obsevati z laserjem, ultravijoličnimi žarki / obsevati z višinskim soncem
♦ med. obsevati metastaze, tumorje
2. nedov. obdajati s svetlobo: mesec obseva cesto; jutranje sonce obseva planine / svetilka medlo obseva prostor osvetljuje; pren., ekspr. nasmeh je obseval njen obraz
● ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je
    obsévan -a -o:
    bil je obsevan
SSKJ²
obséven -vna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na obsevanje: obsevno zdravljenje
♦ med. obsevna doza
SSKJ²
obsézati -am nedov. (ẹ̄)
star. obsegati: zbirka obseza sedemdeset pesmi
SSKJ²
obséžek -žka m (ẹ̑)
star. obseg: drevo manjšega obsežka / vinograd v obsežku deset arov / izkušnje večjega obsežka
SSKJ²
obséžen -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno območje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen
// ekspr. velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh
2. ki ima veliko razsežnost
a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje
c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres
    obséžno prisl.:
    obsežno razložiti problem
SSKJ²
obséžje -a s (ẹ̑)
knjiž. področje, območje: razna kulturna obsežja / umaknil se je iz obsežja njegovega meča dosega
SSKJ²
obséžnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost obsežnega: obsežnost gozda; obsežnost občine / obsežnost geselskega članka, spisa, naloge / čudil sem se obsežnosti njegovega znanja
SSKJ²
obsidián -a m (ȃ)
petr. črna steklasta predornina: v grobu so našli nož iz obsidiana
SSKJ²
obsijánost -i ž (á)
lastnost, značilnost obsijanega: obsijanost stene
SSKJ²
obsijáti -síjem dov., obsijál (á ȋ)
obdati s svetlobo: sonce je obsijalo vinske gorice; večerna zarja obsije vrhove; žarometi obsijejo okna; pren., ekspr. nasmeh ji je obsijal obraz; ob teh besedah ga je obsijalo upanje
● ekspr. ni vreden, da ga sonce obsije slab, ničvreden je
    obsiján -a -o:
    od sonca obsijani hribi; z mesečino obsijan obraz
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obsíniti -em dov. (í ȋ)
knjiž. obsijati: blisk, plamen obsine notranjost hiše; sonce je obsinilo vrhove / nasmeh mu je obsinil obraz
SSKJ²
obsípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ)
1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi; obsipati s poljubi; učenci so ga obsipali z vprašanji; obsipala sta se z grožnjami
3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili
4. zastar. osipati: obsipati koruzo, krompir
5. ekspr. obdajati, obkrožati: lasje so ji obsipali obraz
    obsípan -a -o:
    knjiž. z ljubeznijo obsipan otrok
SSKJ²
obsipávati -am nedov. (ȃ)
1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami
3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili
● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf
SSKJ²
obskakováti -újem nedov. (á ȗ)
skakati okrog koga: pes ga je obskakoval
SSKJ²
obskuránt -a m (ā á)
knjiž. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak: boriti se z reakcionarji in obskuranti
SSKJ²
obskurantízem -zma m (ī)
knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: boriti se proti obskurantizmu
SSKJ²
obskurántski -a -o prid. (ā)
knjiž. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskurantski politik
SSKJ²
obskurántstvo -a s (ā)
knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: ni maral njihovega obskurantstva
SSKJ²
obskúren -rna -o prid. (ȗ) knjiž.
1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški: obskuren človek, politik
2. nepomemben, zakoten: objaviti članek v obskurnem časopisu
SSKJ²
obsledíti -ím dov., obslédi in obslêdi; obslédil (ī í)
zastar. najti, odkriti: požgali so vse knjige, kar so jih obsledili; v blatu so obsledili svežo sled volka
♦ lov. po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad
SSKJ²
obslonéti -ím dov. (ẹ́ í)
ostati v slonečem položaju: obslonela je na vratih; obsloneti ob oknu, pri oknu
SSKJ²
obsmŕtnica -e ž (ȓ) knjiž., zastar.
1. obletnica smrti: počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo
2. nekrolog: napisati obsmrtnico
♦ etn. pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču
SSKJ²
obsôdba -e ž (ō)
glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; smrtna obsodba; obsodba na denarno, zaporno kazen; obsodba v odsotnosti
SSKJ²
obsodílen -lna -o prid. (ȋ)
knjiž. s katerim se obsodi: slišati je bilo obsodilne glasove
♦ pravn. obsodilna sodba sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen določi ali odpusti
SSKJ²
obsodíti in obsóditi -im dov. (ī ọ́)
1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za sleparja; obsodili so ga za neumnega
2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo
3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje
4. pravn. s sodbo določiti sankcijo zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno
● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji
    obsójen -a -o:
    obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje
    ●     ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora
SSKJ²
obsójanje -a s (ọ́)
glagolnik od obsojati: nekritično obsojanje / obsojanja vredna popustljivost
SSKJ²
obsójati -am nedov. (ọ́)
1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati
2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti; obsojati rasistično politiko
    obsojajóč -a -e:
    obsojajoč tako ravnanje, se je zelo razjezil; obsojajoče besede; prisl.: obsojajoče jo je pogledal
    obsójan -a -o:
    krivično obsojan človek
SSKJ²
obsójenec -nca m (ọ́)
pravn. oseba, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja: kaznovati obsojenca z denarno in zaporno kaznijo
SSKJ²
obsójenka -e ž (ọ́)
pravn. ženska, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja: odpeljati obsojenko iz dvorane
SSKJ²
obsójenost -i ž (ọ́)
stanje obsojenega: obsojenost na čakanje; obsojenost na životarjenje v majhnem mestu / knjiž. pesnik se je zavedal svoje družbene obsojenosti
♦ pravn. obsojenost na smrt
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obsoléten -tna -o prid. (ẹ̑)
zastar. zastarel: obsoletni nazori / obsoletni pravni predpisi
SSKJ²
obsónčiti -im dov. (ọ́ ọ̑)
knjiž., ekspr. obsijati: jutranje sonce je obsončilo drevored / ljubezen je obsončila mojo mladost
    obsónčen -a -o:
    obsončena pročelja hiš ob cesti
SSKJ²
obsorêj prisl. (ȇ)
star. ob tem času, ob tej uri: tam cvete vsako leto obsorej šipek / še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo
SSKJ²
obsovražíti in obsovrážiti -im, in obsovrážiti -im dov. (ī á ȃ; ā ȃ)
knjiž., zastar. zasovražiti: če ga boš tepel, te bo obsovražil
    obsovrážen -a -o
    osovražen: obsovražen sosed
SSKJ²
obstájanje -a s (ā)
glagolnik od obstajati, biti: obletnica obstajanja nove države / zavedati se svojega obstajanja
SSKJ²
obstájati1 -am nedov. (ā)
1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo; obstaja veliko vrst gob; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče; med njimi obstajajo velika nasprotja; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo
// ekspr. živeti, shajati2: brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati
● moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih
2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi; priprava obstaja iz več delov
SSKJ²
obstájati2 -am nedov. (ā)
star. ustavljati se: obstajal je in se oddihoval; v njegovi gostilni so obstajali lovci
SSKJ²
obstánek -nka m (ȃ)
1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek; društvo se bori za svoj obstanek; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo
2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka
● ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv
3. obstoj, obstajanje: po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek
SSKJ²
obstáti1 -stánem dov. (á ȃ)
1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane; obstati od presenečenja; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum; prestrašen obstane pred neznancem
2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu; z očmi je obstal na očetovi sliki
// prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala; mlinsko kolo obstane; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati
3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo
// ekspr. živeti, shajati2: kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane
4. star. biti2, vzdržati: nihče ne obstane pri njem; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati
5. nar., v zvezi s pri vztrajati: kljub težavam je obstal pri svojih nazorih; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo
6. zastar. priznati: obstati tatvino; ne obstane, da je to storil
● marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni; sredi besede je obstal je prenehal govoriti; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega
SSKJ²
obstáti2 -stojím dov., obstój obstójte; obstál; nam. obstàt in obstát (á í)
1. ostati v stoječem položaju: povabila ga je, naj sede, pa je kar obstal; postavi se k steni in obstoj; otroci so vstali in mirno obstali; obstati kot prikovan
2. prenehati hoditi, se premikati: naredi nekaj korakov, pa spet obstoji; obstati pred vrati / toliko časa je obstal, da so šli drugi mimo postal
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna je obstala
3. ustaviti se, obstati: črpalka, ura obstoji / zaradi okvare je avtomobil obstal
SSKJ²
obstáti3 -stojím nedov. (á í) v sedanjem času in deležniku na -č
1. biti2, obstajati1: v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom; knjiž. resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.: obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje nevarno je; obstoji sum, da je to storil njegov sin sumijo; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem vprašanje je; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti
2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati1: plen obstoji iz dveh zajcev; priprava obstoji iz več delov
    obstojèč -éča -e:
    družina, obstoječa iz treh članov; 
prim. obstoječ
SSKJ²
obstáviti -im dov. (á ȃ)
star. obdati: obstaviti oder z rožami
    obstávljen -a -o:
    z ograjo obstavljena hiša
SSKJ²
obstekléti -ím dov. (ẹ́ í)
star. otrpniti, odreveneti: od začudenja je kar obsteklel
● zastar. bolniku so oči obsteklele osteklenele
SSKJ²
obsténski -a -o prid. (ẹ́)
ki je, se nahaja ob steni: obstenska klop, miza; obstenska omara / obstenska letev
SSKJ²
obstipácija -e ž (á)
med. neobičajno redko, težavno iztrebljanje; zaprtje: obstipacijo je povzročila neprimerna prehrana
SSKJ²
obstòj -ôja m (ȍ ó)
1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja
2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
● vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel
SSKJ²
obstójati -am nedov. (ọ́)
obstajati1: to društvo obstoja že zelo dolgo / obstojajo dobri pogoji za delo / odbor obstoja iz predsednika, tajnika in članov
SSKJ²
obstojèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je; takrat obstoječe razmere takratne; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko / publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo
♦ pravn. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati3
SSKJ²
obstójen1 -jna -o prid. (ọ́ ọ̄)
1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno
♦ teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
// ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina
2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne
● zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni
    obstójno prisl.:
    obstojno obarvana tkanina
SSKJ²
obstójen2 in obstôjen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄; ó)
knjiž. nanašajoč se na obstoj: obstojni pogoji / obstojna vprašanja človeka
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obstójnost1 -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost obstojnega:
a) obstojnost barv / obstojnost proti vlagi, vročini odpornost / kemična obstojnost spojine
b) s hlajenjem povečamo obstojnost mesa; pasterizirano mleko ima večjo obstojnost / obstojnost blaga iz sintetičnih vlaken trpežnost
SSKJ²
obstójnost2 in obstôjnost -i ž (ọ́; ó)
knjiž. obstoj, obstajanje, bivanje: ta indiferentnost je osnova njene obstojnosti; sile, ki omogočajo razvoj in obstojnost naroda
SSKJ²
obstopíti in obstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑)
postaviti se, stopiti okrog koga: novinarji so ga obstopili; otroci so obstopili mater / poslopje so obstopili od vseh strani
SSKJ²
obstránec -nca m (á)
knjiž. kdor ni vključen v kako skupnost: roman opisuje obstrance
SSKJ²
obstránski -a -o prid. (á)
ki je, se nahaja ob strani: obstranski del telesa; vse obstranske jaške so zasuli / ta izhod je obstranski stranski
♦ bot. obstranski poganjek
// postranski, manj pomemben: obstranske teme kongresa
SSKJ²
obstrél -a m (ẹ̑)
knjiž., zastar. obstreljevanje: tri dni je bila vas pod hudim topovskim obstrelom
♦ med. rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa
SSKJ²
obstrelína -e ž (í)
med. rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa:
SSKJ²
obstrelíti -ím dov., obstréli in obstrêli; obstrélil (ī í)
s strelom raniti: obstreliti žival; nevarno se je obstrelil
    obstreljèn -êna -o:
    bil je obstreljen v nogo; slediti obstreljeno divjad
SSKJ²
obstreljênec -nca m (é)
kdor je obstreljen: obvezati obstreljencu rano
SSKJ²
obstreljênka -e ž (é)
ženska, ki je obstreljena: obstreljenci in obstreljenke
SSKJ²
obstreljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od obstreljevati: obstreljevanje je prenehalo; letalsko, topniško obstreljevanje; bombardiranje in obstreljevanje / obstreljevanje jeder z nevtroni
SSKJ²
obstreljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. streljati na kaj, navadno z več strani: lovska letala so obstreljevala mesto; obstreljevati nasprotnikove položaje; obstreljevati z granatami, topovi; pren., ekspr. kar obstreljevali so ga z vprašanji
2. fiz. usmeriti curek atomov, atomskih jeder, elektronov proti tarči: obstreljevati z nevtroni, protoni, žarki
    obstreljeván -a -o:
    obstreljevan prostor; z več strani so bili obstreljevani
SSKJ²
obstrèt1 -éta m (ȅ ẹ́) knjiž.
1. sij, lesk okrog česa, ob čem: lunin obstret / večerni obstret zarja, sij
2. svetniški sij, gloriola: zlat obstret / nič ni izgubil od svojega obstreta; obstret zmagoslavja
♦ fot. odboj svetlobnih žarkov s hrbtne strani plošče, filma nazaj v emulzijo
SSKJ²
obstrét2 -i ž (ẹ̑)
knjiž., zastar. obstret1: lunina obstret
SSKJ²
obstréti -strèm dov., obstŕl (ẹ́ ȅ)
knjiž. pregrniti: obstreti posteljo / jutranje sonce jih je obstrlo obsijalo
    obstŕt -a -o:
    ves je bil obstrt s svetlobo
SSKJ²
obstríči -strížem dov., obstrízi obstrízite; obstrígel obstrígla (í)
s striženjem obdelati: obstriči grm; živo mejo je lepo obstrigel
SSKJ²
obstrméti -ím dov. (ẹ́ í)
ostrmeti: zdrznili so se in obstrmeli; od začudenja je obstrmel
SSKJ²
obstruírati -am nedov. in dov. (ȋ)
pravn. v parlamentu si prizadevati proti sprejemu kakih sklepov: večina poslancev je obstruirala redno delo
SSKJ²
obstrúkcija -e ž (ú)
1. pravn. prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu proti sprejemu kakih sklepov: poslanci so začeli z obstrukcijo / parlamentarna obstrukcija
2. knjiž. nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh: preprečiti obstrukcijo
♦ med. zamašitev, začepitev cevastega organa
SSKJ²
obstrúkcijski tudi obstrukcíjski -a -o prid. (ú; ȋ)
nanašajoč se na obstrukcijo: obstrukcijska strategija; obstrukcijsko ravnanje obdolženca
♦ med. obstrukcijska pljučnica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obstrukcioníst -a m (ȋ)
pravn. kdor obstruira: zbralo se je nekaj obstrukcionistov
SSKJ²
obsúti -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ)
1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili
4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule
5. osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo
6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila
● star. rdečica ga je obsula zardel je
    obsút -a -o:
    s cvetjem obsuti zmagovalci
SSKJ²
obsvetíti in obsvétiti -im dov. (ī ẹ́)
narediti, da postane kaj svetlo, vidno: luč je obsvetila obraze; s svetilko je obsvetila speča otroka; avtomobilski žarometi so za hip obsvetili hišo / sonce je obsvetilo vrhove obsijalo; pren. njegove besede so mu obsvetile bridko resnico
SSKJ²
obsvetlíti -ím dov., obsvétli in obsvêtli; obsvétlil (ī í)
narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze; blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo; pren. obsvetlilo ga je spoznanje
    obsvetljèn -êna -o:
    kipi so obsvetljeni z reflektorji
SSKJ²
obsvetljeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da postane kaj svetlo, vidno: petrolejka je medlo obsvetljevala obraze / mesečina obsvetljuje v nebo štrleče zidovje
SSKJ²
obščítnica -e ž (ȋ)
anat. žleza z notranjim izločanjem ob ščitnici:
SSKJ²
obšíren -rna -o prid., obšírnejši (ī)
1. ki ima veliko ploskovno razsežnost: obširen gozd; prišla sta na obširen travnik; prostor je precej obširen / poslopje je lepo in obširno veliko
// evfem., ekspr. debel: bil je precej obširen čez trebuh
2. navadno z glagolskim samostalnikom ki ima veliko razsežnost
a) glede na problematiko, vsebino: delegacija je imela obširne pogovore; drugo vprašanje je bilo še obširnejše / njegovo delo je zelo obširno / napisati obširno razpravo
b) glede na število udeležencev: začeti z obširno akcijo; anketa je precej obširna
c) glede na število sestavin, delov: obširna zbirka pesmi / knjiga je precej obširna obsežna
// podroben, natančen: za delo je dobil obširna navodila; poslušal je njegovo obširno razlaganje
    obšírno prisl.:
    o problemu je govoril zelo obširno; obširno pisati
SSKJ²
obšírnost -i ž (ī)
lastnost, značilnost obširnega: motila jih je obširnost njegovega poročila / obširnost v popisovanju
SSKJ²
obšítek -tka m (ȋ)
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu: zlati obšitki na uniformi; obšitki iz čipk
SSKJ²
obšíti -šíjem dov., obšìl (í ȋ)
s šivanjem dokončati, dodelati rob: prtič mora še obšiti / obšiti gumbnice / rob je treba obšiti / s čipkami obšiti zavese obrobiti
    obšít -a -o:
    obšito krilo
SSKJ²
obšív -a m (ȋ)
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu: obšiv se je odtrgal; uniforma s srebrnimi, zlatimi obšivi / porabiti trak za obšiv
SSKJ²
obšívati -am nedov., tudi obšivájte; obšívala in obšivála (í)
s šivanjem dokončevati, dodelovati rob: obšivati jopič / dov., nar. zahodno obšivati prtič obšiti
SSKJ²
obšivávati -am nedov. (ȃ)
obšivati: vse popoldne je obšivavala
SSKJ²
obšívek -vka m (ȋ)
obšiv, obšitek: obleka, okrašena z rožastimi obšivki
SSKJ²
obšólski -a -o prid. (ọ̑)
ki poteka, je organiziran ob rednih šolskih dejavnostih: šolski in obšolski program / center za obšolske dejavnosti
SSKJ²
obštúdijski -a -o prid. (ú)
ki poteka, je organiziran ob rednih študijskih dejavnostih: obštudijski program; financiranje obštudijskih dejavnosti; obštudijsko izobraževanje / obštudijsko življenje
SSKJ²
obtakníti in obtákniti -em dov. (ī á)
z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa: obtakniti lestenec s svečami; obtakniti sadiko z vejami / obtakniti cesto, progo s količki zakoličiti
SSKJ²
obtečájen -jna -o prid. (ȃ)
ki je, se nahaja ob (zemeljskem) tečaju: zaledenela obtečajna morja; ekspedicija v obtečajna območja
♦ zool. obtečajna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus
SSKJ²
obtêči -têčem dov., obtêci obtecíte; obtékel obtêkla (é)
s tekom priti okrog česa: v trenutku je obtekel hišo in se skril / obteči živo mejo
// ekspr. hitro obiti: z veselo novico je obtekla vso vas
SSKJ²
obtèk -éka m (ȅ ẹ́)
kroženje: obtek zraka
♦ žel. čas med dvema zaporednima nakladanjema na železniško vozilo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obtékati -am nedov. (ẹ̑)
tekoč obdajati: zrak obteka nekatere dele motorja / reka obteka vzpetino
// zastar. tekati okrog česa: pes lajajoč obteka hišo
SSKJ²
obtesáti -téšem dov., obtêši obtešíte; obtêsal (á ẹ́)
s tesanjem obdelati: obtesati deblo; robove poševno obtesati / ekspr. kamniti blok je treba še obtesati
♦ les. s tesanjem spremeniti hlod v bruno
// pog. vzgojiti, prevzgojiti: v nekaj mesecih so ga obtesali; nikakor se ni pustil obtesati
    obtesán -a -o:
    obtesana bruna
SSKJ²
obtesávati -am nedov. (ȃ)
s tesanjem obdelovati: obtesavati deblo / spretno je obtesaval les
SSKJ²
obtéž -i in -í ž (ẹ̑)
obtežilo: žerjav z obtežjo tehta več sto ton
SSKJ²
obtéžba -e ž (ẹ̑)
1. glagolnik od obtežiti: za obtežbo so uporabili železen drog; obtežba ladje, žerjava; dodatna enakomerna obtežba
2. teh. obremenitev: te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja
SSKJ²
obteževálen -lna -o prid. (ȃ)
obtežilen: obteževalni kamni
♦ pravn. obteževalne okoliščine okoliščine, ki vplivajo na odmero večje kazni
SSKJ²
obteževáti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati, nameščati težek predmet na drugega
a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje
b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem
2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce
SSKJ²
obtežílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obtežitev: obtežilni kamen; obtežilna vreča, napolnjena s peskom
♦ pravn. obtežilni dokaz obremenilni dokaz; obtežilne okoliščine obteževalne okoliščine
SSKJ²
obtežílnik -a m (ȋ)
predmet za obtežitev, s katerim se preprečuje premikanje lažjih predmetov, zlasti papirja: položiti spis pod obtežilnik; bronast, kamnit obtežilnik; pisemski obtežilnik / obtežilnik za papir
♦ rib. predmet za obtežitev vrvice
SSKJ²
obtežílo -a s (í)
predmet, snov za obtežitev: podstavek je napolnjen z obtežilom; obtežila na ladijskem dnu / obtežilo za pisma obtežilnik
SSKJ²
obtežítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obtežiti: za obtežitev so uporabili kamen; dodatna, prevelika obtežitev; predmet za obtežitev / žerjav z obtežitvijo tehta več sto ton
SSKJ²
obtežíti -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ī í)
1. dati, namestiti težek predmet na drugega
a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem
♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja
2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce
    obtežèn -êna -o:
    z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena
SSKJ²
obtičáti -ím dov. (á í) nav. ekspr.
1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji
2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige
// prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom
● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme
SSKJ²
obtípati -am in -ljem dov. (ī ȋ)
1. s tipanjem ugotoviti, najti: v obleki je obtipal zašit denar; obtipati kljuko, vrata
2. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik je obtipal boleče mesto
SSKJ²
obtipávati -am nedov. (ȃ)
s tipanjem preiskovati: kupci obtipavajo blago / ekspr. obtipavati koga z mislijo, očmi
SSKJ²
obtísniti -em dov. (í ȋ)
s pritiskom, pritiskanjem poškodovati: vzmeti na postelji so ga obtisnile; sadje se obtolče in obtisne
SSKJ²
obtiščáti -ím dov. (á í)
s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati: trda obveza ga je obtiščala; obtiščati na petah
SSKJ²
obtóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na obtok: obtočne naprave / obtočna masa denarja / obtočna črpalka za centralno kurjavo
SSKJ²
obtočílo -a s (í)
nav. mn., biol. organ za odvajanje in dovajanje krvi, limfe: bolezni obtočil; dihala in obtočila / krvna, limfna obtočila
SSKJ²
obtòk -óka m (ȍ ọ́)
1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot
// prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka
2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja
// količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja
♦ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obtolčenína -e [optou̯čenina] ž (í)
med. poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet: obtolčenina možganov; obtolčenina na kolenu
SSKJ²
obtôlči -tôlčem [optou̯či] dov., obtôlci obtôlcite in obtolcíte; obtôlkel obtôlkla (ó)
s tolčenjem poškodovati: obtolči opeko, posodo / ekspr. ves avtomobil je že obtolkel; obtolkla si je koleno
// s tolčenjem, udarjanjem obdelati: obtolči kamen
    obtôlčen -a -o:
    odbirati obtolčeno sadje; grobo obtolčeno kamenje
SSKJ²
obtórej1 prisl. (ọ̑)
zastar. zato: obtorej vas prosim, da mi odgovorite
SSKJ²
obtorêj2 prisl. (ȇ)
star. ob tem času, ob tej uri: zlatar je obtorej navadno na večerji
SSKJ²
obtovóriti -im tudi obtovoríti -ím dov., obtovóril (ọ̄ ọ̑; ī í)
zastar. otovoriti: obtovoriti ladjo
SSKJ²
obtôžba -e ž (ō)
1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi; vznemiril jo je s svojimi obtožbami
2. pravn. pisna ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo
SSKJ²
obtôžben in obtóžben -a -o prid. (ȏ; ọ̑)
nanašajoč se na obtožbo: obtožbeni predlog / obtožbeni govor
SSKJ²
obtóžen -žna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klop
♦ pravn. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja
SSKJ²
obtóženčev -a -o (ọ́)
svojilni pridevnik od obtoženec: obtoženčev branilec; obtoženčev zagovor
SSKJ²
obtóženec -nca m (ọ́)
kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom
// pravn. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
SSKJ²
obtóženka -e ž (ọ́)
ženska, ki je obtožena: obtoženka krivde ni hotela priznati
// pravn. ženska, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:
SSKJ²
obtoževálec -lca [optoževau̯ca tudi optoževalca] m (ȃ)
kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec
// zastar. tožilec: javni obtoževalec
SSKJ²
obtoževánje -a s (ȃ)
glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja
SSKJ²
obtoževáti -újem nedov. (á ȗ)
delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili
    obtožujóč -a -e:
    obtožujoče besede; obtožujoča dejstva; prisl.: obtožujoče govoriti
SSKJ²
obtožílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se obtožuje: obtožilni spisi; obtožilne besede
SSKJ²
obtožítelj -a m (ȋ)
obtoževalec: namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj
SSKJ²
obtožíti in obtóžiti -im dov. (ī ọ́)
narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti
♦ pravn. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo
    obtóžen -a -o:
    obtožen tatvine, uboja; obtožen je za umor; obtožena skupina; sam.: obtoženi je priznal svoje dejanje
SSKJ²
obtóžnica -e ž (ọ̑)
pravn. pisna zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj
SSKJ²
obtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo
// s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste
2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir
SSKJ²
obtrgávati -am nedov. (ȃ)
s trganjem odstranjevati plodove z rastline: obtrgavati grah
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obtrgováti -újem nedov. (á ȗ)
s trganjem odstranjevati nepotrebne dele, stare liste: obtrgovati korenje
SSKJ²
obtŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova
// med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš
2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko
SSKJ²
obtrkávanje -a s (ȃ)
glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih
SSKJ²
obtrkávati -am nedov. (ȃ)
1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena
// med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval
2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev
SSKJ²
obubóžanec -nca m (ọ̑)
ekspr. obubožan človek: obubožanci in berači
SSKJ²
obubóžanje -a s (ọ̑)
glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva
SSKJ²
obubóžanost -i ž (ọ̑)
stanje obubožanega človeka: obubožanost družine / obubožanost dežele
SSKJ²
obubóžati -am dov. (ọ̑)
nav. ekspr. postati reven, ubog: po nekaj letih so popolnoma obubožali; preh. vojne so ljudi obubožale
    obubóžan -a -o:
    obubožana družina; obubožano prebivalstvo
SSKJ²
obudítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot
SSKJ²
obudíti -ím dov., obúdil; obujèn (ī í)
1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ: obuditi koga iz omedlevice; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje; pren. društvo so po nekaj letih obudili v življenje
2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: obuditi spomine na mladost; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov
♦ rel. obuditi kesanje
3. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo
SSKJ²
obújanje -a s (ú)
glagolnik od obujati: obujanje iz nezavesti / obujanje spominov
SSKJ²
obújati -am nedov. (ú)
1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ: obujati z umetnim dihanjem
2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa
3. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: misel na dom ji obuja solze
SSKJ²
obújek -jka m (ȗ)
nav. mn., nekdaj kos blaga za ovijanje stopala: namesto nogavic je nosil obujke; volneni obujki
SSKJ²
obujeválec -lca [obujevau̯ca in obujevalca] m (ȃ)
knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti
SSKJ²
obújka -e ž (ȗ)
nav. mn., etn. kos blaga za ovijanje stopala: iz čevljev so mu visele umazane obujke
SSKJ²
obúnkati -am dov. (ȗ)
ekspr. natepsti, pretepsti: dobro so ga obunkali; obunkati do krvi
    obúnkan -a -o:
    ves je opraskan in obunkan
SSKJ²
obúp -a m (ȗ)
močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup; spraviti v obup; novica ga je navdala z obupom; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup; izbruhi jeze, obupa
// nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti; v obupu si je vzel življenje
● ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo
SSKJ²
obúpanec -nca m (ȗ)
ekspr. obupan človek: znašel se je med samimi obupanci; smeh obupanca
SSKJ²
obúpanka -e ž (ȗ)
ekspr. obupana ženska: slišal se je le jok obupanke
SSKJ²
obúpanost -i ž (ȗ)
stanje obupanega človeka: pasti v obupanost / prevzela ga je obupanost obup
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obúpati -am dov. (ȗ)
priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal; zato še ni treba obupati; ekspr. nikar obupati
// nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi
    obúpan -a -o:
    obupan človek; imel je obupan obraz; bil je ves, zelo obupan; prisl.: obupano se držati, gledati
SSKJ²
obupávanje -a s (ȃ)
glagolnik od obupavati: nagnjen je k obupavanju
SSKJ²
obupávati -am nedov. (ȃ)
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami
// nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom
    obupavajóč -a -e:
    obupavajoči ljudje
SSKJ²
obúpen -pna -o prid., obúpnejši (ū ȗ)
1. ki ne vzbuja upanja; brezupen: obupen poskus; bolezen postaja obupna
// ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj; ta negotovost je zanj obupna
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter; na cesti je obupen prah; obšel jo je obupen strah; v nalogi so obupne napake; tam je obupna revščina
// zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist; tam so obupne razmere neurejene; vreme je letos obupno nestalno, slabo
3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje
// grd, neprikupen: imel je obupen glas; v tej obleki je obupna
4. zastar. obupan, potrt: tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz
    obúpno prisl.:
    obupno se boji; roman je obupno razvlečen; obupno resen / v povedni rabi bilo je obupno
SSKJ²
obupljív -a -o prid. (ī í)
zastar. obupan, potrt: vračal se je otožen in obupljiv / to reče z obupljivim glasom
SSKJ²
obúpnost -i ž (ū)
zastar. obup, obupanost: loti se jih velika obupnost / pije iz obupnosti; v obupnosti je storil ta korak / do obupnosti utrujen zelo
SSKJ²
obupováti -újem nedov. (á ȗ)
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupuj, vse bo še dobro
// nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupovala je že, da bo še kdaj zdrava / obupovati nad kom
    obupujóč -a -e:
    obupujoča vdova
SSKJ²
obústen -tna -o prid. (ȗ)
ki je, se nahaja ob ustih: obustne odprtine / obustna bledica pri škrlatinki
SSKJ²
obústje -a s (ȗ)
knjiž. del obraza ob ustih: obrisati si obustje
SSKJ²
obušésen -sna -o prid. (ẹ̑)
anat., v zvezi obušesna slinavka žleza ob zunanjem ušesu, ki izloča slino:
SSKJ²
obútal -i [obutau̯] ž (ú)
zastar. obuvalo: na sebi je imel oguljeno obleko in raztrgano obutal
SSKJ²
obútalo -a s (ú)
zastar. obuvalo: okrog je hodil brez obutala
// obutev: skrbeti za obleko in obutalo
SSKJ²
obútel -i [obuteu̯] ž (ú)
zastar. obutev: prodajati obleko in obutel
// obuvalo: obutel mu ni držala vode
SSKJ²
obútev -tve ž (ȗ)
izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev; velika izbira otroške obutve; športna obutev; zimska obutev
// ekspr. obuvalo: sezul je mokro obutev
● publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gume
♦ obrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; lepljena, šivana obutev
SSKJ²
obúti obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ)
1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči
2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino
● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
    obút -a -o:
    bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje
SSKJ²
obútven -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na obutev: obutveni izdelki / oblačilna in obutvena industrija
SSKJ²
obuválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za obuvanje: obuvalna priprava / obuvalna žlica
SSKJ²
obuválo -a s (á)
vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: nosi udobno obuvalo; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo
SSKJ²
obúvanje -a s (ú)
glagolnik od obuvati: obuvanje čevljev / žlica za obuvanje
SSKJ²
obúvati -am nedov., tudi obuvála (ú)
1. delati, da ima kdo na nogah obuvalo: obuvati otroka; obuvati čevlje; obuva se počasi / obuvati nogavice
2. oskrbovati z obutvijo: teta jih je obuvala do konca šolanja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obúzdati -am dov. (ȗ)
knjiž. obrzdati: obuzdati in osedlati konja / tega konja ne more obuzdati
    obúzdan -a -o:
    čakal ga je lepo obuzdan konj
SSKJ²
obvaroválen -lna -o prid. (ȃ)
knjiž. zaščiten, preventiven: obvarovalni ukrepi proti nalezljivi bolezni; obvarovalno sredstvo / obvarovalno cepljenje
SSKJ²
obvarováti -újem in obvárovati -ujem dov. (á ȗ; á)
1. narediti, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: obvarovati koga nesreče; obvaroval ga je pred kaznijo; obvarovati se prehlada
2. v zvezi bog obváruj bogvaruj:
a) v členkovni rabi: bog obvaruj, da bi kaj takega storil
b) v medmetni rabi: nič slabega ne vem o njej, bog obvaruj
    obvarován in obvárovan -a -o:
    tako je bil obvarovan pred nesrečo
SSKJ²
obvdovéti -ím dov. (ẹ́ í)
star. ovdoveti: jeseni je obvdovel
    obvdovèl in obvdovél -éla -o:
    obvdovela mati
SSKJ²
obveljáti -ám dov. (á ȃ)
1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev
● star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi
2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin
SSKJ²
obveselíti -ím dov., obvesélil (ī í)
zastar. razveseliti: vsakega je obveselil z majhnim darom; njegovega obiska se je zelo obveselila
SSKJ²
obvésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
knjiž. ovesiti: obvesiti krilo s pisanimi pentljami / zima je obvesila drevje s snegom
    obvéšen -a -o:
    bil je ves obvešen z odlikovanji
SSKJ²
obvesláti -ám dov. (á ȃ)
z veslanjem priti okrog česa: obveslati otoček
SSKJ²
obvestílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obvestilo ali obveščanje: obvestilno pismo / truditi se za obvestilno jasnost / star. obvestilni urad obveščevalni urad
SSKJ²
obvestílnik -a m (ȋ)
tiskano, pisano ali elektronsko sredstvo za obveščanje, posredovanje sporočil kake skupine, organizacije: obvestilnik o prispeli pošti
SSKJ²
obvestílnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost obvestilnega: obvestilnost napisov na železniški postaji je zavajajoča; obvestilnost slovarja
SSKJ²
obvestílo -a s (í)
kar se o določeni stvari pove, sporoči: dobiti, poslati obvestilo; prejela je uradno obvestilo, da je sin padel / telefonsko obvestilo / pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
// list s sporočilom o tem: prejel je obvestilo o izplačilu / deska, tabla z obvestili
♦ avt. znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; ptt obvestilo o prispeli pošiljki
SSKJ²
obvestítelj -a m (ȋ)
kdor koga obvesti: sumljivo se je oziral na obvestitelja
SSKJ²
obvestítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od obvestiti: dolžnosti obvestitve ni sprejel
// zastar. obvestilo: poslati obvestitev o seji
SSKJ²
obvestíti -ím dov., obvésti; obvéstil (ī í)
povedati, sporočiti komu kaj o določeni stvari: obvestiti policijo; o tem so obvestili starše
    obveščèn -êna -o tudi obvéščen -a -o:
    o njegovem prihodu so bili pravočasno obveščeni; publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih krogov
SSKJ²
obvéščanje -a s (ẹ́)
glagolnik od obveščati: obveščanje javnosti o delu, dogodkih na vseh področjih družbenega življenja / publ. sredstva javnega, množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija
SSKJ²
obvéščati -am nedov. (ẹ́)
večkrat obvestiti: obveščati javnost o svojem delu; redno se obveščamo / dov. starše obveščamo, da bo vpis v prvi razred prihodnji torek
// prikrito zbirati in posredovati podatke, pomembne zlasti za državno varnost: izvedeli smo, da je sovražnika obveščal o premikih naših čet
SSKJ²
obveščênost tudi obvéščenost -i ž (é; ẹ̑)
dejstvo, da je kdo obveščen: skrbeti za obveščenost delavcev; dobra, pravočasna obveščenost javnosti; potreba po boljši obveščenosti
SSKJ²
obveščeválec -lca [obveščevau̯ca] m (ȃ)
kdor obvešča: bil je objektiven obveščevalec; imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih / v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev / vojaški obveščevalec / prijeli so nekaj tujih obveščevalcev vohunov
SSKJ²
obveščeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: obveščevalna dejavnost; državna, vojaška obveščevalna služba / obveščevalna postaja gorske reševalne službe / ta referat je le obveščevalen / obveščevalno gradivo; obveščevalna sredstva / obveščevalni agent, oficir; obveščevalna mreža / obveščevalno-varnostna agencija, služba
♦ alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah; sam.:, pog. sporočilo je poslala terenska obveščevalna obveščevalna služba
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obveščeválka -e [obveščevau̯ka tudi obveščevalka] ž (ȃ)
ženska, ki obvešča: bila je dobra obveščevalka / obveščevalka tajnih služb / partizanska obveščevalka
SSKJ²
obveščeválski -a -o [obveščevalski in obveščevau̯ski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: preverjanje obveščevalskih podatkov; obveščevalska afera; izmenjava obveščevalskih informacij; z obveščevalskim delom se je začel ukvarjati že v mladosti
SSKJ²
obvéti -vêjem dov. (ẹ́ ȇ)
knjiž. z vetjem obdati: ko sta stopila na ulico, ju je obvel oster veter / obvel ga je duh po žganju
● knjiž., ekspr. srce mu je obvelo veselje obšlo, prevzelo
SSKJ²
obvévati -am nedov. (ẹ́)
knjiž. z vetjem obdajati: obveval nas je mrzel veter
● knjiž., ekspr. srce mu je obvevala žalost obhajala, prevzemala
SSKJ²
obvéza -e ž (ẹ̑)
1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa: obveza se je razrahljala; na roki ima obvezo; sneli so mu obvezo z oči; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca povoj
2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza dolžnost / davčna obveza davčna obveznost
// glagolnik od obvezati: pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju
♦ med. kompresijska obveza za ustavljanje krvavitev iz rane; mavčna obveza z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov; dokolenska mavčna obveza
SSKJ²
obvézanec -nca m (ẹ́)
star. zavezanec: davčni obvezanci / vojaški obvezanec vojaški obveznik
SSKJ²
obvézati in obvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. namestiti obvezo: obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo; hitro se obveže z ruto
2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj: obvezali so ga za zelo nehvaležno delo; s prisego so jih obvezali držati se ukazov; pravno obvezati / obvezali so jih k molku
3. zastar. oviti, obdati: debla obvezati s slamo
    obvézati se in obvezáti se nav. ekspr.
    obljubiti, zagotoviti: obvezal se je, da bo zbral nekaj gradiva
    obvézan -a -o:
    obvezani ranjenci; hodil je okrog z obvezano glavo / to so bili obvezani storiti dolžni
SSKJ²
obvezávati -am nedov. (ȃ)
zastar. obvezovati: obvezavati rane
SSKJ²
obvézen -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje
// ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti
// v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji
2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost
3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico
♦ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo v socializmu posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; pravn. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani
    obvézno prisl.:
    za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti
SSKJ²
obvezílen -lna -o prid. (ȋ)
namenjen za obvezovanje: obvezilni material; obvezilna gaza / obvezilne škarje
SSKJ²
obvezílo -a s (í)
nav. mn. material za obvezovanje: pripraviti škatlo z obvezili in zdravili / obvezilo za rane
SSKJ²
obvéznica -e ž (ẹ̑)
fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila: izdati, podpisati obveznico; odškodnina bo izplačana v obveznicah / državne obveznice; obveznice posojila; obtok obveznic
SSKJ²
obvéznik -a m (ẹ̑)
kdor mora storiti, opraviti kaj: vojaški obveznik; obvezniki in prostovoljci / davčni obvezniki davčni zavezanci
SSKJ²
obvézniški -a -o prid. (ẹ̑)
1. nanašajoč se na obveznice: obvezniški indeks, trg; donos vzajemnih obvezniških skladov; delniški in obvezniški investitorji so nezadovoljni z letošnjimi donosi
2. nanašajoč se na vojaške obveznike: obvezniška vojska; obvezniško služenje vojaškega roka
SSKJ²
obvéznost -i ž (ẹ́)
1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost
2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
3. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka
SSKJ²
obvéznosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na obveznost 3: obveznostno razmerje
SSKJ²
obvezovalíšče -a s (í)
kraj, prostor za obvezovanje: ranjence so prenesli na obvezovališče
SSKJ²
obvezoválnica -e ž (ȃ)
prostor za obvezovanje: ranjenca so nesli v obvezovalnico
SSKJ²
obvezovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obvezovati: obvezovanje ran / nepremišljeno obvezovanje se navadno maščuje
SSKJ²
obvezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. nameščati obvezo: obvezovati rane; obvezuje mu roko
2. delati, da kdo mora storiti, opraviti kaj: z oporoko jo obvezuje, da poskrbi zanj / to ga obvezuje k najstrožjemu molku
● knjiž. sheme bodo skladatelja manj obvezovale bo bolj svoboden v ustvarjanju
    obvezujóč -a -e:
    draga darila so vedno obvezujoča
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obvíjati -am nedov. (í)
star. ovijati, povijati: obvijati cev / obvijati nogo / žena je moža obvijala okoli prsta
SSKJ²
obviséti -ím dov., obvísel (ẹ́ í)
navadno s prislovnim določilom ostati v visečem položaju: veja se je odlomila in obvisela; obleka je obvisela na vrvi / obvisel je nad prepadom / nezavestna ji je obvisela na rokah / roke so mu obvisele ob telesu / ekspr. njen pogled je obvisel na očetovi sliki; pren., ekspr. zahajajoče sonce je obviselo v vejah
● ekspr. na licih mu je obvisel zadovoljen smehljaj je bil viden, opazen; ekspr. taki trenutki obvisijo v spominu ostanejo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; ekspr. njegovo življenje je obviselo na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; pog., ekspr. če bo ostal doma, mi bo obvisel na vratu bom moral skrbeti zanj; ekspr. glej, da ne boš obvisel v gostilni se predolgo zadržal, ostal
SSKJ²
obvíti -víjem dov. (í)
star. oviti, poviti: klobuk je obvil s pisanim trakom / obviti ranjeno roko
    obvít -a -o:
    obvit s svilenim papirjem
SSKJ²
obvládanje -a s (ā)
glagolnik od obvladati: obvladanje nasprotnika / obvladanje čustev; obvladanje samega sebe / obvladanje položaja, problema / dobro obvladanje tujega jezika / obvladanje prostora / obvladanje svetovnega trga
SSKJ²
obvládanost -i ž (ā)
lastnost, stanje obvladanega človeka: občudoval je obvladanost tega človeka / vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo / obvladanost kretenj, slabih nagnjenj
SSKJ²
obvládati -am dov. (ā)
1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali nasprotnika premagali / konja je z lahkoto obvladal
2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
● publ. Romunija obvlada velik del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
♦ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
    obvládati se 
    ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala
    obvládan -a -o:
    premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
    ♦     gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje
SSKJ²
obvladljív -a -o prid. (ī í)
ki se da obvladati: obvladljiv otrok / knjiž. obvladljiv roman razumljiv
SSKJ²
obvladovánje -a s (ȃ)
glagolnik od obvladovati: obvladovanje tekmeca / obvladovanje čustev, strasti / doseči obvladovanje težavnega položaja / zaželeno je popolno obvladovanje enega tujega jezika / obvladovanje narave, prostora / obvladovanje tržišča
SSKJ²
obvladováti -újem nedov. (á ȗ)
1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati nasprotnika premagovati
2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most
5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
♦ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
    obvladováti se 
    ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje
    obvladujóč -a -e:
    obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti
    obvladován -a -o:
    obvladovana strast
SSKJ²
obvòd -óda m (ȍ ọ́)
1. priprava, ki premosti obolelo žilo ali oboleli del drugega votlega organa: vstavili so mu srčni obvod / črevesni, želodčni obvod
// med. operacija, pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa: narediti obvod na treh srčnih arterijah; opraviti endoskopski obvod na delujočem srcu; obvod želodca z laparoskopijo / srčni, žilni obvod
2. izkoriščanje pomanjkljivosti obstoječega, zlasti zakonodaje, za potrebe ali koristi koga: dovoliti si obvod z javnimi sredstvi / obvod mimo razpisa, sodišča, zakona
// kar se uporablja za takšno izkoriščanje: spopadati se z raznovrstnimi obvodi v javnih podjetjih; finančni obvod / obvod za izigravanje zakona
3. teh. vod, po katerem je speljana voda, para mimo glavne naprave: zaradi popravil so morali napraviti obvod
4. star. obrobje, okolica: stanovali so na mestnem obvodu
SSKJ²
obvóden1 -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na obvod: obvodna operacija okvarjenih žil; obvodna žila / obvodni račun; obvodna družba; obvodno podjetje / obvodni vod obvod
SSKJ²
obvôden2 -dna -o prid. (ó)
ki je, se nahaja ob vodi: ustavili so se na majhni obvodni jasi; obvodno trstje / obvodne ptice
SSKJ²
obvóhati -am dov. (ọ̑)
vohajoč se približati na več mestih: pes je človeka samo obvohal / ekspr. vse je obvohal, kar je bilo na mizi
SSKJ²
obvohávati -am nedov. (ȃ)
vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je obvohaval / ekspr. obvohavali so drug drugega, saj si niso zaupali
SSKJ²
obvòz -ôza m (ȍ ó)
1. glagolnik od obvoziti: s predorom bodo omogočili obvoz mesta
2. obvozna cesta: narediti, zgraditi obvoz / zaradi popravljanja avtomobilske ceste so morali voziti po obvozu
SSKJ²
obvózen in obvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó)
nanašajoč se na obvoz: obvozni promet
// v zvezi obvozna cesta cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir: nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta
● knjiž. mesto je obvozno ima obvozno cesto
SSKJ²
obvozíti -vózim dov. (ī ọ́)
vozeč priti mimo, okrog česa: skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil
    obvóžen -a -o
    1. deležnik od obvoziti: obvoženo naselje
    2. z voženjem izrabljen, poškodovan: njegov avtomobil je že precej obvožen
SSKJ²
obvóznica -e ž (ọ̑)
obvozna cesta: v načrtu je več novih obvoznic
SSKJ²
obvzéti -vzámem dov., obvzêmi obvzemíte; obvzél; nam. obvzét in obvzèt (ẹ́ á)
zastar. obiti1, prevzeti: čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli
SSKJ²
obzánkati -am dov. (ȃ)
obrt. obšiti z zankastim šivom: obzankati gumbnico, rob
    obzánkan -a -o:
    ročno obzankane gumbnice
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obzáriti -im tudi obzaríti -ím dov., obzáril (ā ȃ; ī í)
knjiž. obsijati: sonce je obzarilo vrhove gor / nasmeh ji je obzaril obraz
SSKJ²
obzídati tudi obzidáti -am dov. (í á í)
1. postaviti, narediti zid okrog česa: obzidati parcelo, zemljišče
2. obložiti z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidati jamo, peč, vodnjak
♦ grad. postaviti, narediti ob obstoječem zidu drug, navadno tanjši zid
    obzídan -a -o:
    obzidan prostor; peč še ni obzidana; obzidano mesto
SSKJ²
obzidáva -e ž (ȃ)
glagolnik od obzidati: obzidava zemljišča / obzidava peči
SSKJ²
obzidávati -am nedov. (ȃ)
1. postavljati, delati zid okrog česa: zemljišče zdaj obzidavajo
2. oblagati z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidavati jamo, jašek
SSKJ²
obzídek -dka m (ȋ)
zidana ograja: skočil je čez obzidek
// pri strani dodan del zidu, zlasti ob oknu: sedel je na obzidek pri izložbenem oknu
SSKJ²
obzíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obzidje: obzidna vrata / obzidno kamenje
// ki je, se nahaja ob zidu: obzidna klop / obzidne letve letve, ki so (pri tleh) pritrjene na zid, da se ne poškoduje
SSKJ²
obzídje -a s (ȋ)
zid, zidovi okrog starejših mest, utrdb: splezati na obzidje; cerkveno, grajsko, mestno, taborno, trdnjavsko obzidje; močno, visoko obzidje / obrambno obzidje / obzidje srednjeveških mest; pren., ekspr. obzidje nezaupanja se podira
♦ strojn. zidani del parnega kotla
SSKJ²
obzijáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. ogledati si: vse izložbe je obzijal; dobro si jo je obzijala
SSKJ²
obzír -a m (ȋ)
1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu; ekspr.: nobenega obzira ne pozna; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico
2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir: motijo ga njegovi obziri; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati
● zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na
SSKJ²
obzíren -rna -o prid., obzírnejši (ī)
ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: prijazen in obziren človek je; celo do nasprotnikov je bil obziren; z očetom je zelo obziren; preveč obzirna je, da bi povedala resnico / obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje / hodil je s tihimi, obzirnimi koraki
    obzírno prisl.:
    obzirno reči, sporočiti, vprašati kaj; obzirno se vesti
SSKJ²
obzírnost -i ž (ī)
lastnost obzirnega človeka: njena obzirnost je očeta ganila; pomanjkanje obzirnosti / iz obzirnosti do bolnika je prenehal igrati / z obzirnostjo povedati, storiti kaj obzirno / zastar. nobene obzirnosti nima do starejših obzira
SSKJ²
obznána tudi óbznana -e ž (ȃ; ọ̑)
zgod. vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije: sprejetje obznane v predvojni Jugoslaviji
SSKJ²
obzóben -bna -o prid. (ọ̑)
ki je, se nahaja ob zobeh: obzobno tkivo
SSKJ²
obzòr -ôra m (ȍ ó)
star. obzorje: na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor; daljni obzor / morski obzor / sonce je že zašlo za obzor; na obzoru so se pokazala jadra / širiti si obzor z učenjem
♦ mont. spodnji, zgornji obzor spodnje, zgornje obzorje
SSKJ²
obzóren -rna -o prid. (ọ̄ ọ̄)
nanašajoč se na obzorje ali obzor: obzorna črta
SSKJ²
obzórje -a s (ọ̑)
1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja
// najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju
2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje
3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje
● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal policist nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod
SSKJ²
obzórnica -e ž (ọ̑)
črta, ki omejuje obzorje: obzornica se mu je zdela vedno svetlejša / ladja izginja za obzornico za obzorjem
SSKJ²
obzórnik -a m (ọ̑)
1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik; objaviti v obzorniku; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi; kulturni obzornik; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja
2. knjiž. obzornica: svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem
SSKJ²
obzórniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na obzornik: obzorniške vesti / obzorniški film
SSKJ²
obzvánjati -am nedov. (ā)
star. z zvonjenjem naznanjati: obzvanjati neurje / mrliča so dolgo obzvanjali so mu zvonili
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
obžágati -am dov. (ȃ)
1. z žaganjem odstraniti: obžagati veje
2. z žaganjem obdelati: obžagati desko, hlod / obžagati dno
    obžágan -a -o:
    obžagano deblo
SSKJ²
obžalovánje -a s (ȃ)
1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje
2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja
● ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih
3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem
SSKJ²
obžalováti -újem nedov. (á ȗ)
1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval
2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim
3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano
4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo
● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal
    obžalováje stil. obžalujé:
    obžalovaje je povedal žalostno vest
    obžalujóč -a -e:
    obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled
    obžalován -a -o:
    bil je od vseh obžalovan
SSKJ²
obžaríti -ím tudi obžáriti -im dov., obžáril (ī í; ā ȃ)
obdati z močno svetlobo: pokrajino je obžaril sončni sij; zarja je obžarila vrhove gor
// ekspr. osvetliti, obsvetliti: luč je obžarila obraze
● ekspr. nasmeh ji je obžaril obraz naredil bolj veselega, lepšega
    obžárjen -a -o in obžarjèn -êna -o:
    obžarjen obraz; od sonca obžarjene hiše
SSKJ²
obžárjati -am nedov. (á)
obdajati z močno svetlobo: sonce obžarja hiše; večerna zarja obžarja vrhove / ekspr. slabotne luči obžarjajo okna vaških hiš osvetljujejo
SSKJ²
obždéti -ždím dov., obždì (ẹ́ í)
ostati v sedečem položaju negiben in tih: obždela je na klopi, kakor da bi jo nevidna sila prikovala tja / rekel je, da bo sedel samo za hip, pa je kar obždel; negibno, nepremično, tiho obždeti
// ekspr. ostati sploh: največkrat obždi ob nedeljah kar doma
SSKJ²
obžéti -žánjem dov., nam. obžét in obžèt (ẹ́ á)
požeti okrog česa: obžeti sadike / obželi so ves nasad
SSKJ²
obžgáti -žgèm dov., obžgál (á ȅ)
1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle
● knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela
2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo
    obžgán -a -o:
    obžgane stene
SSKJ²
obžígati -am nedov. (ī ȋ)
1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: obžiga drevesa, da bi se posušila / plamen je začel obžigati gospodarsko poslopje
2. z žganjem delati odpornejše, trdnejše: obžigati lesene posode
3. knjiž. prižigati od vseh strani: z vžigalico je obžigal natlačeno čedro
SSKJ²
obžírati -am nedov. (ī ȋ)
1. obgrizovati, obglodavati: koze najraje obžirajo grmovje; gosenice obžirajo liste
2. slabš. grobo oštevati: nima miru pred njo, kar naprej ga obžira
3. nar. dolenjsko krošnjariti: po cele dneve je obžiral po vaseh
SSKJ²
obžréti -žrèm dov., obžŕl (ẹ́ ȅ)
1. obgristi, obglodati: koza je obžrla brste in liste; mravlje so obžrle drevesa / obžreti do golega / bolhe so ga obžrle opikale
2. slabš. grobo ošteti: obžrl ga je in spodil / obžrla ga je do kosti
    obžŕt -a -o:
    obžrto listje
SSKJ²
ocaríniti -im dov. (ī ȋ)
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: ocariniti na meji
    ocarínjen -a -o:
    ocarinjeni predmeti
SSKJ²
ocarínjenje -a s (ȋ)
glagolnik od ocariniti: ocarinjenje blaga; taksa za ocarinjenje
SSKJ²
oceán -a m (ȃ)
1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean; pluti po oceanu; globina, usedline oceana; pren., knjiž. ocean življenja
// navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean
● ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki
2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja
♦ meteor. zračni ocean ozračje
SSKJ²
oceanográf -a m (ȃ)
strokovnjak za oceanografijo: dognanja oceanografov
SSKJ²
oceanografíja -e ž (ȋ)
veda o oceanu, morju: razvoj oceanografije; strokovnjak za oceanografijo; oceanografija in hidrografija
SSKJ²
oceanográfski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na oceanografijo: oceanografski inštitut; oceanografska postaja / oceanografske globinske meritve; oceanografska raziskovanja
SSKJ²
oceánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ocean: oceanski zračni tokovi / oceanska plovba / oceanska biologija
♦ geogr. oceansko podnebje podnebje s prevladujočim vplivom oceanskih zračnih tokov
// čezoceanski: oceanski letalski promet; oceanske ladje
SSKJ²
ocebáti -ám [ocəbati] dov. (á ȃ)
nar. zahodno obrcati: ocebal ga je
SSKJ²
ocedíti -ím dov., ocêdi in océdi; océdil (ī í)
odcediti: ocediti čaj, kavo / ocediti krompir, testenine
    ocedíti se 
    počasi odteči: voda se je že ocedila
    ocejèn -êna -o:
    ocejeni cmoki
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ocêjati -am nedov. (é)
1. odcejati: ocejati kavo / ocejati krompir
2. zastar. po malem izločati; cediti: polž oceja sline
    ocêjati se 
    počasi odtekati: voda se oceja z mokre obleke
    ●     star. že spet se oceja v krčmi pije, popiva
SSKJ²
océna -e ž (ẹ̑)
1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
// ta prikaz v pisni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko
2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen
3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / vlogi za odobritev projekta naj se priloži ocena o vplivih na okolje in zdravje ljudi; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil
// knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena
4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov evrov; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog
● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju
♦ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost
SSKJ²
ocenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od oceniti: ocenitev premoženja / kritična ocenitev umetniškega dela / ukrepati po ocenitvi nastalega položaja / približna ocenitev pridelkov, razdalje
SSKJ²
océniti -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ī ẹ́)
1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče
2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča
// knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati
3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih
4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
♦ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije
    océnjen -a -o:
    nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno
    ♦     fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake
SSKJ²
océnjati -am nedov. (ẹ́)
star. ocenjevati: ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce; ocenjati koga po vedenju
SSKJ²
ocenjeválec -lca [ocenjevau̯ca tudi ocenjevalca] m (ȃ)
kdor ocenjuje: določiti ocenjevalce za kaj / rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu; filmski ocenjevalci / ocenjevalci vin
♦ šol. pri izpitu so trije ocenjevalci
SSKJ²
ocenjeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ocenjevanje: ocenjevalna komisija za natečaj / ocenjevalna merila / nenadoma je začutila na sebi njegov ocenjevalni pogled / v prvi ocenjevalni konferenci je bilo precej negativnih ocen
♦ šport. ocenjevalna vožnja vožnja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, pri kateri se ocenjuje zlasti tehnika vožnje in poznavanje prometnih predpisov; zal. ocenjevalni izvod izvod znanstvenega ali umetniškega dela, ki ga da založba ocenjevalcu v oceno
SSKJ²
ocenjeválka -e [ocenjevau̯ka tudi ocenjevalka] ž (ȃ)
ženska, ki ocenjuje: ocenjevalka je predstavo ugodno ocenila; kritična ocenjevalka
SSKJ²
ocenjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od ocenjevati: ocenjevanje premoženja / ocenjevanje književnega dela; ocenjevanje vin / pravilno ocenjevanje položaja / ocenjevanje pridelkov / novi profesor je pri ocenjevanju zelo strog; pravično, strogo ocenjevanje; načela za ocenjevanje
♦ šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami
SSKJ²
ocenjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje
2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina
// knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo
3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval
4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo
5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati
    ocenjujóč -a -e:
    ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom
    ocenjeván -a -o:
    ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja
SSKJ²
ocenljív -a -o prid. (ī í)
ki se da oceniti: ocenljiva škoda, vrednost
SSKJ²
océpek -pka m (ẹ̑)
star. krepelce, krepelec: pobral je ocepek in ga vrgel za njim; zapodil ga je z ocepkom v roki / kot psovka ti ocepek, ti mevža
SSKJ²
ocestníniti -im dov. (ī ȋ)
pobrati pristojbino za uporabo cest: ocestniniti tovornjake
SSKJ²
ócet ócta m (ọ̄)
star. kis: dati ocet na solato; olje in ocet / sadni, vinski ocet
♦ kem. ocet raztopina ocetne kisline; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa
SSKJ²
óceten -tna -o [ocətən in ocetən] prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na ocet: ocetna raztopina
♦ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
2. kem., v zvezi ocetna kislina organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov: radikal ocetne kisline; duh po ocetni kislini
    ócetno prisl.:
    ocetno kisel
SSKJ²
ócetnokislínski -a -o [ocətnokislinski in ocetnokislinski] prid. (ọ̑-ȋ)
nanašajoč se na ocetno kislino: ocetnokislinske bakterije / ocetnokislinsko vrenje
SSKJ²
océvje -a s (ẹ̑)
teh. skupina ali sistem cevi: kovinsko ocevje; črpalka z ocevjem
SSKJ²
ocigániti -im dov. (á ȃ)
ekspr. ogoljufati, prevarati: prekupčevalci so ga ociganili; ociganiti za denar; hladnokrvno, nesramno so jih ociganili; ne prodajaj pod ceno, ne daj se ociganiti
SSKJ²
ocilíndran -a -o prid. (ȋ)
ekspr. pokrit s cilindrom: ocilindran moški
SSKJ²
ocmokáti -ám dov. (á ȃ)
pog., šalj. večkrat glasno poljubiti: objame jo in ocmoka po obeh licih / vsega je ocmokala s poljubi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
óctovec -vca m (ọ̑)
vrtn. drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus typhina: krošnja octovca
SSKJ²
ocúrek -rka m (ȗ)
star. ledena sveča: od strehe visijo ocurki / ledeni ocurki
SSKJ²
ocvèsti tudi ocvestì ocvetèm, in ocvêsti ocvêtem [ocvəsti in ocvesti] dov., ocvèl ocvelà in ocvêla in ocvetèl ocvetlà in ocvêtel ocvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é)
navadno sedanji čas odcvesti: češnja hitro ocvete / ekspr. dekle je ocvelo
    ocvèl -à -ò in ocvèl -a -o in ocvèl ocvêla -o:
    ocvel regrat; ocvela mladost
SSKJ²
ocvetéti -ím dov. (ẹ́ í)
odcveteti: vrtnica je že ocvetela / ekspr. mladost prehitro ocveti
    ocvetèl in ocvetél -éla -o:
    ocvetel grm
SSKJ²
ocvetlíčiti -im dov. (í ȋ)
1. okrasiti s cvetlicami: ocvetličiti balkone, okna
2. knjiž., iron. pretirano uporabiti stilne posebnosti: pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil
    ocvetlíčen -a -o:
    ocvetličen klobuk; ocvetličen slog
SSKJ²
ocvírek -rka m (ȋ)
1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki
2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena
3. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, med. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah
SSKJ²
ocvírkov -a -o prid. (ȋ)
ki vsebuje ocvirke: ocvirkov kruh; ocvirkov nadev / ocvirkova mast; ocvirkova potica potica z ocvirkovim nadevom
SSKJ²
ocvírkovica -e ž (ȋ)
nar. ocvirkova potica: speči ocvirkovico
SSKJ²
ocvírkovka -e ž (ȋ)
ocvirkova potica: za pustni torek je spekla ocvirkovko
SSKJ²
ocvréti ocvrèm dov., ocvŕl (ẹ́ ȅ)
pripraviti jed v vroči maščobi: ocvreti jajca, meso; ocvreti na olju
    ocvŕt -a -o:
    ocvrti krofi; ocvrta jajca / ocvrti krompir
    ♦     gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha
SSKJ²
ocvŕtek -tka m (ȓ)
nav. mn., gastr. ocvrta, navadno močnata jed: k mesu postrežemo ocvrtke / krompirjevi, riževi ocvrtki
SSKJ²
ôča -a in -e m (ó)
nav. im. ed., star. oče: svojega oča moraš ubogati; dragi oča / kot nagovor oča, od kod pa ste / stari oča in vnuk stari oče, ded
SSKJ²
očák -a m (á)
1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze
// nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov
2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki
● zastar. oglejski očak patriarh
SSKJ²
očakováti -újem nedov. (á ȗ)
nar. čakati, pričakovati: gremo, da nas ne bodo očakovali; očakovati koga pred hišo; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti
SSKJ²
očákovski -a -o prid. (á)
ekspr. tak kot pri očakih: očakovsko dostojanstvo / imel je očakovsko brado dolgo in sivo
    očákovsko prisl.:
    živi očakovsko preprosto
SSKJ²
očála očál s mn. (ȃ)
priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal / črna očala s temno obarvanimi stekli; korekcijska očala za popravo vida; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala
● bere še brez očal dobro vidi
♦ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali
SSKJ²
očálar -ja m (ȃ) ekspr.
1. kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini; očalarjev je vedno več; suh, velik očalar
2. optik: z receptom je odšel k očalarju
SSKJ²
očálast -a -o prid. (ȃ)
po obliki podoben očalom: okrog oči je imel očalaste podplutbe / ekspr. sodnik je bil debel in očalast z očali
SSKJ²
očálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na očala: očalni okviri; očalna stekla
♦ fiz. lomnost očalne leče
SSKJ²
očáli očál m mn. (ȃ)
nav. tož., pog. očala: snel je očale in ga pogledal / kupil si je sončne očale
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
očánec -nca m (á)
ekspr. star, častitljiv moški, zlasti kmečki: s tem očancem se je rad pogovarjal / kmečki, vaški očanec
SSKJ²
očáranje -a s (ȃ)
glagolnik od očarati: očaranje gledalcev, poslušalcev; očaranje z glasbo
// očaranost: očaranje ga je kmalu minilo; trgati se iz očaranja
SSKJ²
očáranost -i ž (ȃ)
stanje očaranega človeka: nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine
SSKJ²
očárati -am dov. (ȃ)
nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo; razstavljene slike so vse očarale; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost
    očáran -a -o:
    bil je očaran od lepote; gledala ga je vsa očarana
SSKJ²
očarljív -a -o prid., očarljívejši (ī í)
nav. ekspr. ki vzbuja pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: očarljiva deklica; ni več mlada, je pa še vedno očarljiva / uprla je vanj svoje očarljive oči / očarljiv pogled, smehljaj / zazvenela je lahkotna, očarljiva melodija
    očarljívo prisl.:
    očarljivo se nasmehniti
SSKJ²
očarljívka -e ž (ȋ)
ekspr. očarljiva ženska: prava očarljivka je
SSKJ²
očarljívost -i ž (í)
nav. ekspr. lastnost, značilnost očarljivega človeka: prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost / milina in očarljivost njenega glasu
SSKJ²
očarováti -újem nedov. (á ȗ)
vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: dekle očaruje s svojo lepoto in milino; narava ga vedno znova očaruje; te pesmi očarujejo vsakogar
    očarujóč -a -e:
    očarujoč glas, pogled; očarujoče dekle; prisl.: na sprejemu je bila očarujoče lepa
SSKJ²
očáški -a -o prid. (á)
ekspr. tak kot pri očakih: očaške navade
SSKJ²
óčce -a s (ọ̑)
zastar. očesce: otrokova očca so hudomušno mežikala
SSKJ²
ôče -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́)
1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je umrl za rakom; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče
// moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; biološki, nadomestni oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo
// (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta
// nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov
3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan
4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin
// rel. naslov za duhovnika: oče spovednik
5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje
● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; ekspr. oče naroda moški, navadno starejši, ki med ljudmi zaradi svojih zaslug velja za voditelja naroda; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež
SSKJ²
očéditi -im dov. (ẹ́ ẹ̄)
očistiti: očediti konja; očediti mizo; za obisk se je očedil; očediti si čevlje / očediti gmajno otrebiti
    očéditi se 
    iztrebiti se: pes se ne sme očediti v sobi; očediti se za grmom
    ●     nar. če se vsak dan ne očedi, je preveč kosmat obrije
    očéden in očêjen -a -o:
    fant je lepo počesan in očeden; očedena obleka
SSKJ²
óček óčka m (ọ̑)
ekspr. manjšalnica od oko: mežikati z očki; ima črne očke
SSKJ²
očeláditi -im dov. (ā ȃ)
ekspr. pokriti s čelado: očeladiti pilota; ko je šel na gradbišče, se je očeladil
    očeláden -a -o:
    očeladeni vojaki; očeladena glava
SSKJ²
očêliti -im in očelíti očélim dov. (é; ī ẹ́)
les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os: očeliti hlode
SSKJ²
očêlje in očélje -a s (ȇ; ẹ̑)
ekspr. čelo2: lasje so mu padali na očelje
♦ anat. čelni del glave
SSKJ²
očeljustáti -ám dov. (á ȃ)
slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: očeljustala ga je pri vseh sosedih
SSKJ²
očenàš -áša m (ȁ á)
rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš; pet očenašev in zdravamarij; pravila zna kot očenaš
● nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto
♦ etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom
SSKJ²
očenášek -ška m (ȃ)
ekspr. manjšalnica od očenaš: vsak večer je zanj zmolila dva očenaška
SSKJ²
očenčáti -ám dov. (á ȃ)
zastar. počenčati, sčenčati: ti boš gotovo vse očenčal
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
očesáti očéšem dov., očêši očešíte; očêsal (á ẹ́)
1. z orodjem ali strojem uravnati, pogladiti: očesati slamo
2. zastar. počesati: očesati lase
SSKJ²
očésce -a s (ẹ̑)
manjšalnica od oko: mežikati z očesci; prikazala se je glavica z zelenimi očesci; ekspr. njena mala živa očesca / ekspr. modra očesca jezer pod gorami / očesca pri trti
● prepeljati vrv skozi očesca šotora obšite ali s pločevino zaščitene luknjice; mreža z gostimi očesci okenci, zankami
♦ tekst. zanka ali luknjica na nitnici; zool. (rdeča) očesna pega
SSKJ²
očésen -sna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika
♦ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice
SSKJ²
očésnat -a -o prid. (ẹ̑)
ki ima dosti očes, očesc: očesnat krompir
SSKJ²
očéten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike: očetna dediščina; očetno posestvo / zrasel je brez očetne ljubezni očetove / star. zapustiti očetno hišo rojstno hišo, dom
♦ agr. očetna rastlina rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino
SSKJ²
očetnjáva -e ž (ȃ)
star. domovina: zapustili so svojo očetnjavo; pasti za svobodo očetnjave
SSKJ²
očetomòr -ôra m (ȍ ó)
knjiž. umor (svojega) očeta: odkriti očetomor; obsojen zaradi očetomora
SSKJ²
očetomorílec -lca [očetomoriu̯ca] m (ȋ)
morilec (svojega) očeta: očetomorilec je bil obsojen na deset let strogega zapora
SSKJ²
očétov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na oče 1: očetov obraz / očetovi predniki; očetova sestra / očetovo premoženje / očetova beseda veliko zaleže; ekspr. bati se očetove jeze / ekspr. zapustil je očetovo hišo rojstno hišo, dom
SSKJ²
očetováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž., ekspr.
1. biti oče, skrbeti kot oče: zavedal se je, da je hčeri slabo očetoval
2. biti idejni utemeljitelj, pobudnik: videti je bilo, kot bi bil on očetoval tej vstaji / pripada tistemu literarnemu rodu, ki mu je očetoval Cankar
SSKJ²
očetovína -e ž (í)
knjiž. dedna posest po očetu: sinovi so očetovino delili / živeti na očetovini
SSKJ²
očétovski -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost; očetovska ljubezen, skrb; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / očetovski prednik prednik po očetu
♦ pravn. očetovska pravda pravda za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu
    očétovsko prisl.:
    očetovsko opominjati; po očetovsko skrbeti za koga; biti očetovsko dober
SSKJ²
očétovstvo -a s (ẹ́)
1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva
2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa
SSKJ²
očevína -e ž (í)
knjiž. dedna posest po očetu: deliti očevino; travnik je zadnji kos njegove očevine / pregnali so ga z očevine
SSKJ²
ôči -ja m (ȏ)
ljubk. ata, oče: oči je doma; mamica in oči
SSKJ²
očiglèd -- m (ȅ)
zastar., v predložni rabi, navadno v zvezi v očigled zaradi, spričo:
a) z rodilnikom: v očigled pičlih dohodkov si ni mogel privoščiti počitnic
b) z dajalnikom: v očigled temu je odlašal z diplomo
SSKJ²
óčim -a m (ọ̄)
materin drugi mož v razmerju do njenih otrok iz prejšnjega zakona: otrok ima očima; strog očim
● ekspr. svet mi je očim ljudje so do mene neprijazni, sovražni
SSKJ²
ôčin -a -o prid. (ō)
zastar. očetov: očine besede so jo zbodle / že kot otrok je odšla iz očine hiše iz rojstne hiše, od doma
SSKJ²
očína -e ž (í)
zastar. domovina: izdal je svojo očino
// dedna posest po očetu: očine noče prodati
SSKJ²
očípkati -am dov. (ȋ)
knjiž. obšiti, okrasiti s čipkami: očipkati robce
    očípkan -a -o:
    očipkana bluza, srajca
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
očístiti -im dov. (í ȋ)
1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije
// odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže
2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed
// odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, od kamna / očistiti ribe, solato
3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore
4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti
● star. očistiti se grehov spovedati se grehov
♦ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot
    očístiti se 
    izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo
    ♦     čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja
    očíščen -a -o:
    očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito
SSKJ²
očíščati -am nedov. (í)
knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očišča
SSKJ²
očíšče -a s (í)
geom. točka na projekcijski ravnini, ki nastane s pravokotnim projiciranjem projekcijskega središča na to ravnino: očišče perspektivne slike objekta
SSKJ²
očíščenje -a s (ȋ)
glagolnik od očistiti: očiščenje posode, stanovanja / očiščenje mladega gozda / doseči očiščenje s trpljenjem; to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka / duševno, moralno, notranje očiščenje
SSKJ²
očiščeválec -lca [očiščevau̯ca tudi očiščevalca] m (ȃ)
knjiž. kar očiščuje: trpljenje je očiščevalec človeške duše
SSKJ²
očiščeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na čiščenje, očiščevanje: očiščevalna dela na cesti je oviral snežni metež / očiščevalni učinek trpljenja
♦ voj. očiščevalna akcija, operacija akcija, operacija za uničenje ostankov nasprotnikovih enot
SSKJ²
očiščevalíšče -a s (í)
knjiž. kraj za očiščevanje: življenje je bilo zanj kot očiščevališče za dušo
SSKJ²
očiščevánje -a s (ȃ)
glagolnik od očiščevati: človekovo moralno, notranje očiščevanje
SSKJ²
očiščeváti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očiščuje / umetnost človeka notranje očiščuje
    očiščujóč -a -e:
    očiščujoče trpljenje
SSKJ²
očít -a -o prid. (ȋ ī)
star. očiten: to je očit dokaz njegove površnosti / njegovi poslovni uspehi so bili tako očiti, da je imel veliko nevoščljivcev / takih očitih zlorab ni bilo dosti velikih, hudih
// v povedni rabi jasen, razumljiv: zdaj mu je bilo vse očito
● preg. nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito da se ne bi razvedelo, razkrilo
    očíto člen.:
    bila je očito najmlajša izmed vseh
    ●     zastar. o tem sta se očito pogovarjala odkrito, naravnost; zastar. poroka naj se očito razglasi javno
SSKJ²
očítanje -a s (ī)
glagolnik od očitati1: očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje
// nav. mn. očitek: vedno znova mora poslušati njegova očitanja; zavračati očitanja; obsipaval ga je z očitanji
● knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde
SSKJ²
očítar -ja m (ȋ)
slabš. kdor kaj očita: vso pot je bil očitar in nergač
// zastar. kritik: zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napčen si očitar, rekoč: Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren)
SSKJ²
očítati1 -am nedov. (ī)
1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala
2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati
// dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj
● ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven
    očítati si 
    čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal
    ●     ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel
    očitáje :
    očitaje pogledati, reči
    očitajóč -a -e:
    ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled
    očítan -a -o:
    opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar
SSKJ²
očítati2 -am nedov. (ī)
zastar. izražati, kazati: njegovo vedenje je očitalo prevzetnost; vedno znova se je očitala njena poštenost
SSKJ²
očítek -tka m (ȋ)
kar se očita: poslušati, zavračati, ekspr. požirati očitke; prizanašati z očitki; neosnovani, neutemeljeni, ekspr. grenki očitki; ekspr. koš, ploha očitkov / očitek vesti očitanje / očitki so leteli nanj njemu so očitali; delati očitke očitati
SSKJ²
očíten -tna -o prid., očítnejši (í ī)
1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno
2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
// ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami
3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba
● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka
♦ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo
    očítno 
    1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče
    // v členkovni rabi izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus
    2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj2: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza
SSKJ²
očítnost -i ž (í)
lastnost, značilnost očitnega: očitnost človekove nemoči / očitnost telesne napake
SSKJ²
očitováti1 -újem nedov. (á ȗ)
zastar. izražati, kazati: njegove poteze očitujejo dobroto; delo jasno očituje tuj literarni vpliv; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost
SSKJ²
očitováti2 -újem nedov. (á ȗ)
zastar. očitati1: očituje mu izkazano pomoč / očitovati komu nepravilnosti
SSKJ²
očivésten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
zastar. očiten: očivesten dokaz
    očivéstno člen.:
    očivestno danes ne sprejema
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
očivídec -dca m (ȋ)
priča, navadno kakega dogodka: policija prosi morebitne očividce nesreče za pomoč; potek dogodka po besedah, izjavah, navedbah, pričevanju očividcev
SSKJ²
očivíden -dna -o prid. (í ī)
star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hud
    očivídno 
    prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim
    // v členkovni rabi izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila
SSKJ²
očivídka -e ž (ȋ)
ženska, ki je priča, navadno kakega dogodka: očividka kraje je obvestila policijo; biti očividka nesreče, umora; potek dogodka po pričevanju, pripovedi očividke
SSKJ²
očivídnost -i ž (í)
star. očitnost: očividnost dejstev
SSKJ²
očivídstvo -a s (ȋ)
knjiž. dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka: pisati na osnovi očividstva in proučevanja; presojati kaj po očividstvu
SSKJ²
ôčka1 -a m (ȏ)
ljubk. ata, oče: očka je padel v vojni; ima še mamico in očka
SSKJ²
óčka2 -e ž (ọ̑)
ekspr. manjšalnica od oko: njene očke so me očitajoče gledale; obrisati si solzne očke; priprte, vnete očke
● ekspr. očke se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; ekspr. očke je prezgodaj zaprla prezgodaj je umrla
SSKJ²
očkováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. spogledovati se, koketirati: na plesu je očkovala z mladim oficirjem
SSKJ²
očlovéčenje -a s (ẹ̑)
glagolnik od očlovečiti: očlovečenje človeka; želja po očlovečenju samega sebe
SSKJ²
očlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo
    očlovéčen -a -o:
    očlovečen človek; očlovečeno bitje
SSKJ²
óčnica1 in očníca -e ž (ọ̑; í)
nav. mn. parna votlina pod čelom, v kateri je oko; očesna votlina: iz očnic so mu gledale stroge oči; globoke očnice
● zastar. sulica mu je predrla očnico in se zasadila v oko odprtino za oči pri čeladi
SSKJ²
očníca2 -e ž (í)
nar. gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti; planika: šopek očnic; murke in očnice
SSKJ²
očnják -a m (á)
star. podočnik (pri živalih): izpuliti očnjak; mačka ima štiri očnjake
SSKJ²
očofáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. natepsti, pretepsti: fanta je pošteno očofal; tako me je očofal, da se mi še zdaj pozna
● nar. očofati snope otepsti
    očofáti se 
    umiti se: očofal se je v mrzlem potoku
SSKJ²
očóhati -am in očoháti -ám dov. (ọ̑; á ȃ)
s čohalom očistiti: okrtačiti in očohati konje / nizko zelo je umazan, moral bi ga očohati umiti
SSKJ²
očrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
počrneti: tramovje je sčasoma očrnelo; očrneti od dima / ves obraz mu je očrnel
    očrnèl in očrnél -éla -o:
    očrnel strop; hiša je krita z očrnelo slamo
SSKJ²
očŕniti -im in očrníti -ím dov., očŕnil (ŕ; ī í)
1. narediti kaj črno, temno; počrniti: očrniti obrvi; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo
2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda; očrnili so ga pri predstojniku; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime
    očŕnjen -a -o tudi očrnjèn -êna -o:
    s sajami očrnjen sneg; biti očrnjen med ljudmi nepriljubljen, osovražen
SSKJ²
očŕt -a m (ȓ) knjiž.
1. opis, prikaz: očrt dogodka; knjigi je dodan kratek očrt pisateljevega življenja in dela
2. načrt, osnutek: narisati očrt jame; očrt za delo
● knjiž., ekspr. na obzorju je bilo videti očrte hribov obrise
SSKJ²
očŕtati -am dov. (ŕ r̄)
1. narediti črto, črte okrog česa: kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik
♦ geom. očrtati krog narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: očrtati zazidalna območja na zemljevidu
2. opisati, orisati: očrtati razmere v kolektivu; jasno očrtati značaj glavnega junaka
    očŕtan -a -o:
    moški liki so očrtani z manjšo pozornostjo / očrtani krog; očrtana krogla
SSKJ²
očrtávati -am nedov. (ȃ)
opisovati, risati: pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudi
    očrtávati se 
    kazati se v obrisih: na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor; njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko; pren. iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
očŕtek -tka m (ȓ)
zastar. načrt, osnutek: narisati očrtek / pisatelj dela očrtke za roman
SSKJ²
očrtováti -újem nedov. (á ȗ)
opisovati, prikazovati: pisatelj živo očrtuje vaško življenje
    očrtováti se 
    kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje
SSKJ²
očúvati -am dov. (ū)
knjiž. obvarovati: očuvati hišo pred požarom; klobuk si je potisnil na oči, da bi se očuval sonca / očuvati mir, javni red ohraniti
SSKJ²
očvrstíti -ím dov., očvŕstil; očvrščèn in očvrstèn (ī í)
utrditi, okrepiti: življenje na kmetih ga je očvrstilo; otrok se na svežem zraku očvrsti / narodna zavest se je očvrstila
SSKJ²
od predl., z rodilnikom
1. za izražanje premikanja iz položaja
a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe
b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi
2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965
3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto evrov navzgor
// v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka
c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita
// publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti
6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh
7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš
// star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata
8. za izražanje pripadnosti
a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic
b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
// pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu
9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov
10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo
11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja
12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo
13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o2: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
♦ jezikosl. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd.
SSKJ²
od... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti
b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati
č) konca dejanja: odigrati, odpeti
d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti
e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati
f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: od kod, odseben, odstotek
SSKJ²
óda -e ž (ọ̄)
lit. lirska pesem, navadno v počastitev, hvalo česa: zlagati ode; oda revoluciji
SSKJ²
odahníti in odáhniti -em dov. (ī á)
knjiž., zastar. dati čemu rahel barvni odtenek; nadahniti: rdečica je odahnila njeno lice
    odáhnjen -a -o:
    rožnato odahnjeni cveti
SSKJ²
odalíska -e ž (ȋ)
v muslimanskem okolju, nekdaj sužnja, služabnica v haremu: stregla jim je belopolta odaliska
// ljubica, priležnica v haremu: zgradil je razkošno palačo za odaliske; ves dan polega kot kakšna odaliska
SSKJ²
odbégel -gla -o [odbegəu̯] prid. (ẹ́)
knjiž., ekspr. pretekli, minuli: spomin na odbegle dni; večkrat misli na odbegla otroška leta / odbegla sreča
SSKJ²
odbégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž.
1. hitro oditi, steči: položila je pismo na mizo in odbegnila iz hiše
2. ekspr. miniti: brezskrbni dnevi so prehitro odbegnili / prijetne sanje so kmalu odbegnile
SSKJ²
odbezljáti -ám [odbəzljati in odbezljati] dov. (á ȃ)
bezljajoč se oddaljiti: ko so konji odbezljali, je nastala tišina
// pog. oddirjati, oddivjati: že navsezgodaj je odbezljal k njej
SSKJ²
odbežáti -ím dov., odbéži; odbéžal tudi odbêžal (á í) knjiž.
1. zbežati, uiti: vsi so odbežali / odbežal je od doma
2. hitro oditi, steči: deklice so odbežale iz hiše; odbežal je na vrt
3. ekspr. miniti: mladost je prehitro odbežala / lepe sanje so odbežale
SSKJ²
odbijáč -a m (á)
1. vsaka od dveh odbojnih plošč na sprednjem in zadnjem koncu tirniških vozil za prestrezanje, blažitev sunkov pri zadevanju: odbijači so trdo udarili drug ob drugega; voziti se na odbijačih; sprednji, zadnji odbijači / tramvajski, vagonski odbijači
// priprava za blažitev sunkov sploh: na tla pri vratih so pritrdili gumijast odbijač / avtomobilski odbijač
♦ navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik
2. zastar. branilec: napadalci in odbijači
SSKJ²
odbijálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odbijanje: hunti, ki ne morejo imeti odbijačev, imajo posebne odbijalne priprave / njegove besede so bile hladne in odbijalne odbijajoče
SSKJ²
odbíjanje -a s (í)
glagolnik od odbijati: odbijanje žoge / odbijanje udarcev / odbijanje davka od osebnih dohodkov / medsebojno privlačevanje in odbijanje ljudi / opazoval je odbijanje svetlobe v jezerski gladini
SSKJ²
odbíjati -am nedov. (í)
1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija
// fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata
3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati nasprotnika / odbijači odbijajo sunke blažijo
4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija
5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je
6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov
7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke
8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti1: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak
    odbíjati se 
    1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal
    2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini
    // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba
    ●     klici so se odbijali od skal so odmevali
    odbijajóč -a -e:
    odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega
SSKJ²
odbíra -e ž (ȋ)
glagolnik od odbrati: odbira trt za cepljenje; odbira plemenskih živali / odbira referatov mu je delala težave
SSKJ²
odbirálec -lca [odbirau̯ca tudi odbiralca] m (ȃ)
1. kdor odbira: odbiralec plemenske živine / odbiralec premoga prebiralec, izbiralec
2. kdor se poklicno ukvarja z odčitavanjem: razpisati delovno mesto odbiralca
SSKJ²
odbirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odbiranje: odbiralni postopek / odbiralni stroji
♦ gozd. odbiralno redčenje redčenje z odstranjevanjem dreves slabe kakovosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odbíranje -a s (ī)
glagolnik od odbirati: pri odbiranju so se opirali na slabe kriterije; odbiranje živine za pleme / odbiranje učencev za nastop
SSKJ²
odbírati -am nedov. (ī ȋ)
1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločati, navadno za določen namen: odbirati debla za hlode, živali za pleme / za to akcijo so odbirali najboljše ljudi
// knjiž. izbirati: odbirala je zlasti lahke vloge / odbirati jabolka prebirati
2. na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega: odbirati porabo električnega toka
SSKJ²
odbírek -rka m (ȋ)
1. kar ostane po odbiranju: trudijo se, da bi bilo odbirka čim manj
2. knjiž. vrednost, količina ki se odčita z merilnega instrumenta: zapisovati odbirke
SSKJ²
odbítek -tka m (ȋ)
1. zmanjšanje vsote za določen znesek: deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad / pogajal se je za odbitek pri ceni popust
// znesek, za katerega se zmanjša vsota: precejšen odbitek od plače / odbitek točk
2. odbit drobec, kos: udarjal je, da so odbitki leteli po zraku
// arheol. odbit kos prodnika: izdelovati orodje iz odbitkov
SSKJ²
odbíten -tna -o prid. (ȋ)
za katerega se zmanjša določena vsota: odbitni znesek / odbitne točke pri ocenjevanju
♦ ekon. odbitna franšiza pogodbeno določeni znesek, ki ga pri poravnavi škode zavarovalnica v vsakem primeru odbije od izplačila; fin. odbitna postavka znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine
SSKJ²
odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ)
1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
♦ jezikosl. odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
// fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti nasprotnika
4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
    odbíti se 
    1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
    2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
    3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
    odbít -a -o:
    1. deležnik od odbiti: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; prošnja je bila odbita
    2. pog., v sproščenem ožjem krogu ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega; nenavaden: odbit smisel za humor; vedno nove, res odbite ideje; povsem odbita družina / odbita komedija
SSKJ²
odbítje -a s (ȋ)
glagolnik od odbiti: odbitje žoge / po odbitju stroškov mu je le malo ostalo / odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo
SSKJ²
odblèsk tudi odblésk -éska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) knjiž.
1. močen odsev: odblesk luči v vodi / ekspr. odblesk groze v njenih očeh izraz, odraz
2. svetloba, sij: odblesk ognja, sonca / srebrn odblesk morja
SSKJ²
odblísk -a m (ȋ)
knjiž. močen kratkotrajen odsev: odbliski varilnih plamenov v vodi / sneg se lesketa v svetlih odbliskih / odbliski krogel razsvetljujejo temo bliski
SSKJ²
odblísniti -em dov. (í ȋ)
1. pokazati se na površini česa v precejšnji svetlobni moči: včasih je na transparentih odblisnila svetloba z oken
2. ekspr. švigniti, šiniti: puščica je odblisnila v zrak
SSKJ²
odbóbnati -am dov. (ọ̑)
prenehati bobnati: bobnarji so odbobnali in odložili instrumente / odbobnati znamenje za počitek
SSKJ²
odbobnéti -ím dov. (ẹ́ í)
bobneč se hitro oddaljiti: raketa je odbobnela proti nebu / ekspr. koraki so odbobneli po hodniku
SSKJ²
odbóčka -e ž (ọ̑)
šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z nogami, iztegnjenimi v isto stran: vaditi odbočko
SSKJ²
odbòj -ôja m (ȍ ó)
1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor
2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka
// pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev
SSKJ²
odbójen -jna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odboj: odbojna naprava, ploskev / odbojna sposobnost / odbojno steklo svetlobni odbojnik
● knjiž. med njima je bilo odbojno razmerje bila sta si nasprotna
♦ fiz. odbojni kot kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojna sila sila, ki skuša večati razdaljo med dvema telesoma; grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča; šport. odbojni udarec udarec, pri katerem se žoga odbije; odbojna plošča plošča, od katere se odbija žoga v koš
SSKJ²
odbójka -e ž (ọ̑)
športna igra, pri kateri igralci žogo z odbijanjem z rokami spravljajo čez mrežo: igrati odbojko / žoga za odbojko; prvenstvo v odbojki
SSKJ²
odbójkar -ja m (ọ̑)
športnik, ki se ukvarja z odbojko: naši odbojkarji so se v tekmovanju zelo izkazali
SSKJ²
odbójkarica -e ž (ọ̑)
športnica, ki se ukvarja z odbojko: tekmovanje odbojkaric
SSKJ²
odbójkarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odbojkarje ali odbojko: odbojkarski turnir; odbojkarsko tekmovanje / odbojkarska zveza
SSKJ²
odbójnik -a m (ọ̑)
1. navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj: ladjo varujejo ob pristajanju debeli odbojniki
2. odbijač: odbojniki so zazveneli; pripeljal se je na odbojniku / avtomobilski odbojniki
3. avt., v zvezi svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet: svetlobni odbojnik na cestišču; svetlobni odbojnik pri vozilu
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odbójnost -i ž (ọ̑)
1. knjiž. odpor, nasprotovanje: s svojo metodo je izzval odbojnost učencev / odbojnost do tujega / odbojnost in privlačnost med njima
2. fiz. razmerje med odbitim in vpadnim tokom valovanja: ugotavljanje svetlobne odbojnosti snovi
SSKJ²
odbòr -ôra m (ȍ ó)
skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog: odbor se sestane, sklene; publ. odbor se je konstituiral na prvi seji; dati odboru razrešnico; izvoliti, sestaviti odbor; član odbora; seja odbora; odbor za pritožbe / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije; iniciativni odbor ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo; izvršni ali izvršilni odbor ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov; krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; upravni, uredniški, volilni odbor
// sedež take skupine: iti na odbor
♦ zgod. deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro
SSKJ²
odbórnica -e ž (ọ̑)
članica odbora: odbornice so se zbrale in posvetovale; aktivna odbornica / občinska odbornica članica občinskega odbora; članica občinskega ljudskega odbora
SSKJ²
odbórnik -a m (ọ̑)
član odbora: biti odbornik; izvolili so ga za odbornika; delaven odbornik; vloga odbornikov / občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora
SSKJ²
odbórniški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odbornike: kandidati za odborniška mesta / odborniška doba, funkcija / opravljati odborniške dolžnosti
SSKJ²
odbórništvo -a s (ọ̑)
dejavnost odbornikov: odložiti, sprejeti odborništvo / doletela ga je čast odborništva
SSKJ²
odbôrov -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na odbor: odborova seja / vsa odborova prizadevanja so bila brez uspeha
SSKJ²
odbránec -nca m (á)
nav. mn., knjiž. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti; izbranec: govoril je le nekaterim odbrancem
♦ vrtn. rastlina, ki se zaradi zaželenih pozitivnih lastnosti uporablja za razmnoževanje
SSKJ²
odbránost -i ž (á)
knjiž. uglajenost, izbranost: jezikovna, stilna odbranost pesmi
SSKJ²
odbráti -bêrem dov., stil. odberó; odbrál (á é)
1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločiti, navadno za določen namen: otroke, ki so jih odbrali za cepljenje, so peljali v posebno sobo; za vlaganje je treba odbrati samo zdrave sadeže
2. knjiž. izbrati: odbral je sedež v prvi vrsti; odbrati po svojem okusu / odbrati je morala še celo košaro jabolk prebrati / nevesto so mu že odbrali
3. knjiž. ugotoviti, spoznati: iz njenega razburjenega pripovedovanja je komaj odbral, kaj hoče
4. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega: odbrati porabo električnega toka; odbrati telesno toploto na toplomeru / odbrati števec
5. knjiž. prenehati brati: ko so učenci odbrali, so začeli računati
    odbrán -a -o
    1. deležnik od odbrati: odbrani borci so naredili zasedo; odbrane članke bodo izdali v posebni brošuri
    2. knjiž. uglajen, izbran: piše v čistem, odbranem jeziku
SSKJ²
odbŕcniti -em dov. (ŕ ȓ)
s sunkom noge spraviti z določenega mesta: jezno je odbrcnil čevlje; odbrcnila je odejo in vstala / odbrcniti vrata
SSKJ²
odbrenčáti -ím dov., odbrénči in odbrênči; odbrénčal in odbrênčal (á í)
brenčeč odleteti: čmrlj je odbrenčal / krogla je odbrenčala mimo glave / motor je odbrenčal dalje hitro odpeljal
SSKJ²
odbrénkati -am dov. (ẹ̑)
1. prenehati brenkati: ko je kitarist odbrenkal, so mu poslušalci zaploskali / odbrenkati pesem
// ekspr. reči, povedati: odbrenkal mu je, kar je imel na srcu / odbrenkati govor, predavanje
2. ekspr. narediti, opraviti: hči je že odbrenkala srednjo šolo / odbrenkati službo, študij, vojaški rok
3. ekspr. plačati, poravnati: odbrenkal mu je tistih nekaj tisočakov
● slabš. ne bo več dolgo, kmalu bo odbrenkal umrl; ekspr. pri njej je dokončno odbrenkal ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več; ekspr. tudi njemu bo odbrenkalo ne bo imel vedno take sreče, takega uspeha kot zdaj
SSKJ²
odbríti -bríjem dov., odbrìl in odbríl (í ȋ)
z britjem odstraniti: odbriti dlake / ekspr. veter je brezi odbril vse liste
SSKJ²
odbrnéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. prenehati brneti: budilka je odbrnela / zvon je odbrnel
2. brneč se oddaljiti: avtomobil je odbrnel
SSKJ²
odbrusíti1 in odbrúsiti -im dov. (ī ú)
1. z brušenjem odstraniti: odbrusiti konico, rob
// z brušenjem odstraniti del: odbrusiti zob; ekspr. z neprestanim tekanjem si je skoraj noge odbrusil
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ko je to slišal, jo je hitro odbrusil
    odbrúšen -a -o:
    odbrušena konica
SSKJ²
odbrusíti2 in odbrúsiti -im dov. (ī ú)
pog., slabš. odgovoriti: jezno, osorno odbrusiti / to tebi nič mar, ji je odbrusil
SSKJ²
odbrzéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. hitro, lahkotno se oddaljiti: jadrnica je odbrzela od brega / odbrzeti iz hiše, na vrt, po stopnicah; odbrzeti z veliko hitrostjo / srni sta odbrzeli mimo njega / ekspr. koraki so odbrzeli
2. ekspr. hitro miniti: mladostna leta so odbrzela
SSKJ²
odbučáti -ím dov. (á í)
1. prenehati bučati: vihar je odbučal
2. bučeč se oddaljiti: letalo je odbučalo čez hrib
SSKJ²
odbúriti -im dov. (ū ȗ)
zastar. razburjeno oditi, oddivjati: odburiti iz hiše / niso še do konca opravile po hiši, že so odburile na njivo hitro odšle
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odcapljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. capljajoč oditi: fantek je nerad odcapljal za njo / starka je s težavo odcapljala v kuhinjo
// slabš. oditi: končno so le odcapljali domov
SSKJ²
odcédek -dka m (ẹ̑)
kar se odcedi: odcedek je osladil in izpil; čajni, kavni, zeliščni odcedek / malinov, ribezov odcedek sok; pren., ekspr. to je le odcedek tuje umetnosti
SSKJ²
odcéden -dna -o prid. (ẹ̑)
po katerem se odceja tekočina: odcedna odprtina v lončku
// agr. v katerem voda ne zastaja: odcedna zemlja; odcedna tla
SSKJ²
odcedíti -ím dov., odcêdi in odcédi; odcédil (ī í)
počasi odliti: odcediti čaj, kavo; ko se gošča usede, tekočino odcedimo
// s počasnim odlivanjem narediti, da kaj ni v tekočini: odcediti krompir, testenine / umiti paprike in jih odcediti na cedilu; stresti zelenjavo na sito, da se odcedi
● vulg. odcediti si mehur opraviti malo potrebo
    odcedíti se 
    počasi odteči: ko se voda odcedi, dodamo zelenjavo / ekspr. na križišču je postal, da se je odcedila reka avtomobilov počasi odpeljala
    odcejèn -êna -o:
    odcejene jagode potresemo s sladkorjem
SSKJ²
odcejálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odcejanje: odcejalne odprtine / odcejalno sito
SSKJ²
odcejálnik -a m (ȃ)
luknjičasta, mrežasta priprava za odcejanje: odcediti testenine na odcejalniku / zlagati krožnike v odcejalnik / odcejalnik za posodo
// rebrasti del pomivalnega korita: odlagati, povezniti posodo na odcejalnik / desni, levi odcejalnik
SSKJ²
odcêjanje -a s (é)
glagolnik od odcejati: priprava, vrečka za odcejanje / odcejanje vode izpod snežišč
SSKJ²
odcêjati -am nedov. (é)
počasi odlivati: odcejati tekočino nad usedlino / odcejati med iz satovja izcejati
// s počasnim odlivanjem delati, da kaj ni v tekočini: odcejati testenine
    odcêjati se 
    1. počasi odtekati: voda se odceja izpod talečih se snežišč / gnoj se odceja iz rane se cedi
    2. vulg. opravljati malo potrebo: najraje se je odcejal v naravi, zunaj
    ●     star. delo se mu hitro odceja napreduje, poteka
SSKJ²
odcèp -épa m (ȅ ẹ́)
1. cesta, proga, ki se odcepi: odcep pelje mimo gostišča; dovoliti po odcepu enosmerni promet
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga odcepi: hiša stoji blizu odcepa; ustavili so se na odcepu; cestni, železniški odcep / cev pušča na odcepu na mestu, kjer je odcepljena
// kar se odcepi sploh: črta na dlani ima več odcepov
2. odcepitev: preprečiti odcep od matične države / kretnica omogoča odcep enega tira od drugega
♦ anat. odcep arterije; grad. odcep (zida) mesto, kjer se od enega zida odcepi drug zid; teh. cevni odcep
SSKJ²
odcépek -pka m (ẹ̑)
1. odcepljen drobec, kos: kostni, lesni odcepki
// arheol. odbit kos prodnika: orodje so izdelovali iz odcepkov / kamniti odcepki
2. odcep: zgradili so nove odcepke / na odcepku je bilo več kažipotov / kanal se deli v več odcepkov
♦ anat. odcepek bronhija, žile
SSKJ²
odcépen -pna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odcep: odcepna postaja / odcepni vod
♦ elektr. odcepna doza; odcepno stikalo
SSKJ²
odcepetáti -ám dov. (á ȃ)
cepetajoč oditi: od jeze je zacepetala in odcepetala iz hiše / medved je odcepetal v gozd
// ekspr. oditi: brata ni doma, odcepetal je v mesto
SSKJ²
odcepítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odcepiti: politična odcepitev; pravica do odcepitve od države / odcepitev tira / na skici so vrisane tudi vse odcepitve poti in cest odcepi
SSKJ²
odcepíti in odcépiti -im dov. (ī ẹ́)
1. s cepljenjem odstraniti: odcepiti kos lesa / odcepiti veje, vrh
2. s cepitvijo ločiti: deželo so odcepili od matične države; knjižnica se je odcepila od centralne knjižnice
3. narediti, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepiti kabel, vod; cesta, steza se odcepi; proga se tam odcepi proti severu
♦ anat. žila se odcepi
    odcépljen -a -o:
    odcepljena cev, dežela
SSKJ²
odcepítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odcepitev: odcepitvene težnje / odcepitveno dejanje
SSKJ²
odcépljati -am nedov. (ẹ́)
1. s cepljenjem odstranjevati: odcepljati od panja velike kose lesa / odcepljati od debla vejo za vejo
2. delati, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepljati vode; od ploščadi se odcepljata dva dolga hodnika
♦ kem. atom vodika se v vodni raztopini odceplja kot ion
SSKJ²
odcijáziti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. težko odnesti: previdno sta ga odcijazila iz jame
2. počasi odpeljati: odcijazili so jih s samokolnicami; končno smo se odcijazili proti mestu
SSKJ²
odcingljáti -ám dov. (á ȃ)
1. prenehati cingljati: zvonček je odcingljal; kraguljčki na saneh so odcingljali
2. cingljajoč se odpeljati: napregel je sani in odcingljal proti gozdu / ekspr. gospe so vstale in odcingljale s svojim nakitom cingljajoč odšle
SSKJ²
odcokláti -ám dov. (á ȃ)
coklajoč oditi: s težkimi koraki je odcoklal v hišo / v svojih rumenih coklicah je hitro odcoklala za očetom
// ekspr. oditi: nazadnje je le odcoklala v trgovino
SSKJ²
odcvèsti tudi odcvestì -cvetèm, in odcvêsti -cvêtem [otcvəsti in otcvesti] dov., odcvèl odcvelà in odcvêla in odcvetèl odcvetlà in odcvêtel odcvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é)
navadno sedanji čas prenehati cvesti: ko trta odcvete, začnejo rasti grozdne jagode; pren., ekspr. dekle je prekmalu odcvelo
// ekspr. prenehati obstajati v veliki meri: mladost počasi odcvete
    odcvèl -à -ò in odcvèl -a -o in odcvèl -êla -o:
    odcvela ajda; odcvela ženska; 
prim. odcveteti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odcvèt -éta m (ȅ ẹ́)
konec cvetenja: po odcvetu so se stebelca ukrivila navzdol
SSKJ²
odcvétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
približevati se koncu cvetenja: lipa že odcveta; pren., ekspr. spoznala sta se v letih, ko je že odcvetala
    odcvetajóč -a -e:
    obstala sta pod odcvetajočo jablano; odcvetajoče lepotice
SSKJ²
odcvetéti -ím dov. (ẹ́ í)
prenehati cveteti: češnja je odcvetela; vrtnice kmalu odcvetijo; pren., ekspr. konec je njene privlačnosti, odcvetela je
// ekspr. prenehati obstajati v veliki meri: ljubezen med njima je odcvetela / mladost je odcvetela minila
    odcvetèl in odcvetél -éla -o:
    odcveteli lan; odcvetela mladost
    odcvetèn -êna -o:
    odcveteni nasad; 
prim. odcvesti
SSKJ²
odcvíliti -im dov., odcvilíla tudi odcvílila (í)
cvileč oditi: kužek je odcvilil pod klop / ekspr. tramvaj je že odcvilil mimo hiše cvileč odpeljal
SSKJ²
odcvírnati -am dov. (ȋ)
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo zbežati, uiti: ko bodo dobili puške, jo bodo pa odcvirnali / odcvirnal jo je na varno
SSKJ²
odcvítati -am nedov. (ȋ)
odcvetati: hruška že odcvita, jablana pa še zacvetela ni
SSKJ²
odčáranje -a s (ȃ)
glagolnik od odčarati: preganjati bolezni z odčaranjem / poezija odčaranja
SSKJ²
odčárati -am dov. (ȃ)
1. po ljudskem verovanju narediti, povzročiti, da kaj preneha biti začarano: pravljica pripoveduje, kako je odčaral začaranega dečka
// s čaranjem odstraniti, zlasti kaj neprijetnega: rad bi odčaral zmaja za deveto goro
● ekspr. s svojimi besedami je odčaral grozo, ki je visela nad njimi odstranil
2. knjiž., ekspr. odvzeti čemu privlačnost: s tem so mladini odčarali njen svet
    odčáran -a -o:
    odčarani svet; odčarana mladost
SSKJ²
odčêhniti -em in odčehníti -čéhnem dov. (é ȇ; ī ẹ̑)
nar. odčesniti: odčehniti vejo / odčehnil je nekaj smrekovih vršičkov odlomil, odtrgal; vrh se je odčehnil / odčehnil je rob klopi odbil
SSKJ²
odčepíti -čépim in odčépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
odstraniti, izvleči čep: odčepiti sode / odčepiti steklenico / zdaj je slišal, kot da bi se mu odčepila ušesa odmašila
SSKJ²
odčépnik -a m (ẹ̑)
priprava za izvlek zamaška iz steklenice: v roke mu je dala steklenico in odčepnik; izvleči zamašek z odčepnikom
SSKJ²
odčések -ska m (ẹ̑)
kar se odlomi, odtrga: odčesek lesa
SSKJ²
odčêsniti -em in odčesníti -čésnem dov. (é ȇ; ī ẹ̑)
odtrgati na mestu priraščenosti: vihar je odčesnil vse veje
// ekspr. odlomiti, odtrgati: letalo je odčesnilo vrh drevesa / z zobmi je odčesnil rob pisma / zamahnil je in odčesnil nogo od stola odbil; če ne boš tiho, ti odčesnem glavo
SSKJ²
odčítati -am dov. (ī)
1. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega: odčitati temperaturo, vlažnost; odčitati z diagrama; odčitati s števca, na števcu / odčitati kompas
2. knjiž. ugotoviti, spoznati: iz anketnih odgovorov je odčital uspeh posameznega učenca
    odčítan -a -o:
    odčitana vrednost
SSKJ²
odčitávanje -a s (ȃ)
glagolnik od odčitavati: odčitavanje in zapisovanje vrednosti pri merjenju / odčitavanje instrumentov, števcev
SSKJ²
odčitávati -am nedov. (ȃ)
na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega: odčitavati temperaturo; odčitavati s števca, na števcu / odčitavati instrumente, števce
SSKJ²
odčítek -tka m (ȋ)
knjiž. vrednost, količina, ki se odčita z merilnega instrumenta: vpisati odčitek v posebno rubriko; odčitek s števca
SSKJ²
odčotáti -ám in odčótati -am dov. (á ȃ; ọ́ ọ̄)
nar. zahodno odšepati: ob bergli je počasi odčotal v hišo
SSKJ²
oddahníti se in oddáhniti se -em se in oddahníti si in oddáhniti si -em si dov. (ī á)
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
// ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili; oddahniti se od dela, truda; zastar. čas je, da oddahnemo
● ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel; oddahniti se od skrbi, sreče
SSKJ²
oddája -e ž (ȃ)
1. glagolnik od oddati: prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo prodajo
// v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izmakniti se obvezni oddaji / predpisati, ekspr. nabiti komu visoko obvezno oddajo
2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa: gledati, poslušati oddajo; ponoviti, pripraviti oddajo; nastopiti na oddaji; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja; kmetijska, športna oddaja; kontaktna oddaja pri kateri so v studiu gostje, poslušalci oziroma gledalci pa imajo možnost navadno telefonskega sodelovanja v programu; pogovorna oddaja v kateri se voditelj pogovarja z eno ali več (znanimi) osebami; živa oddaja pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno; vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
oddajálec -lca [oddajau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj oddaja: oddajalci sob / oddajalci žita / oddajalec znakov
SSKJ²
oddájanje -a s (ȃ)
glagolnik od oddajati: oddajanje pošiljk / oddajanje privatnih sob turistom; sobe za oddajanje / oddajanje svetlobe, toplote / začeti z oddajanjem / motiti telegrafista pri oddajanju
SSKJ²
oddájati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da prehaja kaj k drugemu: ključe oddajajo vratarju; oddajati pošiljke naslovnikom / oddajati v najem dajati
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: oddajati sobe turistom
2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: oddajati kisik pri segrevanju / oddajati vlago izločati / oddajati mleko zadrugi prodajati
3. delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico: naprava oddaja ozek curek svetlobe / oddajati toploto; oddajati neprijeten vonj širiti
4. z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program, sporočila: radijska postaja je prenehala oddajati; televizija oddaja v popoldanskih urah / oddajati glasbo, poročila
// ptt z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo: oddajati klic na pomoč; oddajati sporočilo / oddajati Morzejeve znake spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale za posredovanje sporočila na daljavo
♦ fiz. oddajati elektrone, elektromagnetne valove; rad. oddajati spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo
SSKJ²
oddájen -jna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na oddajo ali oddajanje: oddajni postopek / oddajni prostori; oddajne naprave / oddajna antena antena, ki oddaja elektromagnetne valove; oddajna postaja naprave, ki omogočajo oddajanje oddajnika
♦ ptt oddajni aparat telefonski ali telegrafski aparat za oddajanje sporočil; oddajni list obrazec, na katerega pošiljatelj vpiše podatke o pošiljki in pošta potrdi prevzem; oddajna knjiga knjiga z oddajnimi listi
SSKJ²
oddájnica -e ž (ȃ)
adm. listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo: naročilnica in oddajnica
SSKJ²
oddájnik -a m (ȃ)
1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo: oddajnik deluje; nabaviti nov oddajnik; obvestiti koga po oddajniku; sprejemnik in oddajnik / piratski oddajnik ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik; radijski oddajnik ki posreduje zvočna sporočila; televizijski oddajnik ki posreduje zvočna in slikovna sporočila
♦ elektr. napajati oddajnik; fiz. moč oddajnika energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti; ptt telegrafski oddajnik ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki; teleprinterski oddajnik; oddajnik za telefoto; rad. ilegalni ali nezakoniti oddajnik radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno; motilni oddajnik ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov
2. kar kaj oddaja, razširja: oddajnik svetlobe / publ. odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom
SSKJ²
oddáleč in od dáleč prisl., piše se narazen (á)
1. izraža, da izhaja dejanje iz velike oddaljenosti: krogla je priletela od daleč / obleka že od daleč razodeva premožne ljudi
// izraža usmerjenost iz velike oddaljenosti: od daleč se oglaša lajanje; streljati na gol od daleč
2. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti: od daleč opazovati; od daleč slediti komu; že od daleč se je ogiba; pren. na naše prepire gleda zelo od daleč
● ekspr. samo od daleč mu je bil podoben zelo malo; ekspr. še od daleč ne popustim nikakor ne, sploh ne
SSKJ²
oddáljenost -i ž (ȃ)
1. dolžina poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: ugotoviti oddaljenost krajev v šolskem okolišu od šole; velika oddaljenost od železniške postaje
// dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: oddaljenost planetov od sonca; oddaljenost od peči / streljati iz predpisane oddaljenosti razdalje
2. dolžina trajanja od kakega trenutka, časa do trenutka, časa kakega dogodka: precejšnja oddaljenost dogodka
3. lastnost, značilnost oddaljenega: ti kraji so zaradi oddaljenosti od industrijskih središč precej zaostali / medsebojna oddaljenost otrok in staršev
SSKJ²
oddaljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od oddaljevati se: oddaljevanje od točke / oddaljevanje od načel / težko je bilo zaradi njunega medsebojnega oddaljevanja
SSKJ²
oddaljeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. spravljati v večjo oddaljenost od česa: oddaljevati predmeta drugega od drugega; z vabljenjem oddaljevati živali od ceste
2. knjiž. odstranjevati, izločevati: čedalje bolj ga oddaljuje od njegovega načrta
SSKJ²
oddaljeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
1. premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje; neslišno, tiho se oddaljevati; ladja se počasi oddaljuje od brega / glasovi, koraki se oddaljujejo postajajo bolj oddaljeni
2. prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: dogodki se oddaljujejo / časovno se oddaljevati
3. navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega ljudstva; oddaljevati se od tradicije
// prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljevati se od norm / oddaljevati se od teme pogovora
4. prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva: po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati; čutil je, da se oddaljujeta
    oddaljujóč se -a -e:
    oddaljujoči se glasovi, koraki; oddaljujoča se ladja
SSKJ²
oddaljítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od oddaljiti se: oddaljitev vozila / utemeljil je nenadno oddaljitev svojemu učitelju
● knjiž. materino oddaljitev je vdano sprejela odhod; smrt
SSKJ²
oddaljíti -ím dov., oddáljil (ī í)
1. spraviti v večjo oddaljenost od česa: vozila, ki prevažajo vnetljive snovi, je treba še bolj oddaljiti od drugih / padec pri smuku ju je oddaljil
2. knjiž. odstraniti, izločiti: oddaljili so nekaj funkcionarjev
SSKJ²
oddaljíti se -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ī í; ā ȃ)
1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno
// premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega
2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili
3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme
4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več
    oddáljen -a -o
    1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene
    2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi
    // pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam
    ♦     geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega
    3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure
    // ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji
    4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje
SSKJ²
oddáti -dám dov., 2. mn. oddáste in oddáte; oddál (á)
1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku
2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči / krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali / oddati hčer
3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke; oddati nalogo; oddati prošnjo
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati: oddati otroka v rejo; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo
4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe
5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj
♦ fiz. oddati elektron; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti
    oddán -a -o:
    šteti oddane glasovnice; soba je oddana
    ●     pog. je že oddana zaročena, poročena; bila je oddana za vse plese za vse plese je imela plesalca; ekspr. njeno srce je oddano je že zaljubljena
SSKJ²
oddávna in od dávna prisl. (ā)
knjiž. od zdavnaj, zelo dolgo: znana sva si že oddavna
SSKJ²
oddávnaj in od dávnaj prisl., piše se narazen (á)
knjiž. od zdavnaj, zelo dolgo: od davnaj gojijo tu trto; ekspr. poznava se že od davnaj
SSKJ²
oddeklamírati -am dov. (ȋ)
prenehati deklamirati: ko je oddeklamiral, so mu navdušeno zaploskali / oddeklamirati pesem / ekspr. končno je oddeklamiral svoje nauke jih prenehal dajati
SSKJ²
oddélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. zastar. odmašiti: oddelati odprtino
2. opraviti, narediti: svoje sem oddelal, zdaj lahko grem
SSKJ²
oddélčen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na oddelek: oddelčni prostori / oddelčni zdravnik zdravnik, ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
oddélek -lka m (ẹ̑)
1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnišnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; gospodarski, urbanistični, finančni oddelek občine
// izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska enota za več študijskih področij: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike
// s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole
2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
// del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce
// grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje
3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
♦ voj. najmanjša vojaška enota
4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
● zastar. posebni oddelek slovstva del
SSKJ²
oddelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od oddeliti: oddelitev sredstev za kmetijstvo / za ta tip hiše je značilna oddelitev gospodarskih prostorov od stanovanjskih
SSKJ²
oddelíti -ím dov., oddélil (ī í)
1. od večje količine dati, določiti pripadajoči del: mati je otrokom oddelila kruh; iz sklede mu je oddelila jed v posebno skodelico
// od večje količine vzeti, navadno za določen namen: preden so denar razdelili, so ga nekaj oddelili za rezervni sklad
2. knjiž. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: oddeliti rudo od primesi; nekateri so se oddelili od skupine / bolnika z nalezljivo boleznijo so oddelili od drugih / morje je oddelilo otok od celine
    oddelíti se knjiž.
    pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: nekaj študentov se je oddelilo od zahtev svojih kolegov
    oddeljèn -êna -o:
    vrt je oddeljen z grobimi kamni
SSKJ²
oddeljeváti -újem nedov. (á ȗ)
od večje količine dajati, določati pripadajoči del: težko so prenašali, da so mu oddeljevali hrano
● knjiž. ne zna oddeljevati teorije od prakse ločevati
SSKJ²
oddélkoven -vna -o prid. (ẹ̑)
oddelčen: izkoriščenost oddelkovnih prostorov
SSKJ²
oddelkovódja -e tudi -a m (ọ̑)
vodja oddelka: napredovati v oddelkovodjo; oddelkovodje in mojstri
SSKJ²
oddèskati -am [oddəskati] dov. (ə̏)
1. odpeljati, oddaljiti se na snežni ali jadralni deski, deski brez jadra: po napadu morskega psa je oddeskal naprej; v smučarko se je zaletel deskar, ki je nato oddeskal naprej
2. prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran: s pomočjo iskalnika je oddeskal na drugo spletno stran
// priti do določene strani na svetovnem spletu sploh: oddeskati na spletni naslov, spletno stran
SSKJ²
oddíh -a m (ȋ)
1. vdih ali izdih med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem: piti brez oddiha
2. kratka prekinitev dela, gibanja zaradi umiritve dihanja: kratek oddih med delom / minuta oddiha
// navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve: želeti si oddiha; potrebovati oddih; prekratek, prijeten oddih / nedeljski, popoldanski oddih
// knjiž. letni dopust: preživeti oddih na morju; na oddih hodijo v gore / letni oddih
● ekspr. ta misel mu ne da oddiha miru; star. brez oddiha ga preganjajo neprenehoma; brati za oddih za razvedrilo; dom oddiha počitniški dom
♦ šport. aktivni oddih med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo
SSKJ²
oddíhati se -am se in oddíhati si -am si nedov. (ȋ)
knjiž. oddihovati se, oddihavati se: večkrat je postal in se oddihal / ekspr. oddihati se od dela, truda odpočivati se
SSKJ²
oddihávati se -am se in oddihávati si -am si nedov. (ȃ)
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: skoraj po vsakem stavku se je oddihaval
2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: po vsaki vzpetini se je dolgo oddihaval
// ekspr. počivati, odpočivati se: oddihavati se od dela; skoraj dve uri se je oddihaval
SSKJ²
oddihljáj stil. oddíhljaj -a m (ȃ; ȋ)
1. (globok) vdih ali izdih: bolnikovi oddihljaji so postajali vedno krajši in redkejši
2. zastar. oddih, počitek: pot sta nadaljevala po kratkem oddihljaju / na oddihljaj hodi na morje na letni dopust
SSKJ²
oddihováti se -újem se in oddihováti si -újem si nedov. (á ȗ)
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: govornik je jecljal in se oddihoval; pil je v dolgih požirkih in se zraven oddihoval / globoko se oddihovati
2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: sedla je na skalo in se oddihovala; na klancu sta se vola morala oddihovati
// ekspr. počivati, odpočivati se: dobri dve uri so se oddihovali; oddihovati se od dela, med delom, pri delu
● knjiž. delo na polju se oddihuje ponehuje, se končuje; knjiž., ekspr. večina delavcev je šla na morje, le malo se jih bo oddihovalo doma preživljalo letni dopust
    oddihujóč se -a -e in oddihujóč si -a -e:
    oddihujoč se so obstali
SSKJ²
oddírjati -am dov. (ī)
dirjajoč se oddaljiti: konj je oddirjal z dvorišča / oddirjati na konju proti mestu / ekspr. jezno je oddirjal iz hiše hitro odšel
SSKJ²
oddivjáti -ám dov. (á ȃ)
divjajoč se oddaljiti: konji so oddivjali iz hleva / ekspr. oddivjal je iz hiše hitro odšel / ekspr. avtomobil je oddivjal naprej hitro odpeljal
SSKJ²
oddojíti -ím dov., oddójil (ī í)
1. z dojenjem vzrediti: mati ga je rodila in oddojila, potem pa ni več skrbela zanj; oddojila je več otrok
2. prenehati dojiti: oddojiti dojenčka / oddojiti tele odstaviti
SSKJ²
oddolževáti se -újem se [oddou̯ževati se] nedov. (á ȗ)
delati, dajati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolževati se staršem za skrb / oddolževati se dirigentu s ploskanjem
SSKJ²
oddolžítev -tve [oddou̯žitəu̯] ž (ȋ)
kar se naredi zaradi dolžne hvaležnosti: cesta je oddolžitev prebivalstvu za žrtve med vojno / publ. priročnik predstavlja oddolžitev tehnični kulturi prispevek
// glagolnik od oddolžiti se: pri dragocenem darilu je treba misliti na oddolžitev / narediti v oddolžitev
SSKJ²
oddolžíti se -ím se [oddou̯žiti se] dov., oddôlži se; oddôlžil se (ī í)
narediti, dati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolžiti se za pomoč, prenočišče; rad bi se ji oddolžil za vse, kar mu je dobrega storila; oddolžiti se z darilom / kot vljudnostna fraza ne vem, kako naj se vam oddolžim
● publ. oddolžiti se za poraz premagati v prejšnji tekmi zmagovitega nasprotnika
// vznes. narediti kaj zaradi dolžne hvaležnosti: oddolžiti se spominu velikega pesnika; oddolžiti se mrtvim tovarišem z delom
SSKJ²
oddrdráti -ám dov. (á ȃ)
1. prenehati drdrati: ura je oddrdrala / strojnica je oddrdrala rafal
2. drdraje se oddaljiti: vlak je oddrdral v noč / ekspr. sedla sta na motor in oddrdrala proti mestu
3. ekspr. zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo: učenec je pesem oddrdral / govornik je nervozno oddrdral svoj govor
    oddrdráti se zastar.
    odpeljati se: po poroki sta se takoj oddrdrala na Dunaj
SSKJ²
oddŕgniti -em dov., tudi oddrgníla (ŕ ȓ)
1. z zrahljanjem vrvice odpreti, odvezati: oddrgniti mošnjiček; oddrgnil je nahrbtnik in jima ponudil žganje
2. z drgnjenjem odstraniti; odrgniti: le s težavo je oddrgnil rjo s puške
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
oddŕncati -am dov. (ȓ)
v drncu se oddaljiti: pognal se je na konja in oddrncal proti mestu / ekspr. barčica je oddrncala po prelivu hitro odplavala
SSKJ²
oddrobentéti -ím [tudi oddrobənteti] dov. (ẹ́ í)
ekspr. oditi s kratkimi, hitrimi koraki; oddrobiti: oddrobentela je iz sobe; oddrobentel je za materjo
SSKJ²
oddrobíti -ím dov., oddróbil (ī í)
1. z drobljenjem odstraniti: oddrobiti pečat; kamenček se je oddrobil od zidu
// rahlo odlomiti, odtrgati: oddrobiti kos kruha
2. oditi s kratkimi, hitrimi koraki: zavrtela se je na peti in oddrobila na vrt
3. prenehati živahno oglašati se s kratkimi glasovi: poslušal je škrjančka, dokler ni oddrobil / slavček je oddrobil svojo pesem
// ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: oddrobila ji je vse novice in odšla
    oddrobljèn -êna -o:
    v žepu je tiščal oddrobljen kos kruha
SSKJ²
oddrobnéti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. oditi s kratkimi, hitrimi koraki; oddrobiti: deček je oddrobnel za očetom / čreda je oddrobnela proti staji
SSKJ²
oddŕsati -am dov. (ȓ)
1. drsaje oditi: nataknil je copate in oddrsal proti vratom / na smučeh sta oddrsala čez planoto
// ekspr. oditi: profesorji so oddrsali v zbornico
2. prenehati drsati: ko je oddrsal, so mu navdušeno ploskali / svoj program sta oddrsala brez napake
SSKJ²
oddrséti -ím dov. (ẹ́ í)
drseč se oddaljiti: deblo je oddrselo z vrha / oddrseti s smučmi po strmini / ekspr.: avtomobil je oddrsel po cesti lahkotno odpeljal; čoln je oddrsel od brega lahkotno odplaval
SSKJ²
oddrvéti -ím dov. (ẹ́ í)
drveč se oddaljiti: sedla sta v avtomobil in oddrvela; otroci so na sankah oddrveli po hribu / ekspr. na hitro ga je pozdravila in oddrvela k drugim gostom hitro odšla
SSKJ²
oddúšek -ška m (ȗ)
1. oddušnik: skozi oddušek v zidu je prihajalo le malo svetlobe / zastar. našel je ozek oddušek in se splazil skozenj luknjo, preduh
2. star. počitek, oddih: po težkem delu so bili potrebni nekoliko odduška
● knjiž. dati odduška svoji jezi, veselju duška; knjiž., ekspr. steklenico je izpraznil brez odduška ne da bi se bil vmes oddahnil
SSKJ²
oddúšen -šna -o prid. (ȗ)
namenjen za zračenje: oddušna odprtina
♦ grad. oddušna cev cev v stavbi za zračenje kanalizacije, segajoča nad streho
SSKJ²
oddúška -e ž (ȗ)
knjiž., zastar. luknja, preduh: tjulenj je pokazal glavo skozi odduško
SSKJ²
oddúškati se -am se dov. (ȗ)
zastar. oddahniti se: popil je, ne da bi se odduškal / med tekom se je moral večkrat odduškati
● star. ponudi mu čutarico, da se še on malo odduška odžeja
SSKJ²
oddúšnik in oddušník -a m (ȗ; í)
odprtina, luknja za zračenje: napraviti oddušnik v oglarski kopi; zamašiti oddušnik v hlevu
♦ teh. cev, kanal za zračenje
SSKJ²
oddvájati -am nedov. (ā)
publ. ločevati: bolnike z nalezljivimi boleznimi oddvajajo od drugih / povezovati in oddvajati pojme / za izobraževanje so oddvajali visoke vsote od skupnega dohodka oddeljevali
SSKJ²
oddvojíti -ím dov., oddvójil (ī í)
publ. ločiti: bolnike s tifusom so oddvojili od drugih; oddvojila sta se od skupine in sama nadaljevala pot / vzgoje ni mogoče oddvojiti od pedagoškega dela / za kulturo so oddvojili precejšen del narodnega dohodka oddelili / oddvojiti del knjižnice od tehniške knjižnice odcepiti
    oddvojèn -êna -o:
    biti oddvojen od družbe; ta pokrajina je bila upravno dolgo oddvojena od Slovenije
    ●     publ. njegova dramatika zavzema v evropski dramatiki oddvojeno mesto posebno
SSKJ²
odebeléti -ím dov. (ẹ́ í)
zastar. odebeliti se: krave pri krmljenju s koruzo odebelijo / drevo odebeli / koža na podplatih odebeli
    odebelèl in odebelél -éla -o:
    odebelel človek
SSKJ²
odebelína -e ž (í)
odebeljeni del česa: kožna odebelina; odebelina na vejah
SSKJ²
odebelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odebeliti: odebelitev stene / odebelitev prstov / te alge imajo na koncu izrastkov mehurjaste odebelitve odebeline
SSKJ²
odebelíti -ím dov., odebélil (ī í)
narediti (bolj) debelo: odebeliti bolnika z močno hrano / odebeliti dno posode
    odebelíti se 
    postati (bolj) debel: ob taki hrani bi se vsakdo odebelil; zelo se odebeliti / korenje se je že odebelilo / koža na podplatih se odebeli
    odebeljèn -êna -o:
    odebeljen del, konec; zaradi vnetja odebeljeni prsti; odebeljena korenina
SSKJ²
odêja -e ž (ȇ)
1. tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje: kupiti dve odeji; zaviti se v debelo odejo; odevati, pokrivati se z eno odejo; raztrgana, tanka odeja / električna odeja z električnim gretjem; konjska odeja debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj; prešita odeja polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita; (volnena) odeja debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje; prevleke za prešite odeje; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje
● ekspr. iti pod odejo spat; ekspr. tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka je premalo denarja za nakup
// ed. več takih izdelkov, taki izdelki: nabaviti odejo in drugo posteljnino; zračenje odeje; imeti dovolj odeje
2. knjiž., s prilastkom plast, ki kaj pokriva: polje je ležalo globoko pod blatno odejo; ledena odeja pokriva jezero; snežna odeja / bela odeja sneg
♦ bot. rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem območju; geol. krovna odeja skladi, ki ležijo na podlagi
SSKJ²
odêjica -e ž (ȇ)
manjšalnica od odeja: plesti otroške odejice; stisniti se pod odejico; svilena odejica
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odélo -a s (ẹ́) zastar.
1. obleka, oblačilo: njeno telo je bilo v elegantnem odelu mladostno; gosposko odelo / dobivati hrano in odelo
2. odeja: ležati brez odela / ekspr. zemlja se je pokrila s pisanim odelom
SSKJ²
ódeon in odéon -a m (ọ̑; ẹ̑)
pri starih Grkih stavba, namenjena zlasti za glasbene prireditve: odeon v Atenah
SSKJ²
óder ódra m (ọ́)
1. vzvišen prostor, navadno iz desk: na travniku so naredili oder; stati okrog odra; podolžen, stopničast oder; oder za godce; ograja pri odru / govorniški, morilni oder; mrtvaški oder na katerem leži mrlič do pogreba; sramotni ali sramotilni oder nekdaj na katerega so postavljali ljudi za kazen; (šolski) oder vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu; oder za zmagovalce
2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani: oditi z odra; priti, stopiti na oder; stati sredi odra; luči, notranjost, ozadje odra; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru med dejanjem / gledališki, koncertni oder; lutkovni oder
// umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče: pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski oder; ljudski oder v stari Jugoslaviji amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger
// publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: delovati na slovenskem kulturnem odru; razmere na mednarodnem političnem odru
3. grad. konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi: postavljati oder / delovni ali zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk; opažni oder ki nosi opaž in nestrjeni beton
4. knjiž. pograd: ležati na odru; popadali so po odrih kot ubiti
5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena: prisloniti lestev k odru; metati seno na oder
● publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; publ. stopil je na literarni oder začel je literarno delovati; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; dati, postaviti dramo na oder uprizoriti jo; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati; ekspr. njega smo že večkrat videli na odru že večkrat je nastopil v gledališču
♦ gled. elizabetinski oder; glavni oder; mali oder; namizni oder majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo; omarni oder; pogrezljivi oder; stranski oder ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč; vrtljivi ali vrtilni oder pri katerem se tla lahko zavrtijo; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu
SSKJ²
oderúh -a m (ū)
nav. ekspr. kdor izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: izposojati si denar pri oderuhu; rešiti se iz rok oderuhov
SSKJ²
oderúhinja -e ž (ū)
nav. ekspr. ženska, ki izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: brezsrčna oderuhinja
SSKJ²
oderúški -a -o prid. (ū)
nanašajoč se na oderuhe: oderuški posli / prodajati po oderuški ceni zelo visoki; posojati denar na oderuške obresti
SSKJ²
oderúštvo -a s (ȗ)
nav. ekspr. lastnost ali ravnanje oderuha: to izvira iz njegovega oderuštva; posojanje na tako visoke obresti je pravo oderuštvo; opozorili so ga na sosedovo oderuštvo
SSKJ²
odéti odénem dov., odêni odeníte (ẹ́)
namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela; odeti s prešito odejo, rjuho; odeti se čez glavo; premalo, toplo se odeti / ekspr. odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti; ekspr. sneg je odel gozd
// knjiž. obleči1: odeti plašč; odeli so jo v zlato in škrlat; praznično se odeti
● knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati jo
    odéti se knjiž., z oslabljenim pomenom
    izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je odela v mir, molk; odeti se v lahen sen zaspati; odeti se s ponosom postati ponosen
    odevèn -êna -o zastar.:
    odevena v drag plašč
    odét -a -o:
    v črno čipkasto obleko odeto telo; zebe ga, ker je premalo odet
SSKJ²
odèv -éva m (ȅ ẹ́)
knjiž. obleka, oblačilo: ženska v temnem odevu
SSKJ²
odéva -e ž (ẹ̑)
knjiž. obleka, oblačilo: vrhnja odeva; ženska v nelepi odevi / spreminjanje odeve
SSKJ²
odeválo -a s (á)
1. knjiž. kar kaj pokriva, odeva: pregrniti s sivim odevalom; ženska, zavita v čudno odevalo / ekspr. gore so začele odlagati svoje zeleno odevalo
// obleka, oblačilo: v nenavadna odevala oblečeni pevci / biti brez odevala
2. bot., v zvezi cvetno odevalo samo venčni ali samo čašni listi ali venčni in čašni listi: odstraniti cvetno odevalo; cevasto zraslo cvetno odevalo / dvojno, enojno cvetno odevalo
SSKJ²
odévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od odevati: pretoplo odevanje otrok
SSKJ²
odévati -am stil. -ljem nedov. (ẹ́)
nameščati zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: nemirnega bolnika je celo noč odevala, da se ne bi prehladil; pozimi se odeva s pernico / odevati nasade z vrečevino pokrivati pred mrazom; telo mu za silo odeva stara suknja pokriva, varuje; ekspr. gore odeva sneg
// knjiž. oblačiti: odevali so ga v dragocene obleke; praljudje so se odevali v kože / ekspr. grmovje se odeva v mlado listje zeleni
    odévati se knjiž., z oslabljenim pomenom
    izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pokrajina se odeva v molk
SSKJ²
odévka -e ž (ẹ̑)
knjiž. odeja: postelja z raztrgano odevko / sedeli so na preprogah in barvastih odevkah pregrinjalih
SSKJ²
odfŕcniti -em dov. (ŕ ȓ)
s hitrim sproženjem upognjenega prsta odstraniti: ogorek je odfrcnil skozi okno / ekspr. odfrcnil ga je v prepad sunil
SSKJ²
odfrčáti -ím dov. (á í) ekspr.
1. frčeč odleteti: kos odfrči z drevesa / hitro je odfrčala iz sobe stekla / sedel je v avtomobil in odfrčal na letališče se hitro odpeljal
2. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če bo tako zanemarjal službo, bo kmalu odfrčal
SSKJ²
odfrfotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
frfotaje odleteti: ptice so odfrfotale kdove kam / listi so odfrfotali na vse strani / ekspr. odfrfotala je iz sobe lahkotno, hitro odšla
SSKJ²
odfrléti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. ekspr. frleč odleteti: metulji so odfrleli z rož / listi so odfrleli po zraku / odfrlela je iz sobe lahkotno, hitro odšla
● ekspr. zdaj mu ne bo mogel več odfrleti zbežati, uiti
SSKJ²
odgájati -am nedov. (ā) zastar.
1. rediti1, vzrejati: odgaja teleta za meso
2. vzgajati: svoje otroke je strogo odgajal / odgajati mladino v slovenskem duhu
SSKJ²
odgalopírati -am dov. (ȋ)
v galopu se oddaljiti: konj je odgalopiral po cesti / odgalopirati na konju proti domu / ekspr. najraje bi odgalopiral daleč od njih odšel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odganjálec -lca m (ȃ)
kar odganja kaj neprijetnega: dober imunski sistem je najboljši odganjalec prehladnih obolenj; ultrazvočni odganjalec mrčesa
SSKJ²
odgánjanje -a s (ȃ)
glagolnik od odganjati: naveličala se je odganjanja nadležnih in pijanih gostov / odganjanje mladik
SSKJ²
odgánjati -am nedov. (ȃ)
1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše poditi
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi; težko je odganjal spanec
2. ekspr. odvračati, odbijati: s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja
3. delati poganjke: drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice
    odgánjati se 
    skakati, poganjati se: odganjal se je od drevesa do drevesa / te živali se odganjajo z obema nogama hkrati
    odganjajóč -a -e:
    njegove odganjajoče besede so ga pregnale od doma; odganjajoče drevje
SSKJ²
odgánjek -jka m (ȃ)
poganjek: delati odganjke; mladi odganjki
SSKJ²
odglasíti -ím dov., odglásil; odglašèn (ī í)
zastar. odjaviti: odglasiti obrt
SSKJ²
odgnáti -žênem dov., stil. odženó (á é)
1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: odgnati krave iz hleva; živino so že odgnali v planino / ekspr. vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor: odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše spodili; fant se ni pustil odgnati odpraviti / ekspr. visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev zaradi visoke vstopnine so odšli
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi
3. ekspr. odvrniti, odbiti: s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste
4. narediti poganjke: ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že odgnala mačice
    odgnáti se 
    skočiti, pognati se: plesalec se je visoko odgnal; z vso silo se je odgnal in preskočil potok / pog. na startu se je preslabo odgnal odrinil
    ●     knjiž. razprava se je po kvaliteti daleč odgnala je zelo kvalitetna
    odgnán -a -o:
    deček, odgnan od mize, je jokal v kotu
SSKJ²
odgníti -gníjem dov. (í ī)
zaradi gnitja se odstraniti: korenine so odgnile
SSKJ²
odgodítev -tve ž (ȋ)
knjiž. odložitev, preložitev: pričakovali so odgoditev seje / prosil je za odgoditev plačila
SSKJ²
odgodíti -ím dov., odgódil (ī í)
knjiž. odložiti, preložiti: odgoditi sejo, sestanek
    odgodèn -êna -o:
    če bo slabo vreme, bo proslava odgodena na prihodnjo nedeljo
SSKJ²
odgója -e ž (ọ̑)
zastar. vzgoja: odgoja treh sinov ni bila lahka / odgoja živine reja, vzreja
SSKJ²
odgojeváti -újem nedov. (á ȗ)
zastar. vzgajati: odgojevati otroke; odgojevati za trdo življenje / odgojevali so jo med samimi fanti
SSKJ²
odgojítelj -a m (ȋ)
zastar. vzgojitelj: bil je njegov učitelj in odgojitelj / dobil je službo odgojitelja
SSKJ²
odgojíteljica -e ž (ȋ)
zastar. vzgojiteljica: bila ji je najboljša odgojiteljica / postala je odgojiteljica
SSKJ²
odgojíti -ím dov., odgójil (ī í)
zastar. vzgojiti: dobro odgojiti otroke / hotel ga je odgojiti v koristnega člana človeške družbe
    odgojèn -êna -o:
    strogo odgojen
SSKJ²
odgòn -ôna m (ȍ ó)
1. glagolnik od odgnati: težko je čakal na odgon živine v planino; čreda je pripravljena za odgon / sledile so aretacije in odgoni v taborišča
// pravn., nekdaj prisilna odvedba v domovinsko občino: izdati odločbo o odgonu osebe / poslati koga v domovinsko občino z odgonom
2. pog. odriv: prepozen odgon
SSKJ²
odgonétiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
knjiž. razrešiti, doumeti: odgonetiti pomen njenih besed; odgonetiti uganko / ni znal odgonetiti njene užaljenosti ugotoviti vzroka; težko so odgonetili napise na spomenikih prebrali
SSKJ²
odgónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odgon: živina ima že stalno odgonsko pot v planino / odgonski stroški; odgonsko spremstvo
SSKJ²
odgoréti -ím dov., odgôrel (ẹ́ í)
zaradi gorenja se odstraniti: listje je po vejah hitro odgorelo
SSKJ²
odgovarjálec -lca [odgovarjau̯ca tudi odgovarjalca] m (ȃ)
kdor odgovori, odgovarja: dati zboru vlogo odgovarjalca / večina odgovarjalcev je s kvaliteto zadovoljna vprašancev
SSKJ²
odgovárjanje -a s (ȃ)
glagolnik od odgovarjati: poslušati glasno odgovarjanje otrok / avtorjevo odgovarjanje kritikom
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odgovárjati -am nedov. (ȃ)
1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno; odgovarjati pisno, po telefonu; odgovarjati slovensko, v slovenščini; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
// pojasnjevati, razlagati: v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
// sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali; odgovarjati na predloge, predpise
2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali; odgovarjati na pozdrave odzdravljati; odgovarjati na zdravice
// pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati; odgovarjal je čedalje bolj poredko
// govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
// oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil
3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali; odgovarjati klicem; odgovarjati s signalom
// reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju; organske snovi odgovarjajo na svetlobo
4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki; prepričljivo odgovarjati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem
5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati
6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem
// publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje
7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
8. jamčiti: zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno
10. zastar. odvračati, odsvetovati: ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal; odgovarjati koga od ženitve
● ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih
    odgovarjajóč -a -e:
    odgovarjajoč na pismo; lestev odgovarjajoče dolžine; dobiti odgovarjajočo odškodnino
SSKJ²
odgôvor -a m (ȏ)
1. glagolnik od odgovoriti:
a) izmikati se, izogibati se odgovoru; čakati na odgovor; prositi za odgovor; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti
b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti; dati odgovor na vprašanja poslancev pojasniti jim, kar so želeli; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno
c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
č) ta kritika zahteva javen odgovor; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil; prebrati odgovor; jasen, kratek, odklonilen odgovor; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
// pojasnilo, razlaga: na to vprašanje še ni odgovora; verjeti odgovoru; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu; odgovor slovenske vlade na avstrijsko noto
// kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice
5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
● evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal
♦ mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge; ptt mednarodni kupon za odgovor nekdaj kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor; brzojavka s plačanim odgovorom; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega
SSKJ²
odgôvoren1 -rna -o (ȏ)
pridevnik od odgovor: odgovorna oblika
SSKJ²
odgovóren2 -rna -o prid., odgovórnejši (ọ́ ọ̄)
1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči / odgovorni urednik ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacije
b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
// dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo volitev na tem območju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
// ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: vlada je odgovorna državnemu zboru; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
5. publ. pooblaščen, pristojen1: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
// vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
♦ pravn. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
    odgovórno prisl.:
    odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili
SSKJ²
odgovoríti -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ī í)
1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pisno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti
// pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril
// sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo
2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili
// napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto
// povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno
// oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top
3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovoriti na telefonski klic; odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok
// reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem
4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi
5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta
● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati
    odgovoríti se zastar.
    odpovedati se, odreči se: odgovoriti se ljubezni
SSKJ²
odgovórnost -i ž (ọ́)
1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok; zahtevati odgovornost pri delu; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren / objektivna odgovornost odgovornost nadrejenega za namerne ali nenamerne napake, kriminalna dejanja, ki so jih storile osebe pod njegovo pristojnostjo, čeprav pri tem ni bil udeležen in o tem ni nič vedel / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo
b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost; pojdi na mojo odgovornost; to je storil na svojo odgovornost
// dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele; breme odgovornosti; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni
// odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost; razvijati odgovornost in samostojnost mladine; ravnati brez odgovornosti; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
3. naloga, obveznost: skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost; zaupati komu nove odgovornosti
4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino
5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge; odgovornost odločitve
● ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor
♦ pravn. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja; krivdna odgovornost; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode; odškodninska odgovornost; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja
SSKJ²
odgovórnosten -tna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na odgovornost: imeti odgovornostni čut
♦ pravn. odgovornostno zavarovanje zavarovanje za škodo, ki jo je zavarovanec dolžen poravnati drugim
SSKJ²
odgozdíti -ím in odgózditi -im dov., odgózdil (ī í; ọ̄)
narediti, da kaj preneha biti zagozdeno: odgozditi toporišče
SSKJ²
odgrabíti in odgrábiti -im, in odgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ)
z grabljenjem odstraniti: odgrabiti gnoj izpod krave
SSKJ²
odgrébati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
z grebenjem odstranjevati: odgrebati blato s čevljev
// odkopavati, navadno z rokami, s kremplji: odgrebati truplo
SSKJ²
odgrêbsti -grêbem dov., odgrébel odgrêbla; odgrebèn tudi odgrêben (é)
z grebenjem odstraniti: odgrebsti sneg z groba
// odkopati, navadno z rokami, s kremplji: lisice so odgreble truplo
SSKJ²
odgrínjati -am nedov. (í)
1. (delno) odstranjevati tkanino, ki kaj pokriva, zakriva: odgrinjati rjuhe; odgrinjati zaveso; pren., ekspr. odgrinjati tančico prihodnosti
// (delno) odstranjevati s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva: odgrinjala je postelje, da bi šli otroci spat
2. knjiž. kazati, razkrivati: pisatelj odgrinja družbena nasprotja tistega časa; življenje se mu je odgrinjalo v vsej neizprosnosti
SSKJ²
odgrísti -grízem dov. (í)
z grizenjem odstraniti: miši so odgrizle korenine
● ekspr. niso odnehali, dokler mu niso odgrizli zaslužka odjedli
SSKJ²
odgrízniti -em dov. (í ȋ)
s stiskom zob odstraniti: odgrizniti kos jabolka; medved mu je odgriznil uho / z zobmi odgrizniti
● ekspr. nenadoma je odgriznil besedo sredi besede prenehal govoriti
    odgríznjen -a -o:
    odgriznjen košček sira
SSKJ²
odgrméti -ím dov. (ẹ́ í)
ekspr. grmeč se oddaljiti: nevihta je odgrmela za hribe / bombniki so odgrmeli proti severu / jezno je odgrmel iz hiše kričeč odšel
SSKJ²
odgrníti in odgŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. (delno) odstraniti tkanino, ki kaj pokriva, zakriva: odgrniti odejo, pregrinjalo, zaveso; pren., ekspr. odgrniti zagrinjalo preteklosti
// (delno) odstraniti s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva: odgrniti mizo, okno, posteljo / pokrite vrtnice so odgrnili odkrili / smehljaj ji je odgrnil bleščeče zobe; pren., knjiž. odgrniti skrivnost
2. star. odmakniti, umakniti: odgrnil je kamen s ceste / odgrnila je veje in previdno stopala naprej
    odgŕnjen -a -o:
    odgrnjena skrivnost; postelja je že odgrnjena
SSKJ²
odgúgati se -am se tudi -ljem se dov. (ū)
gugajoč se oddaljiti: ladja se je odgugala od brega / počasi se je odgugal iz gostilne gugajoč se odšel
SSKJ²
odhacáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. okorno, težko oditi: starec je godrnjaje odhacal na vrt / medved je počasi odhacal nazaj v gozd
SSKJ²
odhajáč -a m (á)
ekspr. kdor odhaja z doma: pripraviti popotnico odhajaču / slišati je bilo korake odhajačev odhajajočih
SSKJ²
odhájanje -a s (ȃ)
glagolnik od odhajati: odhajanje ljudi iz hiše / odhajanje strokovnjakov v tujino / odhajanje k vojakom / natakarjevo odhajanje in prihajanje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odhájati -am nedov. (ȃ)
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več ali da je na določenem mestu: gledala je za njim, ko je odhajal; ljudje so začeli odhajati iz hiše; počasi je odhajal proti vratom / gledali so za vlakom, ki je odhajal se oddaljeval; ladja odhaja iz pristanišča pluje / naši izseljenci so odhajali v Ameriko so se odseljevali; mladina odhaja iz vasi zapušča vas, se zaposluje v mestu
// izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: srečal sem ga, ko je odhajal v mesto po opravkih / odhajal sem spat, ko je nekdo potrkal
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: letos odhaja v pokoj / bilo je takrat, ko je odhajal k vojakom
3. večkrat oditi: prihajal je zadnji in odhajal prvi; odhajala je zgodaj zjutraj in se vračala pozno ponoči / ob sobotah odhaja v mesto nakupovat hodi / pogosto odhaja na izlete hodi
● evfem. nikogar ni bilo ob njej, ko je odhajala s sveta umirala; odhaja na novo službeno mesto prestavljen je
    odhajáje star.:
    odhajaje je še enkrat pomahal; odhajaje po stopnicah, je nekaj mrmral
    odhajajóč -a -e:
    odhajajoč se je še enkrat ozrl; odhajajoč v tujino, se je poslovil od domačih; odhajajoči svati; gledala je za odhajajočim vlakom; sam.: zavpil je za odhajajočim
SSKJ²
odhitéti -ím dov., odhítel (ẹ́ í)
hitro oditi: odhitela je iz sobe; odhiteti na vrt / lastovke so odhitele na jug hitro odletele / avtomobil je odhitel proti mestu hitro odpeljal
SSKJ²
odhlačáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. hlačaje oditi: fantek je odhlačal za materjo / medved počasi odhlača v gozd
// slabš. oditi: nazadnje je le odhlačal
SSKJ²
odhòd -óda m (ȍ ọ́)
glagolnik od oditi: onemogočiti, preprečiti odhod; čakali so na njegov odhod; pripraviti se za odhod; to se je zgodilo kmalu po njegovem odhodu; pred odhodom na vlak se je oglasil pri njem / to mu je podaril ob odhodu, pri odhodu z doma; njegov nenadni odhod v tujino je vse presenetil; določiti dan odhoda / odhod ladje; prihodi in odhodi vlakov / vsakodnevni odhod na delo / odhod v pokoj / odhod v partizane / njegov odhod s tega sveta je vse pretresel
SSKJ²
odhódek -dka m (ọ̑)
nav. mn., ekon. stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že vplivajo na finančni izid delovne organizacije: izračunati prihodke in odhodke
SSKJ²
odhóden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odhod: odhodno razpoloženje
♦ žel. odhodni signal; odhodna postaja postaja, s katere vlak odpelje
SSKJ²
odhódnica -e ž (ọ̑)
1. prireditev, pogostitev ob odhodu, slovesu: prirediti odhodnico; iti, povabiti na odhodnico
// pesem, ki se poje ob odhodu, slovesu: sestaviti, zapeti odhodnico
2. popotnica: žena mu je pripravila odhodnico
● pripraviti večerjo za odhodnico za odhod, slovo
SSKJ²
odhódnik -a m (ọ̑)
knjiž. kdor odide z doma: o odhodnikih ni bilo nikakršnega sporočila
SSKJ²
odhódnja -e ž (ọ̑) star.
1. odhod: pripraviti se na odhodnjo; prišel je čas, določen za odhodnjo
2. odhodnica: zapeti komu pesem za odhodnjo / povabiti koga na odhodnjo
SSKJ²
odhŕkati se -am se dov. (r̄ ȓ)
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla: preden je začel govoriti, se je odhrkal; glasno se odhrkati
SSKJ²
odhrkávati se -am se nedov. (ȃ)
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: odhrkaval se je, pa se ni mogel odhrkati; starec se je kar naprej odhrkaval
SSKJ²
odhŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: preden je spregovoril, se je odhrknil; močno se je odhrknil in pljunil
SSKJ²
odhruméti -ím dov. (ẹ́ í)
1. prenehati hrumeti: stroji so odhrumeli / vihar je odhrumel
2. ekspr. hrumeč se oddaljiti: letalo je odhrumelo proti hribom / odhrumel je skozi vrata kričeč, ropotajoč odšel
SSKJ²
odhúliti se -im se dov. (ú ū)
pritajeno, sključeno oditi: pes se je odhulil od hiše / ob njegovih strogih besedah se je odhulila iz sobe
SSKJ²
ódica tudi odíca -e ž (ọ̄; í)
knjiž. trnek: loviti z odico; odica z vabo
SSKJ²
ódičen tudi odíčen -čna -o (ọ̄; ȋ)
pridevnik od odica: odična vrvica
SSKJ²
odíčiti -im dov. (í ȋ)
zastar. okrasiti, olepšati: odičiti grob s cvetjem; odičila se je z biseri / cesar ga je odičil z visokimi naslovi
    odíčen -a -o:
    slavnostno odičena dvorana
SSKJ²
ódičnica tudi odíčnica -e ž (ọ̄; ȋ)
knjiž. vrvica za trnek: pritrditi trnek na odičnico
SSKJ²
odigránje -a s (ȃ)
glagolnik od odigrati: po odigranju državne himne so gostje pregledali častno četo / odigranje prekinjenih partij na šahovskem prvenstvu / odigranje odloženih tekem
SSKJ²
odigráti -ám dov. (á ȃ)
končati igranje, igro: prvo dejanje so odigrali brez težav / pianist je odigral in se priklonil / partijo šaha sta hitro odigrala
// poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
a) dramski tekst: odigrati več prizorov iz drame; izvrstno je odigral vlogo Jermana / glavno vlogo je odigral Stane Sever igral / publ. religija je odigrala pomembno vlogo v zgodovini našega naroda je bila pomembna
b) glasbeno delo: odigral je nekaj valčkov; sonato je odigrala z odlično tehniko
// z igranjem uresničiti: odigrali so še nekaj partij taroka; naša reprezentanca je odigrala pet tekem
● ekspr. fant je odigral ne more več upati na uspeh; ekspr. ta predmet je v šoli odigral se ne bo več poučeval; ekspr. imenitno je odigrala kratkovidnost se je naredila, kot da je kratkovidna
    odigráti se knjiž.
    zgoditi se, pripetiti se: dogodek se je odigral malo prej; na teh tleh se je odigrala krvava drama / prizor se je odigral na cesti nepričakovano in bliskovito; publ. tu se je odigrala odločilna bitka bojevala, bila
    odigrán -a -o:
    odigrana partija, predstava; vse napovedane tekme so bile odigrane
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odigrávati -am nedov. (ȃ)
knjiž. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem; igrati: odlično je odigraval vlogo glavnega junaka / predstavo so odigravali na prostem uprizarjali
    odigrávati se nav. 3. os., knjiž.
    goditi se, dogajati se: kaj se odigrava tu; vse se je odigravalo pred njenimi očmi / zgodba se odigrava v drugi polovici prejšnjega stoletja / publ.: v organizmu se odigravajo ob tem velike spremembe nastajajo; med njimi se odigravajo velika nasprotja so; proces se le počasi odigrava poteka, se razvija
SSKJ²
ódij -a m (ọ́)
knjiž. sovraštvo, nejevolja: ves odij v zvezi s tem bo padel nanj
SSKJ²
odímiti -im dov. (ī ȋ)
1. obdati z dimom: odimiti ose, sršene
2. počrniti, umazati z dimom: odimiti steklo; posoda se je odimila
    odímljen -a -o:
    stara odimljena skrinja
SSKJ²
odiózen -zna -o prid. (ọ̑)
knjiž. neprijeten, zoprn: nobenega dela se ne brani, pa če je še tako odiozno / odiozna policijska služba osovražena
SSKJ²
odióznost -i ž (ọ̑)
knjiž. neprijetnost, zoprnost: odioznost takih poslov ga je odbijala
SSKJ²
odirálec -lca [odirau̯ca tudi odiralca] m (ȃ)
ekspr. izkoriščevalec: to so sami odiralci delavcev
SSKJ²
odíranje -a s (ī)
glagolnik od odirati: odiranje prašičev, zajcev / odiranje kože / neusmiljeno odiranje ljudi
SSKJ²
odírati -am nedov. (ī ȋ)
1. odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odirati prašiča, zajca; vpil je, kakor bi ga živega odirali / odirati na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
2. nav. ekspr. izkoriščati, izrabljati z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: strašno je odiral svoje dolžnike / odirati delavce izkoriščati, izrabljati
SSKJ²
odisêja -e ž (ȇ)
odisejada: čez nekaj dni bomo začeli svojo odisejo; v delu je opisana njegova osebna odiseja od kmečkega fanta do idola / rad pripoveduje o svoji šolski odiseji
SSKJ²
odisejáda -e ž (ȃ)
ekspr. dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje: v knjigi opisuje avtor svojo odisejado po kapitulaciji nemške armade / ladja je srečno prestala svojo odisejado / vesoljska odisejada
SSKJ²
odisêjski -a -o prid. (ȇ)
tak kot pri Odiseju: odisejske zvijače; odisejsko potovanje
SSKJ²
odišáviti -im dov. (ā ȃ)
1. narediti dišeče: odišaviti perilo; skrbno se je počesala in odišavila
2. dodati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: meso osolimo, popopramo in odišavimo; odišaviti jed s cimetom
    odišávljen -a -o:
    odišavljeni lasje; odišavljen s parfumom
SSKJ²
odišávljati -am nedov. (á)
1. delati dišeče: odišavljati perilo; rada se je odišavljala
2. dodajati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: odišavljati sladice z različnimi aromati
SSKJ²
odíšel -šla -o [odišəu̯] prid. (ī)
zastar. ki odide: odišli gostje
SSKJ²
odíti -ídem dov., odšèl odšlà odšlò tudi odšló (í)
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel; čas je, da odidem; po teh besedah je odšla iz sobe; že zjutraj je odšla z doma; odšla je k sosedi in ji vse povedala; odšel je v sobo in se zaklenil; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila; že pred leti so odšli v tujino so se odselili; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl
// izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat; vsi so odšli na delo; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom
3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel
● ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil; evfem. odšel je na drugi svet umrl je; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil
    odšèl -šlà -ò knjiž.:
    odšli gostje
SSKJ²
odjádrati -am dov. (ȃ)
z jadranjem se oddaljiti: odjadrati iz pristanišča / ekspr. lastovke so odjadrale na jug odletele
// ekspr. počasi, dostojanstveno oditi: odprla je vrata in odjadrala / nenadoma je vstal in odjadral proti izhodu odšel
SSKJ²
odjáhati -am tudi -jášem dov. (ā)
jahaje se oddaljiti: odjahali so po klancu; odjahati v diru
SSKJ²
odjáva -e ž (ȃ)
glagolnik od odjaviti: odjava stanovalca / odjava obrti
♦ žel. sporočitev prometnika predhodni postaji, da je proga prosta
// listina, s katero se odjavlja: napisati odjavo
SSKJ²
odjáven -vna -o prid. (ā)
nanašajoč se na odjavo: odjavni rok / odjavna taksa / prijavna in odjavna služba dejavnost, ki se ukvarja s prijavljanjem in odjavljanjem začasnega ali stalnega bivališča prebivalcev
SSKJ²
odjáviti -im dov. (á ȃ)
sporočiti glede na predpise
a) da kaka oseba ne biva več v določenem kraju: odjaviti stalno, začasno prebivališče; odjaviti stanovalca; ob preselitvi se je treba odjaviti / odjaviti se iz hotela
b) podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti, razpolaganja s kako pravico: odjaviti obrt; odjaviti delavce, zavarovance iz (obveznega) zavarovanja; odjaviti vozilo iz prometa; pravočasno odjaviti obrok za otroka v šoli / odjaviti internet, televizijski sprejemnik; odjaviti naročnino na časopis; odjaviti se od sprejemanja sporočil
// sporočiti prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti kaj: za izlet jo je najprej prijavil, nato pa odjavil; odjaviti se od izpita / odjaviti se s strežnika
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odjávljati -am nedov. (á)
sporočati glede na predpise
a) da kaka oseba ne biva več v določenem kraju: odjavljati stalno, začasno prebivališče / prijavljati in odjavljati dokumente
b) podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti, razpolaganja s kako pravico: odjavljati dejavnost, obrt; odjavljati delavce, zaposlene iz (socialnega) zavarovanja; odjavljati vozila iz prometa; pravočasno odjavljati obroke za otroke v šoli / odjavljati časopis, kabelsko televizijo
// sporočati prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti kaj: referat študentov od izpita ne odjavlja; elektronsko odjavljati; nekateri člani se odjavljajo, drugi prijavljajo / odjavljati se s spletne strani
SSKJ²
odjávnica -e ž (ȃ)
adm. tiskovina za odjavo: izpolniti odjavnico
♦ žel. določeno mesto, od koder se daje odjava
SSKJ²
odjédati -am nedov. (ẹ́)
ekspr. uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug: šel je od doma, da ne bi bolni materi odjedal kruha
// povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: odjedati komu olajšave; odjedati zaslužek potrebnejšim / police ob stenah so mu odjedale že tako borno svetlobo jemale
● sekira je odjedala velike kose lesa odsekavala
SSKJ²
odjèk tudi odjék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
knjiž. odmev: odjek jim odgovarja, se razlega; odjek strela
● publ. gospodarska sprememba je imela močen odjek tudi v zunanjem svetu o njej so govorili, razpravljali
SSKJ²
odjékati -am nedov. (ẹ̄)
knjiž. odmevati: glas odjeka od gor / koraki odjekajo po ulici / njegove trde besede so mu še dolgo odjekale v glavi
SSKJ²
odjékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov
// dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija
2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej
● knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala
SSKJ²
odjèm -éma m (ȅ ẹ́)
1. knjiž. kupovanje, nakup: povečati odjem gradbenega materiala / ponuditi blago v odjem v prodajo; odjem kmetijskih proizvodov je letos manjši kot lani potrošnja, poraba
2. odvzemanje, odvzem: ventil za odjem pare
♦ elektr. odjem električnega toka; teh. odjem električne energije, plina, vode
SSKJ²
odjemálec -lca [odjemau̯ca in odjemalca] m (ȃ)
oseba v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve: imeti, izgubiti, obdržati odjemalce; glavni, stalni odjemalci; odjemalci knjig; nova čistilnica ima veliko odjemalcev
♦ elektr. odjemalec električne energije na električno omrežje priključeni porabnik električne energije
// knjiž. uporabnik: število odjemalcev kulturnih dobrin se veča; odjemalec sodobne umetnosti
SSKJ²
odjemálen -lna -o prid. (ȃ)
teh. ki je za odvzemanje: odjemalne priprave
SSKJ²
odjemálka -e [odjemau̯ka in odjemalka] ž (ȃ)
ženska ali država, ustanova v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve: pridobila si je nove odjemalke; dolgoletna, zvesta odjemalka / države odjemalke nafte
♦ elektr. odjemalka električne energije na električno omrežje priključena porabnica električne energije
SSKJ²
odjemálnik -a m (ȃ)
elektr., navadno s prilastkom odjemnik: odjemalnik zvoka
SSKJ²
odjémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑)
star. odvzemati, jemati: orehe je razdelila na kupčke in jih odjemala ter dodajala / svetel prostor mu je odjemal strah in tesnobo / odjemati krivdo / odjemali so jim živež in obleke
● star. že vsa leta odjema živila v tej trgovini kupuje, nabavlja
♦ elektr. odjemati električni tok; rel. Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas molitveni nagovor Kristusa v podobi kruha in vina pred obhajilom
SSKJ²
odjémen -mna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odjem: odjemne možnosti, pogodbe
♦ elektr. odjemno mesto; strojn. odjemna para para, ki se jemlje iz parnega stroja za gretje
SSKJ²
odjémnik -a m (ẹ̑)
elektr., navadno s prilastkom naprava za odvzemanje električnega toka, zvoka: škarjasti odjemnik; tokovni odjemnik; odjemnik zvoka
SSKJ²
odjénjati -am dov. (ẹ̄) star.
1. odnehati, popustiti: ob njenih solzah je takoj odjenjal / spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja / klin, zabit v skalo, je odjenjal / mraz letos ne odjenja
2. nehati1, prenehati: nazadnje je dež odjenjal; nista odjenjali govoriti
SSKJ²
odjenljív -a -o prid. (ī í)
zastar. popustljiv: pameten in odjenljiv človek je
● nar. primorsko odjenljiv sneg udirajoč se, južen
SSKJ²
odjenljívost -i ž (í)
zastar. popustljivost: vljudna odjenljivost
SSKJ²
odjésti -jém dov., 2. mn. odjéste, 3. mn. odjedó tudi odjêjo; odjêj in odjèj odjêjte; odjédel odjédla, stil. odjèl odjéla (ẹ́)
ekspr. povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: odjesti komu delo, zaslužek; odjesti dediču posestvo / odjedel mu je izvolitev preprečil; odjedla ji je moža prevzela; odjedel mu je paciente jih odvrnil od njega
SSKJ²
odjézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
z jezdenjem se oddaljiti: odjezdili so z dvorišča; odjezditi v diru
SSKJ²
odjúga -e ž (ȗ)
otoplitev pod vplivom južnega vetra v hladnem obdobju: zunaj je nastopila odjuga / dvodnevna odjuga / taljenje snega ob odjugi; pren., ekspr. pričakovati politično odjugo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odjúžiti se -im se dov. (ú ȗ)
postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je odjužilo; brezoseb. zadnje dni se je precej odjužilo
    odjúžen -a -o:
    odjužen sneg razmehčan, topeč se
SSKJ²
odkàr vez. (ȁ)
v časovnih odvisnih stavkih za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega stavka: odkar ga poznam, se ni nič spremenil; odkar se je preselil, še ni prestopil domačega praga; to se dogaja, odkar svet stoji; tri leta je že, odkar živi v mestu
SSKJ²
odkášljati -am dov. (ȃ)
s kašljanjem odgovoriti, oglasiti se: ko je vstopila, mi je pomenljivo zakašljal, jaz sem mu pa odkašljal
    odkášljati se 
    s kašljanjem spraviti sluz iz grla, sapnika: odkašljal se je in začel govoriti; ne more se odkašljati
SSKJ²
odkašljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od odkašljevati se: po dolgem odkašljevanju je spregovoril / iz sobe je bilo slišati hripavo odkašljevanje
SSKJ²
odkašljeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
s kašljanjem spravljati sluz iz grla, sapnika: odkašljuje se, a se ne more odkašljati
SSKJ²
odkázati tudi odkazáti -kážem dov. (á á á)
1. določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan; profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo
// določiti kraj in obseg česa: odkazali so prostor za novo šolo; odkazati zemljišče za sadovnjak / odkazali so jim stražarska mesta
2. star. napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo; dati: odkazali so mu lepo, zračno sobo / odkazali so jim uniforme
● publ. dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe namenili; publ. romanu so v literaturi odkazali pravo mesto so ga pravilno ocenili
♦ gozd. odkazati drevesa za posek izbrati in označiti jih
    odkázan -a -o:
    sesti na odkazani prostor; odkazana soba mu je ugajala; odkazano delo; odkazana drevesa
SSKJ²
odkazovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odkazovati: odkazovanje dela, snovi za učenje / nepravilno odkazovanje lesa
SSKJ²
odkazováti -újem nedov. (á ȗ)
določati, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: delo ji je odkazovala starejša sestra
// določati kraj in obseg česa: odkazovati parcele za gradnjo
● publ. slovstvena zgodovina mu odkazuje prvo mesto med obema vojnama ga ocenjuje za najboljšega, najpomembnejšega
SSKJ²
odkídati -am dov. (í ȋ)
odstraniti:
a) sneg: odkidati zametene ceste / odkidati sneg s pločnika
b) gnoj, blato: odkidati živini / odkidati nesnago
    odkídan -a -o:
    odkidan sneg; odkidana steza
SSKJ²
odkidávati -am nedov. (ȃ)
kidati: vsako jutro je moral odkidavati / odkidavati sneg / odkidavati izpod živine
SSKJ²
odkímati -am dov. (ȋ)
1. z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje: odkimal je, češ da se ne strinja; na njegovo vprašanje je odkimal / ne boš jedel, je vprašala. Ne, je odkimal / odkimati z glavo
2. z gibi glave odzdraviti: prišlecu je prijazno odkimal
● ekspr. če ga bo prosil, mu ne bo odkimal mu ne bo odrekel; ekspr. vsa osupla je odkimala z glavo zmajala
SSKJ²
odkimávati -am nedov. (ȃ)
1. z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: prodajalka odkimava, da takega blaga nimajo; nič ni odgovorila, samo odkimavala je / odkimavati z glavo
2. z gibi glave odzdravljati: vstopali so drug za drugim in je moral kar naprej odkimavati
● kar ne morem verjeti, je odkimaval oče zmajeval
SSKJ²
odkimováti -újem nedov. (á ȗ)
odkimavati: ni videti zadovoljen, odkimuje / kar naprej je odkimoval vstopajočim
SSKJ²
odkladalíšče -a s (í)
odlagališče: odkladališče lesa, peska
SSKJ²
odkládati -am nedov. (ȃ)
zastar. odlagati: počasi je odkladal suknjič in se plašno oziral okrog / odkladati les na določena mesta; pesek so odkladali na robu cestišča / dolgo je odkladal odgovor; odkladati potovanje
SSKJ²
odkladnína -e ž (ī)
plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi odlaganja (tekoče) vode: jezerske, rečne odkladnine
♦ geol. kvartarne, terciarne odkladnine
SSKJ²
odklamáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. počasi, nerodno oditi: s povešeno glavo je odklamal iz hiše
// oditi: le kam je spet odklamal
SSKJ²
odklánjanje -a s (ȃ)
glagolnik od odklanjati: odklanjanje pomoči / odklanjanje pripomb; odklanjanje idejno neustreznih sestavkov / odklanjanje dramskega dela je občinstvo izrazilo z molkom / tako ravnanje staršev povzroča pri otroku čustveno odklanjanje; idejno odklanjanje / odklanjanje elektronskega curka
SSKJ²
odklánjati -am nedov. (ȃ)
1. ne sprejemati (kaj ponujenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj
4. knjiž., zastar. odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja
● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali
    odklánjati se 
    odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja
    ●     publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim
    odklanjajóč -a -e:
    odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti
SSKJ²
odklápljati -am nedov. (ā)
1. z odstranitvijo povezovalne naprave ločevati od česa: odklapljati železniške vozove
2. izklapljati, izključevati: kar naprej odklaplja in vklaplja radio
// prekinjati dovajanje česa: v sušnih obdobjih začnejo odklapljati električni tok
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odkláti -kóljem dov., odkôlji odkoljíte (á ọ́)
s klanjem odstraniti: odklati trščico od polena; sklad se je odklal od skale in zgrmel v dolino
    odklán -a -o:
    odklana deščica; odklana skalna plast
SSKJ²
odklatíti in odklátiti -im, tudi odklátiti -im dov. (ī á; á)
zastar. sklatiti: odklatiti jabolko
    odklatíti se in odklátiti se, tudi odklátiti se slabš.
    oditi, odpraviti se: odklatil se je nekam po svetu
SSKJ²
odklêj in odklèj prisl. (ē; ȅ)
zastar. izraža vprašanje, od katere časovne meje traja dejanje; od kdaj: odklej se že poznava / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašanje je, odklej se v zgodovini pojavlja ta tip družbe
SSKJ²
odkleníti -klénem dov. (ī ẹ́)
1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj lahko odpre: vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil; ta ključ ne odklene / odkleniti vrata / odkleniti omaro, stanovanje
b) da kaj lahko začne delovati: odkleniti kolo, volan
2. knjiž., ekspr. razkriti, razodeti: odklenil ji je svojo notranjost / odkleniti komu srce
● ekspr. po petih letih so mu odklenili ječo mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili; odkleniti psa narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu
    odklénjen -a -o:
    odklenjena soba; odklenjena vrata
SSKJ²
odklénkati -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os.
1. nav. ekspr. prenehati klenkati: zvon je odklenkal
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega položaja, uspešnosti: takim ljudem je zdaj odklenkalo; v tej službi ji je odklenkalo / kolonializmu je odklenkalo / zimi je odklenkalo zima je minila
● ekspr. odklenkalo mu je, jutri ga bomo pokopali umrl je; ekspr. pri njej mu je odklenkalo ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več
SSKJ²
odklépanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od odklepati: dolgo se je mudil z odklepanjem / naložili so mu skrb za zaklepanje in odklepanje vežnih vrat
SSKJ²
odklépati -am nedov. (ẹ̑)
1. spravljati ključavnico v tak položaj
a) da se kaj lahko odpre: dolgo je odklepal, pa ni mogel odkleniti; ta ključ ne odklepa / odklepati vrata / odklepati in zaklepati blagajno
b) da kaj lahko začne delovati: odklepati kolo
2. knjiž., ekspr. razkrivati, razodevati: prerad odklepa svojo notranjost
SSKJ²
odklesáti -kléšem dov., odklêši odklešíte; odklêsal (á ẹ́)
s klesanjem odstraniti: od kamna je odklesal več majhnih kosov
SSKJ²
odkléstiti -im dov., odkléščen (ẹ́ ẹ̄)
s sekiro odstraniti: odklestiti veje; pren., ekspr. prevodu je bilo treba marsikaj odklestiti
SSKJ²
odklétev -tve ž (ẹ̑)
glagolnik od odkleti: rešiti koga z odkletvijo
SSKJ²
odkléti -kôlnem [otkou̯nem] dov., odkolníte tudi odkôlnite; odklél; nam. odklét in odklèt (ẹ́ ó)
1. po ljudskem verovanju narediti, da kaj preneha biti zakleto: s poljubom odkleti zakleto kraljično
2. knjiž., ekspr. rešiti, osvoboditi: iz žalosti jo je odklelo delo
    odklét -a -o:
    odkleti grad
SSKJ²
odklíkati -am dov. (ȋ)
1. s klikom računalniške miške kaj izbrati, označiti, zaznamovati: uporabnik odklika ustrezne parametre in tako nadomesti tipkanje ukaza; odklikati ikono
2. prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran s klikom računalniške miške: ko si je ogledal video, je odklikal na drugo spletno stran
// s klikom računalniške miške priti do določene strani na svetovnem spletu sploh: da bi o raziskavi izvedela še več, je odklikala na njeno spletno stran
SSKJ²
odkljúkati -am dov. (ȗ)
s kljuki podobnim znakom zaznamovati kot opravljeno, obravnavano, upoštevano: stvari, ki jih je že zložil v kovček, je na seznamu odkljukal
● ekspr. stara ura v stolpu je odkljukala pet odbila
    odkljúkan -a -o:
    njegovo ime je na spisku že odkljukano
SSKJ²
odklobuštráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. počasi, okorno oditi: dal si je kovček na ramo in odklobuštral po stopnicah
// slabš. oditi: brez besede je odklobuštral mimo nje
SSKJ²
odklòn -ôna m (ȍ ó)
1. odmik od normalnega, pravega: otrokov duševni odklon; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma odmik; prišlo je do odklona od tradicije
2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke: odklon magnetne igle; odklon kazalca v levo
3. fiz. pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: odklon curka delcev; odklon svetlobe
♦ šport. odklon upogib telesa v pasu vstran; žel. voziti v odklon v spremenjeno smer
SSKJ²
odklonílen -lna -o prid. (ȋ)
ki izraža, vsebuje odklanjanje: odklonilna kritika; odklonilno vedenje / imeti do česa odklonilen odnos; odklonilno stališče / odklonilen odgovor negativen
SSKJ²
odklonítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odkloniti: odklonitev vabila / odklonitev njegovega pesniškega dela / odklonitev prošnje jo je prizadela
SSKJ²
odkloníti -klónim dov. (ī ọ́)
1. ne sprejeti (kaj ponujenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati
4. knjiž., zastar. odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo
5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni
● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; ekspr. žalostno je odklonil z glavo odkimal
    odkloníti se 
    1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo
    2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni
    odklónjen -a -o:
    odklonjen predlog; odklonjena prošnja
SSKJ²
odklonljív -a -o prid. (ī í)
knjiž., zastar. odvrnljiv: odklonljiva nevarnost
SSKJ²
odklónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odklon: odklonski pojavi / odklonski kot kot, za katerega se spremeni smer gibanja telesa ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva; odklonska sila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odklónskost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost odklonskega: ideološka odklonskost; spolna odklonskost; opredeljevanje odklonskosti
SSKJ²
odklòp -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó)
1. odklopitev: odklop vozila / odklop električnega toka
2. odmik od vsakdanjih misli, skrbi, dejavnosti z namenom telesne, duševne sprostitve: privoščiti si pošten dopustniški, počitniški odklop; hrepeneti po odklopu od vsakdanje rutine / popoln odklop
SSKJ²
odklópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odklop ali odklapljanje: odklopna naprava, priprava
♦ obrt. odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki
SSKJ²
odklopítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odklopiti: odklopitev lokomotive / ob odklopitvi likalnika jo je streslo / odklopitev misli, možganov / odklopitev električnega toka
SSKJ²
odklopíti in odklópiti -im dov. (ī ọ̄)
1. z odstranitvijo povezovalne naprave ločiti od česa: odklopiti lokomotivo; odklopiti prikolico
2. izklopiti, izključiti: odklopiti likalnik; odklopiti radio / odklopiti telefon / pren. odklopiti možgane
// prekiniti dovajanje: odklopili so mu plin, električni tok in vodo
    odklopíti se in odklópiti se
    ekspr. odmakniti se od vsakdanjih misli, skrbi, dejavnosti z namenom telesne, duševne sprostitve: pomaga mu, da zamenja okolje in se odklopi / odklopiti se od vsakdanjih skrbi
    odklópljen -a -o:
    1. deležnik od odklopiti: odklopljen plin; odklopljeni vozovi / pren. odklopljeni možgani
    2. pog. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega; nenavaden: odklopljen ples; odklopljen svet; odklopljena pričeska / rada obleče kaj odklopljenega / odklopljene počitnice
SSKJ²
odklópnik -a m (ọ̑)
elektr. priprava za prekinitev tokokroga pri zelo velikem toku:
SSKJ²
odklopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
nav. ekspr. klopotaje oditi: v prevelikih coklah je počasi odklopotal iz hiše / zajahal je in odklopotal v noč
SSKJ²
odkobáliti -im dov. (ā ȃ) zastar.
okobal sedeč se oddaljiti: zajahala sta konja in odkobalila naprej
// ekspr. nerodno, okorno oditi: počasi je odkobalil iz hiše
SSKJ²
odkóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
voj. žarg. odpeti1: neslišno je odkočil puško
    odkóčen -a -o:
    v žepu je tiščal odkočeno pištolo
SSKJ²
odkód in od kód prisl., piše se narazen (ọ̄)
1. izraža vprašanje, od katere krajevne meje poteka dejanje: od kod ste hodili peš; elipt. od kod in kam, prijatelj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašaj ga, od kod prihaja
// izraža vprašanje po izvoru dejanja, stanja: od kod si doma; od kod imate te novice
2. nav. ekspr. izraža vprašanje po vzroku dejanja, stanja: od kod to žalostno stanje naših cest; od kod kar naenkrat taka prijaznost
3. izraža nedoločeno, poljubno mejo, od katere poteka dejanje: če je od kod prišel, je zmeraj prinesel darila / doma je iz Kranja ali od kod drugod v bližini
SSKJ²
odkóder in od kóder [otkodər] prisl., piše se narazen (ọ̑)
v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, od katere poteka dejanje odvisnega stavka: povzpel se je na vrh gore, od koder je lep razgled / ljubi Belo krajino, od koder je doma / minister je obiskal Pariz, od koder bo nadaljeval pot v Ameriko od tam (pa) bo
SSKJ²
odkodírnik -a m (ȋ) teh.
naprava za dekodiranje, navadno kot del računalnika ali programske opreme: digitalni odkodirniki; programski, strojni odkodirnik; odkodirnik za zvok
SSKJ²
odkolovrátiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. nespretno, opotekaje se oditi: plačal je in počasi odkolovratil iz gostilne; vstal je in še ves omotičen odkolovratil v kuhinjo
// slabš. oditi: možak je prijazno pokimal in odkolovratil proti hiši
SSKJ²
odkòp -ópa m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od odkopati: po odkopu grobov so odkrili še ostanke svetišča / težaven odkop premoga kopanje
2. prostor, ki je nastal z izkopavanjem; izkop: poglobiti odkop za vodovod
3. mont. kraj, kjer se koplje ruda, premog: odkop ima dva izhoda; potiskati vagončke k odkopu; opuščen odkop
SSKJ²
odkopáti -kópljem tudi -ám dov., odkôplji odkopljíte tudi odkôpaj odkopájte; odkôpal (á ọ́, ȃ)
s kopanjem odkriti kaj, priti do česa: odkopati v pesku skrit predmet / arheologi so odkopali ostanke starega templja / odkopati grob / na zdravnikovo zahtevo so truplo odkopali izkopali; letos so v tem rudniku odkopali velike količine premoga nakopali
// s kopanjem odstraniti: odkopati prst od drevesa / odkopati žito izpod mlatilnice
    odkopáti se 
    izkopati se: sneg ga je zasul, da se je komaj odkopal / odkopati se iz dolgov
    odkopán -a -o:
    odkopani predmeti
SSKJ²
odkopávanje -a s (ȃ)
glagolnik od odkopavati: odkopavanje razvalin / odkopavanje zasutih rudarjev traja že nekaj dni
♦ mont. odkopavanje z rušenjem
SSKJ²
odkopávati -am nedov. (ȃ)
s kopanjem odkrivati kaj, prihajati do česa: rimsko svetišče so odkopavali vrsto let / odkopavati ponesrečence / odkopavati premog kopati
// s kopanjem odstranjevati: odkopavati naneseno blato; odkopavati sneg
SSKJ²
odkópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odkop:
a) odkopna dela pri arheoloških raziskavah / rekordni odkopni učinek pri tekmovanju / odkopni prostor
♦ mont. (odkopno) čelo; odkopno kladivo
b) odkopna lokomotiva, proga
SSKJ²
odkopnéti -ím dov. (ẹ́ í)
zastar. postati kopen: prisojna stran je že odkopnela
SSKJ²
odkoracáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. oditi z nerodnimi, počasnimi koraki: fantek ga je začudeno pogledal in odkoracal / starka je odkoracala v hišo počasi odšla
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odkoráčiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. oditi s širokimi, lenobnimi koraki: ded je vstal in počasi odkoračil na cesto / tiger je dostojanstveno odkoračil v gozd
// star. oditi: urno se je obrnil in odkoračil iz sobe
SSKJ²
odkorákati -am dov. (ȃ)
1. korakajoč oditi: odkorakati izpred kasarne; postavili so se v vrsto in odkorakali proti vasi
2. ekspr. oditi: slovesno je odkorakal iz dvorane / veselo je odkorakal v mesto
SSKJ²
odkòs -ôsa m (ȍ ó)
agr. glagolnik od odkositi: po prvem odkosu je treba travnik pognojiti / naravnati višino odkosa / nizek odkos pri tleh / spraviti zadnji odkos v silos
SSKJ²
odkósiti1 -im dov. (ọ́)
knjiž. končati kosilo; pokositi1: prišel je, ko so že odkosili / med kosilom je povedal nekaj gnusnega in v trenutku sem odkosil prenehal kositi
SSKJ²
odkosíti2 -ím dov., odkósil (ī í)
s koso, kosilnico odrezati: odkositi rože; z vsakim zamahom je odkosil veliko trave / odkositi pol travnika pokositi; odkositi za krave nakositi
    odkošèn -êna -o:
    odkošena detelja, trava; odkošeno žito
SSKJ²
odkotalíti -ím dov., odkotálil (ī í)
s kotaljenjem spraviti z določenega mesta: odkotaliti kolo; sodi so se odkotalili po bregu
    odkotalíti se slabš.
    s težavo, nerodno oditi: počasi se je odkotalila skozi vrata
SSKJ²
odkováti -kújem dov., odkovál (á ú)
narediti, povzročiti, da ni več vkovan: odkovati jetnika
SSKJ²
odkôvek -vka m (ȏ)
teh. kovan polizdelek: izdelovati, izvažati odkovke; jeklen odkovek; odkovki za avtomobilsko in kovinsko industrijo
SSKJ²
odkrásti se -krádem se dov., stil. odkràl se odkrála se (á ȃ)
nav. ekspr. brez šuma, pritajeno oditi: po prstih se odkrasti iz hiše; odkradel se je mimo njega / čoln se je odkradel od brega tiho odplaval
// naskrivaj, neopazno oditi: nekateri so se že odkradli domov
SSKJ²
odkréhati -am dov. (ẹ̄)
ekspr. krehajoč oditi: obrnil se je in odkrehal v hrib
    odkréhati se slabš.
    odkašljati se: odkrehal se je in začel govoriti
SSKJ²
odkréhniti -em tudi odkrêhniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
ekspr. odlomiti, odtrgati: vihar je odkrehnil vrhove smrek; veja se odkrehne / zamahnil je z vso silo in odkrehnil toliko ledu, da so dereze prijele odbil
    odkréhniti se tudi odkrêhniti se nar.
    odkašljati se: kmet se je odkrehnil in glasno požrl slino (C. Kosmač)
    odkréhnjen tudi odkrêhnjen -a -o:
    odkrehnjene veje
SSKJ²
odkrevljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. odšepati: naslanjajoč se na palico, je odkrevljala proti hiši
// težko, nerodno oditi: starec je godrnjaje odkrevljal v kuhinjo
SSKJ²
odkrevsáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. počasi, težko oditi: odkrevsal je na dvorišče
// slabš. oditi: urno je odkrevsala v hišo
SSKJ²
odkrhávati -am nedov. (ȃ)
odlamljati, odtrgavati kaj krhkega, lomljivega: odkrhavati mavčne okraske; skale so se pod stopinjami odkrhavale
    odkrhávati se nar. primorsko
    odhrkavati se: kar naprej se je odkrhaval
SSKJ²
odkŕhek -hka m (ȓ)
odkršek: odkrhki kapnikov, zoba
SSKJ²
odkŕhniti -em dov. (ŕ ȓ)
odlomiti, odtrgati kaj krhkega, lomljivega: odkrhniti kos krede; od skale se je odkrhnil drobec / odkrhniti koren; noht se je odkrhnil; odkrhniti si zob
// ekspr. odlomiti, odtrgati: medved mu je odkrhnil čeljust; odkrhniti kos pečenke
● ekspr. odkrhniti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega
    odkŕhniti se nar. primorsko
    odhrkniti se: glasno se je odkrhnil in začel govoriti
    odkŕhnjen -a -o:
    odkrhnjen kip, noht; kamen, odkrhnjen od zidu; odkrhnjena veja
SSKJ²
odkrítelj -a m (ȋ)
kdor kaj odkrije, iznajde: odkritelj cepiva proti rumeni mrzlici / ekspr.: iskalec in odkritelj novih poti; odkritelj resnice
SSKJ²
odkríteljski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odkritelje ali odkritje: odkriteljska strast / dosegel je odkriteljske uspehe
SSKJ²
odkríti -kríjem dov., odkrìl tudi odkríl (í ȋ)
1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega; odkriti posteljo odgrniti; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili; odkriti nevarnost, zaroto; odkril je njegov talent / odkriti tatu; odkril je vzrok slabe volje ugotovil; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti; odkriti komu skrivnost; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal; odkriti komu svoje želje povedati; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti; končno ga je odkrila v gostilni
● slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek
    odkríti se 
    1. dati pokrivalo z glave: bilo ji je vroče in se je odkrila / ko jo je srečal, se je odkril jo z odstranitvijo klobuka z glave pozdravil
    2. ekspr. postati viden, pokazati se: ko ji je kapa zdrsnila, se je šele odkrila njena lepa glava / ko smo prišli na vrh gore, se nam je odkril prekrasen razgled / v tej revoluciji se je odkrila vsa njena demokratična vsebina / z ekspresionizmom se je naša beseda odkrila v izrazni zagnanosti
    ●     ekspr. pred temi organizacijami se lahko odkrijemo zaslužijo naše priznanje, spoštovanje
    odkrít -a -o
    1. deležnik od odkriti: s tem so bili odkriti ostanki njihove kulture; odkrita posoda, streha; bolezen je bila pravočasno odkrita; okrog hodi odkrita in brez plašča / odkrit bazen na prostem in brez strehe
    2. ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: odkrit človek; z njim ni bila odkrita / odkrit značaj; je odkritega srca / ekspr., kot podkrepitev bodimo odkriti, to res ni bilo prav
    // ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: to so odkrite besede; odkrito priznanje / ekspr. razgovor je potekal v odkritem vzdušju / odkrita pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori
    3. ekspr. ki se opravi tako, da so drugi s tem seznanjeni: prišlo je do odkritega boja, napada / do njih kaže odkrite simpatije / imel je odkrit namen / to so njegovi odkriti nasprotniki; prisl.: odkrito napisati, povedati / ekspr., kot podkrepitev odkrito povedano, rečeno, tega človeka ne cenim
SSKJ²
odkrítje -a s (ȋ)
glagolnik od odkriti: odkritje radioaktivnih snovi; odkritje tiska / navdušilo ga je odkritje, da ima sestro / odkritje tatvine / odkritje skrivnosti / jutri bo slavnostno odkritje spomenika padlim borcem
// kar se odkrije, iznajde: zemljepisno vedo je obogatil z važnimi odkritji; uporaba znanstvenih dosežkov in odkritij v praksi
● ekspr. to je bilo zame pravo odkritje nekaj popolnoma novega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odkritosŕčen -čna -o prid., odkritosŕčnejši (ȓ)
ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: je odkritosrčen človek; proti njemu ni bila odkritosrčna
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: odkritosrčne besede; odkritosrčna izpoved / pozdravil ga je z odkritosrčnim veseljem
    odkritosŕčno prisl.:
    odkritosrčno gledati komu v obraz; odkritosrčno mu je povedala, kaj je storila
SSKJ²
odkritosŕčnež -a m (ȓ)
ekspr. odkritosrčen človek: ta odkritosrčnež je nepreviden
SSKJ²
odkritosŕčnost -i ž (ȓ)
lastnost, značilnost odkritosrčnega človeka: radi so ga imeli zaradi njegove odkritosrčnosti / odkritosrčnost njenih besed je bila očitna
SSKJ²
odkrítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost odkritega človeka: ceniti koga zaradi njegove odkritosti / roman jih je pritegnil s svojo odkritostjo / ekspr. z brezobzirno odkritostjo so ji vse povedali
SSKJ²
odkriválec -lca [otkrivau̯ca tudi otkrivalca] m (ȃ)
1. kdor kaj odkriva, odkrije: taka je usoda velikih iznajditeljev in odkrivalcev / odkrivalec naših Alp / ekspr. odkrivalec socialnih krivic
2. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: odkrivalec sevanja
♦ psih. odkrivalec laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
SSKJ²
odkrívanje -a s (í)
glagolnik od odkrivati: odkrivanje strehe / odkrivanje jam; aparati za odkrivanje obolenj / odkrivanje ponarejevalcev / spregovoril je ob odkrivanju spominske plošče
SSKJ²
odkriváteljski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odkrivalce ali odkrivanje: odkrivateljski pomen planinstva / odkrivateljski nagibi
SSKJ²
odkrívati -am nedov. (í)
1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov
// odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla
// s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho
2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko
3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode
// delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente
// delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti
4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov
5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani
    odkrívati se 
    1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati
    2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor
    ●     ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje
    odkrivajóč -a -e:
    odkrivajoč prave vzroke, se je čudil
SSKJ²
odkrížati se -am se dov. (ī)
znebiti se, otresti se: hitro, težko se ga je odkrižala / odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga / ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo
SSKJ²
odkŕšek -ška m (ȓ)
odkrhnjen drobec, kos: za oreh debel odkršek; odkrški skale
SSKJ²
odkrúšek -ška m (ȗ)
odkrušen drobec, kos: pri plezanju so se mu usipali na glavo odkruški; premogovi odkruški / na vse strani so leteli leseni odkruški iveri; pren., knjiž. natresel jim je nekaj odkruškov iz svojega bogatega življenja
// arheol. odkrušen kos prodnika: obdelovanje odkruškov v kameni dobi
SSKJ²
odkrušíti in odkrúšiti -im, in odkrúšiti -im dov. (ī ú; ú ū)
s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega: odkrušiti velik kos ometa, skale; kamen se odkruši / vrh gore se je odkrušil / ekspr. odkrušiti košček kruha odlomiti
// s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega: granata je odkrušila zid; pri jedi si je odkrušil zob
    odkrúšen -a -o:
    odkrušen grušč, kamen
SSKJ²
odkúkati -am dov. (ū ȗ)
prenehati kukati, peti: kukavice so odkukale / ura s kukavico je odkukala
SSKJ²
odkúp -a m (ȗ)
glagolnik od odkupiti: odkup slike / odkup pravic / ponuditi kaj v odkup / ukvarjati se z odkupom in prodajo odkupovanjem / notranji odkup prodaja deležev ali delnic zaposlenim znotraj podjetja
// količina odkupljenega: odkup žita narašča; zadovoljiv odkup kmetijskih pridelkov in živine
SSKJ²
odkúpen -pna -o prid. (ū)
nanašajoč se na odkup ali odkupovanje: odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža; poslovodja odkupne postaje; odkupno podjetje / odkupna cena cena, po kateri odkupnik dobi blago
♦ pravn. odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; ptt odkupna pošiljka pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska
SSKJ²
odkupíti in odkúpiti -im dov. (ī ú)
1. s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega: njeno sliko so odkupili; od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega / odkupiti žito / odkupil mu je vso knjižnico / pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela / v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar
2. s plačilom rešiti, osvoboditi: odkupiti ugrabljenega otroka
// nekdaj s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupiti sužnja; nekateri tlačani so se odkupili / oče ga je odkupil od vojaške službe z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak
3. ekspr., navadno z orodnikom dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja: z darilom se mu je želela odkupiti / odkupiti se z delom
    odkúpljen -a -o:
    odkupljeni izdelki; odkupljena zbirka ljudskih pesmi
    ●     ekspr. s krvjo, žrtvami odkupljena svoboda pridobljena
SSKJ²
odkúpnik -a m (ȗ)
odkupovalec: s tem so seznanili odkupnike in potrošnike sirov
SSKJ²
odkupnína -e ž (ī)
1. kar se plača za rešitev, osvoboditev koga: plačati odkupnino za ujetnika
// nekdaj kar se plača za prenehanje položaja sužnja, tlačana: tlačani niso zmogli odkupnine; zahtevati visoko odkupnino
2. plačilo za odkupljeno stvar, pridobljeno dobrino: plačevati odkupnino za zemljo / ekspr. žrtve so odkupnina za svobodo
♦ ptt znesek, ki ga plača naslovnik pošti ob prevzemu odkupne pošiljke
SSKJ²
odkupoválec -lca [otkupovau̯ca tudi otkupovalca] m (ȃ)
kdor kaj odkupuje: zadruga je osnovni odkupovalec kmetijskih pridelkov / delovno mesto odkupovalca živine
SSKJ²
odkupoválnica -e ž (ȃ)
prostor, obrat za odkupovanje: kmetijska zadruga s svojimi dvajsetimi odkupovalnicami
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odkupovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odkupovati: odkupovanje žita / odkupovanje sužnjev
SSKJ²
odkupováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega: odkupovati razstavljene slike
// poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev, rejcev, prinašalcev: odkupovati borovnice, star papir, živino; zadruga odkupuje kmetijske pridelke
2. s plačilom reševati, osvobajati: odkupovati ugrabljene osebe
// nekdaj s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupovati sužnje; tlačani so se začeli odkupovati
SSKJ²
odkuríti in odkúriti -im dov. (ī ú)
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: odkuriti jo skozi okno, v svet; odkuriti hitro, brez slovesa / odkuril jo je s konjem; vlak jo je odkuril proti Dunaju odpeljal
SSKJ²
odlagálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odlaganje: odlagalno mesto / odlagalna miza, naprava
SSKJ²
odlagalíšče -a s (í)
prostor za odlaganje večjih količin materiala, navadno odvečnega: odvoz odpadkov, starega železa na odlagališče; javno odlagališče; odlagališče (za) smeti / ekspr. tudi morje je odlagališče za odpadke / odlagališče premoga, rude; jedrsko odlagališče prostor in naprave za odlaganje radioaktivnih odpadkov; pren., publ. jezik je odlagališče mnogih ostankov preteklosti
SSKJ²
odláganje -a s (ȃ)
glagolnik od odlagati: odlaganje orodja po končanem delu / odlaganje blaga, materiala / rodovitno prst je ustvaril Nil z naplavljanjem in odlaganjem / odlaganje rešitve / storiti brez odlaganja hitro, takoj
SSKJ²
odlágati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko
2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago
// delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati
3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša
4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem
7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre
    odlagáje :
    odlagaje plašč, je brundala popevko
SSKJ²
odlahníti in odláhniti -em, in odláhniti -em dov. (ī á; á ā)
nar., s smiselnim osebkom v dajalniku odleči: bolniku je odlahnilo / ko jo zagleda, mu vidno odlahne
SSKJ²
odlákan -a -o prid. (ȃ)
knjiž. porasel z dlako: odlakan pes; mladiči še niso odlakani / odlakana stran kožuha
SSKJ²
odlámljati -am nedov. (á)
z lomljenjem odstranjevati: odlamljal je vejice in si z njimi označeval pot
// z lomljenjem odstranjevati dele česa: odlamljati slamico; zobje se mu odlamljajo
SSKJ²
odlašálec -lca [odlašau̯ca tudi odlašalca] m (ȃ)
knjiž. kdor (rad) odlaša: odlašalci in omahljivci
SSKJ²
odlášanje -a s (ȃ)
glagolnik od odlašati: odlašanje rešitve tega vprašanja je privedlo do neprijetnosti / brez odlašanja opraviti nalogo hitro, takoj
SSKJ²
odlášati -am nedov. (ȃ)
z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlašati delo, plačilo; odlašati z odhodom / elipt. pojdi, ne odlašaj
● preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri delo opravi čim prej
    odlašajóč -a -e:
    odlašajoč prijavo, je zamudil rok
SSKJ²
odlášek -ška m (ȃ)
knjiž. odlašanje: zdaj pa začnimo, odlašek je bil dosti dolg / brez odlaška, odlaškov je opravila svojo dolžnost
SSKJ²
odléči -léžem dov., odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč (ẹ́ ẹ̑)
1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal; na svežem zraku mu je odleglo; bolniku je po treh dneh odleglo
// izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega: odleglo mu je, ko so odšli / odleglo ji je od skrbi oddahnila se je
2. nav. 3. os., star. ponehati, popustiti: bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti
3. nar. prenehati nadlegovati: vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu (F. Finžgar)
4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela: hči odleže za deklo; on odleže za dva; stroji veliko odležejo
// zadostiti del potrebe po čem: sadje jim dosti odleže
SSKJ²
odlégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljševanje počutja pri slabosti, bolečinah: odlega mu, ne bo umrl; bolniku polagoma odlega
SSKJ²
odlégel -gla -o [odlegəu̯] prid. (ẹ́)
zastar. oddaljen, odročen: odlegli hribovski kraji
SSKJ²
odlepíti in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko; etiketa se je odlepila
// narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo; zavitek se je odlepil
    odlepíti se in odlépiti se, tudi odlépiti se ekspr.
    ne biti več na določenem kraju; ločiti se: odlepil se je od ograje in stekel; komaj se je odlepil od stola vstal / bombe so se odlepile od letala začele padati; ladja se je odlepila od pomola odplula; letalo se je odlepilo od tal dvignilo
    // raziti se, posloviti se: odlepiti se od slabe družbe, organizacije
    ●     ekspr. zasledovalci se dva dni niso odlepili od njih so jih zasledovali
SSKJ²
odlépljati -am nedov. (ẹ́)
delati, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepljati nalepke, obliže; odlepljati se zaradi slabega lepila / previdno odlepljati povoj z rane
// delati, da kaj preneha biti zalepljeno: videla ga je, kako je odlepljal pismo
    odlépljati se ekspr., navadno v zvezi z od
    drug za drugim se ločiti: skakalci so se odlepljali od skakalnice / čolni so se odlepljali od obale; galebi so se odlepljali od skal se dvigali, odletavali / dvojice so se odlepljale od skupine, ki se je manjšala
SSKJ²
odlèsk -éska in -êska tudi odlésk -a m (ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑)
knjiž. močen odsev: odlesk luči v vodi / na njenem obrazu se vidi odlesk notranjega zadovoljstva odraz, izraz
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odlésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑)
z lezenjem se oddaljiti: kača je odlezla; mravlja je odlezla k jajčecem / vojaki so previdno odlezli / ekspr. vlak je počasi odlezel odpeljal
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo oditi: bolnik je odlezel iz sobe / kadar more, odleze v mesto odide, gre
● nar. po njivah je sneg že odlezel skopnel
SSKJ²
odlèt -éta m (ȅ ẹ́)
glagolnik od odleteti: lastovke se pripravljajo na odlet / preložiti odlet letala; čas odleta
SSKJ²
odlétati -am nedov. (ẹ̑)
odletavati: ptiči odletajo / kolesa odletajo od kamenja se odbijajo, odskakujejo
SSKJ²
odletávati -am nedov. (ȃ)
1. leteč se oddaljevati: vrane doletavajo in spet odletavajo / lastovke že odletavajo v južne kraje / letala so odletavala v presledku petih minut
2. zaradi sile prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu: gumbi so zapovrstjo odletavali / listje že odletava odpada
3. ekspr. odbijati se, odskakovati: kamenje je odletavalo od zidu / voz je odletaval po kamenju / suvala je z nogami, da ji je krilo odletavalo
SSKJ²
odletéti -ím dov., odlêtel (ẹ́ í)
1. leteč se oddaljiti: ptice so odletele z drevesa / letalo je odletelo / publ. delegacija je včeraj odletela se je odpeljala z letalom; drobec kamna mu je odletel v oko padel; žoga je odletela mimo gola zletela / odleteti stran; pren. misli so mu odletele v domači kraj
2. nav. ekspr. zaradi močnega sunka, udarca prenehati biti na določenem mestu: sunil je stol, da je odletel / pahniti koga, da odleti v zid; udarec je bil tako silovit, da je napadalec odletel po tleh
// zaradi sile prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: potegnil ga je za plašč, da mu je odletel gumb; avtomobilu je med vožnjo odletelo kolo / veja je ob prvem udarcu odletela
3. odbiti se, odskočiti: krogla je odletela od zidu; sekira je odletela od grče
4. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če ne bo delal, bo odletel; odleteti iz službe, organizacije / odleteti s predsedniškega mesta
● ekspr. zaradi tega mu lahko odleti glava je lahko ubit, usmrčen; ekspr. že drugič mu je nagrada odletela je ni dobil; ekspr. od obiskovalcev je slugi odletel marsikateri dinar je sluga dobil precej denarja; ekspr. odleteti k sosedu odhiteti, steči; pog. odleteti pri izpitu ne opraviti ga; pog. pri tej ženski si odletel ne boš več njen prijatelj; ne ljubi te več
    odletèl in odletél -éla -o:
    iskati odleteli del; odletela ptica
SSKJ²
odletíšče -a s (í)
knjiž. vzletno-pristajalna steza, vzletišče: letalo je stalo na odletišču
SSKJ²
odležáti -ím dov. (á í)
1. prebiti, preživeti v ležečem položaju: kak teden sem odležal v bolnišnici, potem so me poslali domov
2. ostati v določenem položaju za pridobitev potrebnih lastnosti: hrastove deske morajo odležati najmanj leto dni; vino mora nekaj časa odležati
● odležati gripo leže preboleti
    odležán -a -o:
    odležan les
SSKJ²
odlíčen -čna -o prid., odlíčnejši (í ī)
1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo
// ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek
2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
// velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno
// ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo
4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega / seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
// ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
♦ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena
    odlíčno 
    1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film
    ♦     šol. fizika: odlično
    2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično
    odlíčni -a -o sam.:
    odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom
    ♦     šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno
SSKJ²
odlíčje -a s (ȋ)
1. publ. predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje; medalja, plaketa: razporediti odličja v vitrini; vojaško odličje / odličje za dolgoletno znanstveno delo priznanje
2. zastar. imenitnost, odličnost: bogato odličje dvoran
SSKJ²
odlíčnica -e ž (ȋ)
knjiž. ženska, ki ima visok družbeni položaj: dvorne dame in druge odličnice
SSKJ²
odlíčnik -a m (ȋ)
knjiž. kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik: cerkveni, vojaški odličniki; člani vlade in drugi odličniki / ekspr. klanja se vsem odličnikom v mestu
// plemič, gospod: nagrobniki starih odličnikov; bojarji in drugi odličniki; pren. ni bil samo plemič, ampak tudi odličnik duha
SSKJ²
odličnják -a m (á)
1. učenec z odličnim uspehom: v razredu so trije odličnjaki
2. star. kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik: člani vlade in drugi odličnjaki
SSKJ²
odličnjákinja -e ž (á)
učenka z odličnim uspehom: odličnjakinje so sedele v prvi vrsti
SSKJ²
odlíčnost -i ž (í)
nav. ekspr. lastnost, značilnost odličnega: odličnost izdelkov / izrazna domiselnost in odličnost jezika; očarala ga je odličnost njenega vedenja; odličnost v oblačenju / znamenje družbene odličnosti / ekspr. obdarovan z različnimi duševnimi odličnostmi odlikami
SSKJ²
odlíka -e ž (ȋ)
1. pozitivna lastnost, značilnost: pridnost je ena izmed njegovih odlik; roman ima mnogo odlik / moralne odlike
2. star. odlikovanje: pripeti odliko na prsi
3. pog. odlični uspeh: prizadevati si za odliko; izdelati razred z odliko
SSKJ²
odlikovánec -nca m (á)
kdor dobi odlikovanje: čestitati odlikovancu; razglasiti odlikovance / na proslavi se je zbralo več odlikovancev; odlikovanec z redom dela / zastar. Nobelov odlikovanec nagrajenec
SSKJ²
odlikovánje -a s (ȃ)
1. priznanje za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, prejeti odlikovanje; predlog za odlikovanje / visoko vojaško odlikovanje
// kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja: na prsih nosi odlikovanje; pripeti si odlikovanje
2. glagolnik od odlikovati: odlikovanje padlih herojev / truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi
SSKJ²
odlikovánka -e ž (á)
ženska, ki dobi odlikovanje: odlikovanki je izročil cvetje; odlikovanci in odlikovanke
SSKJ²
odlikováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge: odlikovati organizacijo; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela
2. nedov., star. izkazovati naklonjenost, dajati prednost: všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali
3. nedov., knjiž. biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost: njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč; odlikuje ga velika skromnost je zelo skromen; odlikovala jo je spretnost v vezenju bila je spretna / odlikovali so jo lepi lasje imela je lepe lase
    odlikováti se nedov.
    1. knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: odlikovati se med pevci / odlikovati se po lepoti, znanju
    // dov. pokazati veliko sposobnost, požrtvovalnost: odlikovati se pri tekmovanju, v boju / pri maturi se je najbolj odlikoval v matematiki
    2. zastar. razlikovati se: v čem se prejšnja uprava odlikuje od nove / vzorec se ostro odlikuje od podlage odraža
    odlikován -a -o:
    biti odlikovan za zasluge; biti odlikovan z medaljo za hrabrost
SSKJ²
odlítek -tka m (ȋ)
predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: mavčni odlitek; odlitek antičnega kipa; odlitek iz brona; original in odlitki
// teh. izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek: obdelovati, ulivati odlitke; jekleni odlitki; odlitki iz barvnih kovin
♦ tisk. ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena; stereotip
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odlíti -líjem dov. (í)
1. z zlivanjem odstraniti: odliti nekaj mleka; ko je bil krompir kuhan, je odlil vodo; odliti v drugo posodo / odliti krompir, žgance odcediti
2. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: odliti kip / odliti glavo, roko / odliti v bron, mavec
// teh. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; uliti2: odliti zvon
    odlíti se 
    odteči, umakniti se: val se je odlil / ko se je morje odlilo, so ostale sipine / ekspr. množica se je odlila s trga odšla
    ●     publ. veliko denarja se odlije za nakup orožja se izda, porabi
    odlít -a -o:
    v bronu odlit kip
SSKJ²
odlív -a m (ȋ)
1. glagolnik od odliti ali odlivati: odliv odvečne tekočine / zmanjšati odliv sladke vode v morje odtok, odtekanje
2. publ. odhod, odhajanje drugam: odliv delavcev iz tovarne; velik odliv prebivalstva z dežele odseljevanje, odselitev / odliv volilnih glasov zmanjšanje, izguba
// prehajanje zlasti denarja drugam: odliv deviz, zlata v tuje države; odliv sredstev iz sklada
3. zastar. oseka: zaradi odliva ladja ni mogla pristati
4. knjiž., zastar. ulitek, odlitek: izdelovati odlive / poškodovati mavčni odliv kipa
SSKJ²
odlívati -am nedov., tudi odlivájte; tudi odlivála (í)
1. z zlivanjem odstranjevati: odlivati mleko, žlindro
2. izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: odlivati kipe / odlivati v mavec
// teh. izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati: odlivati izdelke, zvonove
    odlívati se 
    odtekati, umikati se: voda se odliva s premca proti sredini krova / ekspr. množica se odliva z zborovanja odhaja
SSKJ²
odlívek -vka m (ȋ)
1. tekočina, ki se odlije: kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo / priliti vodo k prvemu odlivku
2. knjiž. predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu; odlitek: odlivek znanega kipa
// izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek: ulivati jeklene odlivke
SSKJ²
odljúden -dna -o prid. (ú ū)
1. ki ni rad med ljudmi: odljuden človek; sosed je precej odljuden
// ekspr. neprijazen, nepriljuden: domov je prihajal utrujen in odljuden; biti do koga, s kom odljuden / odljudno vedenje
2. neprijeten, pust2: odljuden gozd, kraj / odljuden zimski čas / hiša brez otrok se ji je zdela odljudna prazna, zapuščena
    odljúdno prisl.:
    odljudno gledati, živeti
SSKJ²
odljúdnež -a m (ȗ)
ekspr. odljuden človek: postati odljudnež; čudaški odljudnež
SSKJ²
odljúdnost -i ž (ú)
lastnost, značilnost odljudnega človeka: zaradi njegove odljudnosti ga je poznalo le malo ljudi / loteva se ga odljudnost / ekspr. čutil je njeno nežnost kljub zunanji odljudnosti neprijaznosti, nepriljudnosti
SSKJ²
odlóčanje -a s (ọ́)
glagolnik od odločati: samostojno, svobodno odločanje; odločanje na zborih; pravica odločanja / to vprašanje se daje v odločanje ljudstvu odločitev
SSKJ²
odlóčati -am nedov. (ọ́)
1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom
// dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče
2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
// določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo
3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo
    odlóčati se 
    1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati
    2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice
    3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave
SSKJ²
odlóčba -e ž (ọ̑)
1. kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, razveljaviti odločbo; z odločbo izročiti kaj v uporabo; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba; imeti stanovanjsko odločbo; ustanovitvena odločba; odločba za vselitev; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo za katero je bila izdana odločba
♦ pravn. odločba pravni akt o posamezni zadevi pravne narave; deklarativna odločba ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje; izvršljiva odločba ki se glede na predpisani postopek sme izvesti; konstitutivna odločba ki ustvarja novo pravno razmerje
// dekret: dobiti odločbo / premestitvena odločba
2. zastar. odločitev: pričakujemo njegovo dokončno odločbo; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo
SSKJ²
odlóčen -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna
// ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu
2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju
// ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko
3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen
4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu
● zastar. bili so zatrdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni
    odlóčno prisl.:
    odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je
    ●     ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda
SSKJ²
odlóčenost -i ž (ọ́)
1. stanje človeka, ki se za kaj odloči: bili so trdni v svoji odločenosti; odločenost zaveznikov, da ohranijo sodelovanje / ekspr. bil mu je podoben po značaju, ni pa imel njegove odločenosti odločnosti
2. zastar. ločenost, oddaljenost: čutil je prijetno odločenost od vsega
SSKJ²
odločevánje -a s (ȃ)
odločanje: to ni vplivalo na moje odločevanje / pravica odločevanja
SSKJ²
odločeváti -újem nedov. (á ȗ)
odločati: o sebi hoče odločevati sam / odločevati, kaj je grdo in kaj lepo / odločevati vrhnjo plast
    odločujóč -a -e:
    odločujoče osebe / ekspr. to je bilo za razvoj šolstva odločujočega pomena zelo velikega; prisl.: s tem je odločujoče posegel v njeno življenje
SSKJ²
odločílen -lna -o prid., odločílnejši (ȋ)
1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec; imeti odločilno vlogo; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj
// od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad; pri volitvah je bil njegov glas odločilen; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek
2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno
● publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom
♦ žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka
    odločílno prisl.:
    to je odločilno vplivalo na njen razvoj
SSKJ²
odločítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odločiti: stvar prepušča njeni odločitvi; odlašati z odločitvijo / publ. glede izhajanja revije še ni padla odločitev se še niso odločili; postavljeni so bili pred odločitev: upreti se ali umreti izbiro; ekspr. tudi zanjo je prišla ura odločitve tudi ona se je morala odločiti
♦ pravn. svoboda izbire in odločitve
// kar se odloči, sklene: izpeljati, preklicati odločitev; vztrajati pri svoji odločitvi; sprejeti odločitve delavcev; grajati odločitev poveljnika za napad
SSKJ²
odločíti in odlóčiti -im dov. (ī ọ́)
1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
// dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče
2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
// določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda
3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
// navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona
4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., zastar. ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
♦ pravn. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj
    odločíti se in odlóčiti se
    1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se
    2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša
    odlóčen -a -o:
    za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti
SSKJ²
odlóčnež -a m (ọ̑)
ekspr. odločen človek: ta odločnež ni nikoli popustil
SSKJ²
odlóčnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost odločnega človeka: privlačevala sta jo njegov pogum in odločnost; upirati se z vso odločnostjo; mirna, neupogljiva odločnost / odločnost besed
SSKJ²
odlòg -óga m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od odložiti: zaradi težav je prišlo do odloga plačila; odlog kazni / reci mu, naj brez odloga pride hitro, takoj
2. podaljšanje prvotnega roka: dobiti odlog; prositi za odlog / dati komu dva dni odloga
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odlogírati se -am se dov. (ȋ) pog.
odjaviti se kot uporabnik računalnika, spletne strani, sistema: najprej se je odlogiral in se nato ponovno prijavil
SSKJ²
odlòk -óka m (ȍ ọ́)
kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, sprejeti odlok; začasni odlok o prepovedi izvoza nekaterih izdelkov
♦ pravn. odlok pravni akt, ki določa, da je kaj splošno veljavno; odlok o pomilostitvi; rel. koncilski odloki
SSKJ²
odlòm -ôma m (ȍ ó)
1. glagolnik od odlomiti: odlom zoba
2. mesto, kjer je kaj odlomljeno: brez težav je prišel čez odlom / ledeniški, skalni odlom
SSKJ²
odlomástiti -im dov. (á ȃ)
ekspr. silovito, hrupno oditi: jezen je odlomastil iz hiše / spet je nekam odlomastila odšla
SSKJ²
odlómek -mka m (ọ̑)
1. krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: objaviti, prebrati odlomek iz romana; zaigrati odlomek iz opere / ohranilo se je le nekaj odlomkov drame; slišal je samo odlomek pisma del
2. odlomljen drobec, kos: odlomki kosti / zadel ga je odlomek granate drobec, košček
● ekspr. to ni trajalo niti odlomek sekunde delček, delec
SSKJ²
odlomíti -lómim dov. (ī ọ́)
z lomljenjem odstraniti: odlomiti vejo; vrh bukve se je odlomil; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha
// z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo
● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega
    odlómljen -a -o:
    odlomljen držaj; odlomljena veja
SSKJ²
odlopútniti -em dov. (ú ȗ)
glasno odpreti, zlasti vrata: odloputnil je vrata in planil ven
SSKJ²
odlótati -am dov. (ọ̑)
teh. narediti, da kaj preneha biti zalotano: odlotati spoj
SSKJ²
odlòv -ôva m (ȍ ó)
lov., rib. lovljenje divjadi, rib z namenom, da se izpustijo drugod: pri odlovu so se ujele tudi druge vrste rib; odlov gamsov / velik odlov rib ulov
SSKJ²
odlóžen -žna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odlog: odložni pogoj; odložni rok / odložni veto odložilni veto
SSKJ²
odložílen -lna -o prid. (ȋ)
pravn. ki povzroči odložitev česa: odložilni veto / odložilni učinek pritožbe
SSKJ²
odložíšče -a s (í)
1. rač. prostor, namenjen za (začasno) shranjevanje besedil ali slik na trdem disku: prenesti besedilo prek odložišča; kopirati podatke v odložišče; vsebino odložišča vstavimo v ustrezen program ter sliko odtisnemo ali shranimo v datoteko
2. del tiskalnika za odlaganje papirja: papir se odlaga na odložišče na zgornji strani tiskalnika
SSKJ²
odložítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odložiti: odložitev prtljage / odložitev plačila, seje / odložitev jajčec
SSKJ²
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í)
1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi
2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
// narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla
4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
● ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
♦ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
    odložèn -êna -o:
    vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas
SSKJ²
odložljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odložiti: odložljive naloge
♦ lov. odložljivi pes pes, ki na ukaz ostane na določenem mestu
SSKJ²
odluščíti in odlúščiti -im dov. (ī ú)
odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva
// odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža
● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti
    odluščíti se in odlúščiti se ekspr.
    ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče
    ●     knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal
    odlúščen -a -o:
    omet je na več krajih odluščen
SSKJ²
odmáhati -am, in odmáhati tudi odmaháti -am dov. (á; á á á)
1. z mahanjem odgovoriti, navadno na pozdrav: odmahala mu je v slovo / odmahala je, naj jo pusti pri miru
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: odmahala sta jo proti mestu
SSKJ²
odmáhniti -em, in odmahníti in odmáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ)
z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: hotel jo je potolažiti, pa je le odmahnila; malomarno je odmahnil in bral dalje / malenkost, je odmahnila z roko
SSKJ²
odmahováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z mahanjem odgovarjati, navadno na pozdrav: odmahovali so ji, dokler ni vlak izginil
2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: ni mu odgovoril, le odmahoval mu je / ne, tega ne maram, je odmahovala
SSKJ²
odmajáti -májem tudi odmájati -em tudi -am dov., odmájaj odmájajte tudi odmajájte; odmajál tudi odmájal (á á; á; ā)
z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje; odkimati: na njeno vprašanje je le odmajal / ni res, je odmajala / jezno je odmajal z glavo
● ekspr. kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal odklonil; z udarci odmajati klin omajati; osupla je odmajala z glavo zmajala
    odmajáti se, tudi odmájati se ekspr.
    opotekajoče se, okorno oditi: trudno se je odmajal iz sobe; pijani so se odmajali proti domu
    // oditi: odmajal se je v šolo
    ●     knjiž. zvon se še ni odmajal, ko je spet moral gnati past prenehal majati, nihati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odmajeváti -újem nedov. (á ȗ)
z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: ni bilo tako, je odmajeval
● zdravnik je položil dlan na bolnikovo čelo in odmajeval z glavo zmajeval
SSKJ²
odmákati -am nedov. (ȃ)
navadno z vodo delati, da se kaj zmehča, odstopi: odmakati prisušeno jed / odmakati posodo umazanijo na njej / odmakati kože namakati
♦ geogr. reka odmaka vodo s tega območja odvaja
SSKJ²
odmaknítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odmakniti: odmaknitev roke / odmaknitev od tradicije / odmaknitev družbi
SSKJ²
odmakníti in odmákniti -em dov. (ī á)
1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah
// spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja
2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila
● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo
    odmakníti se in odmákniti se
    1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudi in njihovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije
    // prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta
    2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu
    3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila
    ●     ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj
    odmáknjen -a -o
    1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen
    2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi
    3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten
    ●     v breg odmaknjene hiše pomaknjene
SSKJ²
odmáknjenec -nca m (á)
ekspr. neživljenjski, nestvaren človek: bil je zakrknjen odmaknjenec in samotar
SSKJ²
odmáknjenost -i ž (á)
lastnost, stanje odmaknjenega: odmaknjenost vodstva zveze od njenih članov; odmaknjenost od življenja / ekspr. odmaknjenost hribovske vasi / ekspr.: le včasih ga je kdo zmotil v njegovi odmaknjenosti in osamljenosti; čustvena odmaknjenost
SSKJ²
odmánjkati -am dov. (ȃ)
nar. primorsko izostati, manjkati: odmanjkali so iz tega ali onega vzroka
SSKJ²
odmaršírati -am dov. (ȋ)
1. voj. oditi v večji skupini pod vodstvom kam dlje: polk bo odmarširal jutri
2. pog. odkorakati: vojaki so odmarširali izpred kasarne / ekspr. junaško je odmarširala proti katedru odšla
SSKJ²
odmaščeváti -újem nedov. (á ȗ)
usnj. surovi ali strojeni koži odvzemati odvečno naravno maščobo:
SSKJ²
odmaševáti1 -újem nedov. (á ȗ)
delati, da kaj preneha biti zamašeno: odmaševati kanale, odtoke / odmaševati steklenice / kirugri odmašujejo arterijo; gel čisti kožo in odmašuje pore / ekspr. odmaševati si ušesa
SSKJ²
odmaševáti2 -újem dov. (á ȗ)
rel. končati mašo: odmaševal je že ob petih
SSKJ²
odmašíti -ím dov., odmášil (ī í)
narediti, da kaj preneha biti zamašeno: odmašiti luknje, špranje / odmašiti cev, lijak; odmašiti kanal, odtok; zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa / odmašiti steklenico / kirurgi so ji uspešno odmašili žilo; razpršilo odmaši nos; gel očisti kožo in odmaši pore
    odmašèn -êna -o:
    čutaro je pustil kar odmašeno
SSKJ²
odmašnják -a m (á)
knjiž. odčepnik, odpirač: s steklenico v roki je iskal odmašnjak
SSKJ²
odméček -čka m (ẹ̑)
zastar. odpadek: na tleh so ležali odmečki
SSKJ²
odmeglíti -ím [odməgliti] dov., odmeglì in odmègli; odmèglil (ī í)
knjiž., ekspr. hitro oditi: odmeglil je proti domu, ne da bi jo pogledal / odmeglili so drug za drugim odšli
SSKJ²
odméka -e ž (ẹ̑)
nar. odjuga: zunaj je nastopila odmeka / pomladanska odmeka
SSKJ²
odmékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
nar. zmehčati se, omehčati se: polenovko je zavila v mokro krpo, da odmekne / zaradi svoje lege jezero še ni odmeknilo se otajalo, odmrznilo
SSKJ²
odména -e ž (ẹ̑)
zastar. nadomestilo, povračilo: za svoje delo ne more zahtevati od staršev odmene / denarna odmena / dati v odmeno za kaj v zameno
SSKJ²
odmencáti -ám [odməncati] dov. (á ȃ)
ekspr. oditi s kratkimi koraki: odmencal je proti domu
SSKJ²
odmeníti in odméniti -im dov. (ī ẹ́)
zastar. nameniti, določiti: posestvo je odmenil najstarejšemu sinu; za to so odmenili velike vsote denarja / doma so ga odmenili za zdravnika
    odménjen -a -o:
    pevcem je bil odmenjen poseben prostor; drugemu odmenjena nevesta
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odméra -e ž (ẹ̑)
glagolnik od odmeriti: odmera izdelkov za prodajo / odmera davkov; odločba o davčni odmeri / odmera kazni
SSKJ²
odmérek -rka m (ẹ̑)
s prilastkom določena, natančno odmerjena količina česa: odmerek gnojil, krme; odmerek zdravila / jemati zdravilo v majhnih odmerkih količinah
SSKJ²
odmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo
2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino
3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora
● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil
♦ geogr. odmeriti azimut; pravn. odmeriti kazen
    odmérjen -a -o
    1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno
    2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje
    ●     knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni
SSKJ²
odmérjanje -a s (ẹ́)
glagolnik od odmerjati: odmerjanje krme / odmerjanje davkov
SSKJ²
odmérjati -am nedov. (ẹ́)
1. od večje količine z merjenjem določati, ločevati določeno količino, obseg česa: odmerjati moko kupcem; odmerjati zemljo / odmerjati komu delo odkazovati
2. določati višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmerjati davek / odmerjati pokojnino
SSKJ²
odmérjenost -i ž (ẹ̑)
knjiž. premišljenost, umerjenost: v vsaki besedi, v vsaki kretnji se je čutila stroga odmerjenost
SSKJ²
odmèt -éta m (ȅ ẹ́)
glagolnik od odvreči ali odmetati: odmet bombe; zaznamovati mesto za odmet
● publ. kar je slabega, gre v odmet se zavrže; publ. ta papir še ni za odmet je še uporaben
SSKJ²
odmetálec -lca m (ȃ)
naprava za odmetavanje, zlasti snega: strojnik je s snežnim odmetalcem skidal zbiti sneg plazu
SSKJ²
odmetálen -lna -o prid. (ȃ)
ki je za odmetavanje: odmetalna priprava
♦ agr. odmetalni izkopalnik izkopalnik z napravo, ki odmetava krompirjeve gomolje
SSKJ²
odmetálo -a s (á)
žel. železna priprava, pritrjena na sprednji del lokomotive, za odstranjevanje ovir s tira:
SSKJ²
odmétati1 -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
zastar. odmetavati: odmetati nakopano zemljo / odmetati stare, neuporabne reči
● zastar. zaradi njegovega življenja ga odmeta odklanja, zavrača
SSKJ²
odmetáti2 -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́)
1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo; odmetati sneg izpred hiše
2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla
3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke; odmetati oškrbljeno posodo
    odmetáti se igr.
    dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal
SSKJ²
odmetávanje -a s (ȃ)
glagolnik od odmetavati: malomarno odmetavanje odpadkov / odmetavanje bomb na nasprotnikovo ozemlje
SSKJ²
odmetávati -am nedov. (ȃ)
1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo; odmetavati z lopato
2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje spuščala
3. izločati kot neuporabno: krovci odmetavajo razbito opeko; odmetavati časopisni papir; kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava
4. postajati revnejši za kako stvar; izgubljati: vrbe žalujke že odmetavajo liste
● zastar. odmetavati resnico odklanjati, zavračati
SSKJ²
odméti odmém dov. (ẹ́ ẹ̑)
nar., navadno kot deležnik na -l odjekniti: strel je odmel; kriki so odmeli po vsej hiši / koraki so že zdavnaj odmeli utihnili
SSKJ²
odmèv -éva m (ȅ ẹ́)
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati: odmev od sten
2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti
3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva
● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin
SSKJ²
odmévati -am nedov. (ẹ́)
1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja
2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
    odmévati se star.
    odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
    odmevajóč -a -e:
    odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
SSKJ²
odméven1 -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄)
1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo
2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana
SSKJ²
odméven2 -vna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odmev: odmevna daljava, razdalja / odmevni čas trajanje zvoka v (delno) zaprtem prostoru, ko zvočni vir preneha oddajati zvočne valove; odmevna soba soba, prirejena za dolg odmevni čas
SSKJ²
odmévnik -a m (ẹ̑)
glasb. končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih: usločen odmevnik
● knjiž. gramofonski odmevnik zvočnik, ojačevalec
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odmévnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost odmevnega: zvočna odmevnost; odmevnost glasov, korakov / velika odmevnost hodnika ga je motila / publ.: poskrbeti za odmevnost prireditve; odmevnost na posamezne dogodke je v ljudeh različna
SSKJ²
odmíčen -čna -o prid. (ī)
nanašajoč se na odmik: odmična hitrost
♦ strojn. odmična gred gred, ki odmika ventile s sedežev
SSKJ²
odmigávati -am nedov. (ȃ)
z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje: odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati / odmigavati s kazalcem / z očmi je odmigavala, naj molči
SSKJ²
odmígniti -em dov. (í ȋ)
1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo
2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil
SSKJ²
odmík -a m (ȋ)
glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov
● publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom; preveliki odmiki v debelini razlike; zastar. dati dovoljenje za odmik umik
// vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti
SSKJ²
odmikáč -a m (á)
strojn. kolut z izboklino, ki pri vrtenju odmika nanj naslonjeni del mehanizma: odmikač na odmični gredi
SSKJ²
odmikálka -e [tudi odmikau̯ka] ž (ȃ)
anat. mišica, ki odmika del okončine: odmikalka nadlakta, palca, stegna; odmikalke in primikalke
SSKJ²
odmíkanje -a s (ī)
glagolnik od odmikati: odmikanje zapaha; odmikanje in primikanje / odmikanje od prejšnje smeri
SSKJ²
odmíkati -am nedov. (ī ȋ)
1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval
// spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja
2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko
    odmíkati se navadno v zvezi z od
    postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja
    // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč
    ●     ekspr. tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj
    odmikajóč -a -e:
    odmikajoče se vozilo
SSKJ²
odmíranje -a s (ī)
glagolnik od odmirati: odmiranje celic, tkiva; odmiranje starejših vej / nastajanje in odmiranje družbenih pojavov; odmiranje razlik med mestom in vasjo / odmiranje države
SSKJ²
odmírati -am nedov. (ī ȋ)
1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo; roke mu drevenijo in odmirajo; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira
2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo
♦ polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo
    odmirajóč -a -e:
    odmirajoči deli rastline; glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta; odmirajoče tkivo
SSKJ²
odmísliti -im dov. (í ȋ)
v mislih izvzeti, ne upoštevati: prizadeval si je odmisliti nekatera neprijetna dejstva; odmislila je resničnost, ki se ji je zdela prehuda / skušal je iz celote odmisliti posamezna načela
// navadno z nikalnico ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: pri celotnem dogajanju ni mogoče odmisliti časa in prostora; znanosti ne moremo odmisliti od splošnega družbenega in političnega življenja
● publ. novo stvarnost skušajo odmisliti je ne priznati, zanikati
    odmíšljen -a -o:
    odmišljena nasprotja
SSKJ²
odmíšljanje -a s (í)
glagolnik od odmišljati: sposobnost odmišljanja
SSKJ²
odmíšljati -am nedov. (í)
v mislih izvzemati, ne upoštevati: odmišljati lastnosti posameznih pojavov; v teoriji je lahko odmišljati protislovja
SSKJ²
odmláda prisl. (ȃ)
od mladosti, od mladega: poznava se že odmlada
SSKJ²
odmočíti -móčim dov. (ī ọ́)
navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi: odmočiti umazanijo v vazi; odmočiti znamko s pisma; nesnaga se odmoči / odmočiti posodo umazanijo na njej / odmočiti kože namočiti
● ekspr. z vinom se mu je jezik odmočil pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti
SSKJ²
odmolíti -mólim dov. (ī ọ́)
rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec
● slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev
SSKJ²
odmontírati -am dov. (ȋ)
odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta: iz avtomobila je odmontiral motor; odmontirati naprave, stroje
SSKJ²
odmòr -ôra m (ȍ ó)
1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici: podaljšati, skrajšati odmor; oditi malicat med odmorom; polurni odmor; začetek odmora
// šol. čas med koncem ene učne ure in začetkom druge: bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor
// čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega: odmor je po drugem dejanju; obiskati igralce med odmorom; odmor na koncertu
2. premor: odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor
● knjiž. potreben je odmora počitka, oddiha; ekspr. delati brez odmora oddiha; knjiž. letni odmor letni dopust
♦ lit. odmor krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku; voj. na mestu odmor izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena
SSKJ²
odmótati -am tudi odmotáti -ám dov.(ọ̄; á ȃ)
1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotati mreže; odmotati štreno
● ekspr. odmotati problem, uganko rešiti, razrešiti
2. knjiž. odviti: odmotati nit z navitka; odmotati vrvico / odpela si je plašč in odmotala šal / odmotati škatlo; odmotati kruh iz papirja
    odmótati se, tudi odmotáti se ekspr.
    počasi, nerodno oditi: otrok se je odmotal na dvorišče
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odmotávati -am nedov. (ȃ)
1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotavati štreno
● ekspr. dogajanje se ves čas logično odmotava razvija, razpleta
2. knjiž. odvijati: odmotavati nit s klobčiča / odmotavati klobčič / odmotavati povoj z ranjene noge; papir se mu odmotava
SSKJ²
odmotovíliti -im dov. (í ȋ)
ekspr. počasi, nerodno oditi: pijan je odmotovilil skozi vrata
// oditi: hitro je odmotovilila
SSKJ²
odmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge
2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre
● ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju
3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom
♦ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo
    odmŕl -a -o:
    odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle
    ♦     čeb. odmrla čebelja družina
SSKJ²
odmŕlost -i ž (r̄)
stanje odmrlega: odmrlost tkiva; odmrlost prstov od mraza
SSKJ²
odmrmráti -ám dov. (á ȃ)
nerazločno, tiho povedati, reči: odmrmrati opravičilo
// nerazločno, tiho odgovoriti: jezno mu je odmrmral, da se to ne bo nikoli zgodilo
SSKJ²
odmŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od odmreti: odmrtje tkiva, živca / odmrtje določenih tendenc
SSKJ²
odmŕzel -zla -o [odmərzəu̯] prid. (ŕ)
otajan: odmrzla zemlja
SSKJ²
odmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj: kamenčki odmrznejo in odpadejo
2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odmrzniti meso, živilo / zemlja odmrzne se otaja
3. med. zaradi mraza odmreti: prsti so mu odmrznili
4. ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzniti cene, stanarino
    odmŕznjen -a -o:
    odmrznjene cene; odmrznjeno jezero; meso je že odmrznjeno
SSKJ²
odmrzoválec -lca m (ȃ)
tekočina, ki se navadno uporablja za odmrzovanje stekla, ključavnice: odmrzovalec avtomobilske ključavnice je priporočljivo imeti s seboj / odmrzovalec stekel
SSKJ²
odmrzovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odmrzovati: odmrzovanje mesa; sredstva za hitro odmrzovanje / odmrzovanje cen, osebnih dohodkov
SSKJ²
odmrzováti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da voda v kaki snovi preneha biti led; tajati: odmrzovati meso
2. ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzovati cene
SSKJ²
odmúliti -im dov., odmulíla tudi odmúlila (ú ū)
z gobcem odtrgati: koza je odmulila šop trave
SSKJ²
odnaročíti se -ím se dov. (ī í)
prenehati biti naročnik: prejemnik se lahko kadarkoli odnaroči od prejemanja sporočil
    odnaročíti 
    preklicati naročilo: odnaročiti časopis
SSKJ²
odnarodíti -ím dov., odnaródil (ī í)
knjiž., zastar. narodnostno odtujiti: odnaroditi izseljence
SSKJ²
odnašálec -lca [odnašau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj odnaša: odnašalec kruha; odnašalci in dostavljavci
SSKJ²
odnášanje -a s (ȃ)
glagolnik od odnašati: odnašanje smeti; priprava za odnašanje izdelkov / preprečiti odnašanje mivke, zemlje
SSKJ²
odnášati -am nedov. (ȃ)
1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati denar v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade
2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje
3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati
4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas
    odnášati se zastar.
    nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj
SSKJ²
odnedávna in od nedávna prisl., piše se narazen (ā)
knjiž. od pred kratkim, malo časa: šele od nedavna sem njegov znanec
SSKJ²
odnéhanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od odnehati: odnehanje od zahteve / iskali so ga brez odnehanja neprenehoma
SSKJ²
odnéhati -am dov. (ẹ̑)
1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali; ni odnehal, dokler jih ni našel
2. popustiti: ob sinovi prošnji je oče odnehal; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale; žgoča vročina je odnehala
3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal
● ne odneha od tožbe ne odstopi; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odnehávati -am nedov. (ȃ)
1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo; odnehovati: pri tem delu so drug za drugim odnehavali
2. popuščati: nikoli se ni umikal ali odnehaval / vezi odnehavajo
SSKJ²
odnehljívost -i ž (í)
knjiž. popustljivost: priporočati odnehljivost; nepravilna odnehljivost
SSKJ²
odnehováti -újem nedov. (á ȗ)
1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali
2. popuščati: na materine prošnje je začel odnehovati / vezi odnehujejo / bolečine odnehujejo
SSKJ²
odnès -ésa m (ȅ ẹ́)
nar. napušč, pristrešek: hiša ima velik odnes; odnes hleva
SSKJ²
odnêsti -nêsem dov., odnésel odnêsla (é)
1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir
// z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat
2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje
3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpijadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati
4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino
5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan
● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil
    odnesèn tudi odnešèn -êna -o:
    odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari
SSKJ²
odnòs -ôsa m (ȍ ó)
1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri nekaterih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi
// v zvezah: odnosi z javnostmi in odnosi z javnostjo načrtovano in usmerjano komuniciranje med organizacijo in javnostjo z namenom doseganja medsebojnega razumevanja, uresničevanja skupnih interesov: odnosi z javnostmi so del poslovne strategije podjetij; svetovalec za odnose z javnostmi; agencija za oglaševanje in odnose z javnostmi
c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
♦ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; mat. odnos med množicama; pravn. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama
SSKJ²
odnôsen -sna -o prid. (ó ō)
knjiž. ki je v določenem odnosu s čim drugim: odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi relativni / preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del del, ki se nanašajo na problematiko
♦ jezikosl. odnosna beseda odnosnica
    odnôsno prisl., pisar., v vezniški rabi
    ali2, oziroma: sestanka naj se udeleži predsednik odnosno njegov namestnik / zglasite se v računovodstvu odnosno v blagajni
SSKJ²
odnôsnica -e ž (ȏ)
jezikosl. beseda, na katero se nanaša prilastek: poiskati odnosnico v stavku / zaimenska odnosnica
SSKJ²
odnôsnost -i ž (ó)
knjiž. dejstvo, da je kaj v določenem odnosu s čim drugim: med tema dvema stvarema se kaže odnosnost; medsebojna odnosnost vzgojitelja in učencev
SSKJ²
odnošáj -a m (ȃ)
star., s prilastkom odnos: imeti s kom ljubezenske odnošaje; njuni medsebojni odnošaji so se poslabšali; prijateljski odnošaji med državami; pesnikov odnošaj do sveta / s sosedi živi v dobrih odnošajih
SSKJ²
odnožênje -a s (é)
glagolnik od odnožiti: delati poskoke na eni nogi z odnoženjem druge; odnoženje in prinoženje
SSKJ²
odnožíti -ím dov., odnóžil (ī í)
šport. dati, dvigniti nogo vstran: odnožiti in prinožiti
    odnožèn -êna -o:
    odnožena noga
SSKJ²
odobrávanje -a s (ȃ)
glagolnik od odobravati: želel si je odobravanja sodelavcev; knjigi sta bili sprejeti z odobravanjem / članek je naletel na splošno odobravanje / odobravanje kreditov
SSKJ²
odobrávati -am nedov. (ȃ)
izražati soglasje s čim: večina odobrava njegov predlog / njegovega ravnanja niso odobravali
// izražati soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobravati delavcem popust za prevoz na delo / banke odobravajo kredite
    odobravajóč -a -e:
    odobravajoč nasmeh; prisl.: odobravajoče prikimati
SSKJ²
odobrênje -a s (é)
kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: dobiti odobrenje direkcije
// glagolnik od odobriti: čakati na odobrenje kredita / poslati knjigo v odobrenje; z odobrenjem vlade
SSKJ²
odobrítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odobriti: odobritev dopusta / odobritev kredita / predložiti kaj v odobritev; z odobritvijo vlade
♦ pravn. kazenski pregon po odobritvi
// kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: dobiti odobritev
SSKJ²
odobríti -ím dov., odóbril (ī í)
1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost
// izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo
2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt; odobriti knjigo za šolsko rabo
    odobrèn -êna -o:
    odobren s posebnim odlokom; nagrada je že odobrena
SSKJ²
odobrítven -a -o (ȋ)
pridevnik od odobritev: odobritvena listina
SSKJ²
odobrovóljiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
knjiž. spraviti v dobro voljo: dekleta so ga hitro odobrovoljila; sonce jih je odobrovoljilo; gostje so se kmalu odobrovoljili
SSKJ²
odójek -jka m (ọ̑)
prašiček, ki še sesa: kupiti odojka; peči odojka / odojek na ražnju
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odoléti -ím dov. (ẹ́ í)
zastar., z dajalnikom upreti se, ubraniti se: skušal je odoleti njenim čarom; sugestivni moči njegove osebnosti ni mogel nihče odoleti
SSKJ²
odolín -a m (ȋ)
bot. rastlina z elipsastimi, suličastimi listi in temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, Misopates: njivski, veliki odolin
SSKJ²
odondód in od ondód prisl. (ọ̄)
star. od tam: odondod izvažajo les in rude / streljaj odondod zagledaš morje
SSKJ²
odonód in od onód prisl. (ọ̄)
zastar. od tam: odonod ne pelje cesta nikamor več
SSKJ²
odòr -ôra m, mest. ed. odôru in odóru (ȍ ó)
nar. zadnja brazda na zgornjem delu njive na pobočju, strmini: nositi zemljo v koših na odor
// prostor, s katerega se je zemlja z oranjem odstranila: na zgornjem delu njiv so nastajali kamniti odori
SSKJ²
odoráti -ôrjem in -órjem dov., odôrji odorjíte; odorál (á ó, ọ́)
1. z oranjem odvzeti: odorati za dve brazdi travnika; ob meji je preveč odoral / odorati brazdo odrezati jo od nezoranega
// z oranjem odstraniti: odorati zemljo / odorati korenine
2. z oranjem odkriti kaj, priti do česa: odorati mišje gnezdo
SSKJ²
odpàd -áda m (ȁ á)
1. glagolnik od odpasti: prezgodnji odpad listja / odpad od narodnosti, vere / odpad omenjenih vzrokov
2. prostor, namenjen za zbiranje nerabnih, dotrajanih predmetov, stvari: odpeljati stare gume na odpad; nabrati različne predmete na odpadu
● ekspr. ta avtomobil je za (na) odpad je dotrajan, neuporaben
SSKJ²
odpádati -am nedov. (ā ȃ)
zaradi popuščenih vezi, stika prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu: listi rumenijo in odpadajo; omet odpada v kosih; črvivo sadje samo odpada
● zastar. ta gora strmo odpada proti severu pada; publ. kar četrtina vojnih žrtev odpada na to deželo je v tej deželi
    odpadajóč -a -e:
    odpadajoče listje
SSKJ²
odpádek -dka m (ȃ)
1. nav. mn. kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno: odmetavati, pospravljati odpadke; spreminjati organske odpadke v kompost / koš za odpadke / kosovni odpadki večji odpadki v kosu, ki jih pristojne službe odvažajo le enkrat ali dvakrat letno; nevarni odpadki; posebni odpadki
2. kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen: izkoriščati odpadke; odpadki pri predelavi sadja / klavni, žagarski odpadki / lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek
♦ teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva
// ed. slabi, nekvalitetni izdelki: zmanjšati odpadek
3. nav. mn. iztrebek: kuriti s posušenimi odpadki; ptičji odpadki
SSKJ²
odpáden -dna -o prid. (ā)
1. ki se zaradi izrabljenosti ali neuporabnosti za prvotni namen odstrani, izloči: odpadni les, papir; odpadni gradbeni material; odpadni produkti pri proizvodnji; kupovati odpadne surovine; ogrevanje z odpadno vodo termoelektrarn / odpadna voda voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi
♦ strojn. odpadna para para, ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi; odpadno olje olje, ki je za prvotni namen že izrabljeno
2. nanašajoč se na odpad: odpadni čas za listje / odpadni fanatizem odpadniški
SSKJ²
odpádnica -e ž (ȃ)
ženska, ki preneha biti privrženka, članica kake verske, nazorske, socialne skupnosti: odpadnica islama
SSKJ²
odpádnik -a m (ȃ)
kdor preneha biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: postati odpadnik; družiti se z odpadniki in izdajalci / narodni, verski odpadnik
SSKJ²
odpádniški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odpadnike: odpadniško dejanje / odpadniške skupine / odpadniški fanatizem
SSKJ²
odpádništvo -a s (ȃ)
odpadniško dejanje: obsojati odpadništvo; narodno odpadništvo; odpadništvo od vere
SSKJ²
odpahníti in odpáhniti -em, tudi odpáhniti -em dov. (ī á; á ā)
1. dati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre: odpahniti naoknice, vrata / veter je odpahnil okno sunkovito odprl / odpahniti zapah
2. knjiž. odriniti, odsuniti: jezno ga je odpahnila; odpahnil ga je od vrat in pobegnil
    odpáhnjen -a -o:
    okna z odpahnjenimi naoknicami
SSKJ²
odpahováti -újem nedov. (á ȗ)
dajati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre: stokala je, ko je odpahovala vežna vrata
SSKJ²
odpárati -am dov. (ȃ)
s paranjem odstraniti: krzneni ovratnik na plašču je vsako pomlad odparala; odparati žep / odparati spodnji rob obleke odrobiti
SSKJ²
odparkírati -am dov. (ȋ)
odstraniti motorno vozilo z mesta, ki je določeno za parkiranje: nakazal ji je, da namerava odparkirati svoj avto
SSKJ²
odpásati -pášem dov. (ȃ)
odstraniti komu pas: odpasala ga je in mu slekla plašč; da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali
// narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu: odpasati jermen; odpasati si pas / odpasati si meč, oselnik; odpasati si predpasnik
SSKJ²
odpásti -pádem dov., stil. odpàl odpála (á ā)
1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli; omet je na več mestih odpadel; zreli sadeži sami odpadejo; avtomobilu je odpadel blatnik; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / ekspr. lasje so mu odpadli izpadli; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše
● ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav
2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli
// odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna
3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več
♦ jezikosl. polglasnik je na tem mestu odpadel
// ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo; zadnja točka programa je odpadla
4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil / publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil
5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče / kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren
    odpádel -dla -o:
    odpadlo listje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odpečátiti -im dov. (á ȃ)
narediti, da kaj preneha biti zapečateno: odpečatiti oporoko, pismo; pren., ekspr. hudo trpljenje mu je odpečatilo ustnice
SSKJ²
odpeketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́)
peketaje se oddaljiti: konja sta odpeketala po gladki cesti / zajezdil je konja in odpeketal / ekspr. jutri odpeketa v tujino odide, odpotuje
SSKJ²
odpeljáti -péljem tudi -ám dov., odpêlji odpeljíte; odpêljal (á ẹ̄, ȃ)
1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: poškodovanca so odpeljali v bolnišnico; odpeljati z vozom; odpeljati se z avtomobilom; odpeljati se z dvigalom; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina
// vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis
2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer
3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali
    odpeljáti se ekspr.
    odleteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: orla sta se odpeljala nad prepade
    odpelján -a -o:
    pripeljano in odpeljano blago
SSKJ²
odpeljávati -am nedov. (ȃ)
1. z vozilom, prevoznim sredstvom spravljati z določenega mesta: reševalci so odpeljavali mrtve in ranjene
2. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto: osumljence so odpeljavali k preiskovalcem
SSKJ²
odpénjanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od odpenjati: odpenjanje in zapenjanje gumbov / pripenjanje in odpenjanje vagonov
SSKJ²
odpénjati -am nedov. (ẹ̑)
dajati v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpenjati gumb, zaponko / odpenjati obleko gumbe na njej
// delati, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpenjati okraske / odpenjati živino od jasli
SSKJ²
odpéstnik -a m (ẹ̑)
nar. kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen: kolo je zadelo ob odpestnik
SSKJ²
odpetáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. oditi: naglo se obrne in odpeta; medved je odpetal v gozd
SSKJ²
odpéti1 -pnèm dov., odpél; nam. odpét in odpèt (ẹ́ ȅ)
dati kaj v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpeti gumb, zaponko / odpeti otroku plašček gumbe na njem; odpeti si čevlje
// narediti, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpeti okraske; odpeti si uhane / odpeti si sabljo odpasati / odpeti psa z verige; odpeti vola od voza; odpeti žival od jasli
♦ voj. odpeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška lahko sproži
    odpét -a -o:
    imeti odpet ovratnik, suknjič; v modi so visoko odpeta krila
SSKJ²
odpéti2 -pôjem dov., odpój odpójte tudi odpôj odpôjte; odpél (ẹ́ ó)
1. prenehati peti: ko je odpela, se je priklonila / odpeti pesem / petelini so že odpeli, ko se je zbudil / ekspr. pohiti, šolski zvonec je že odpel odzvonil
● ekspr. srpi so odpeli žetev je končana; srpov ne uporabljajo več
// zapeti2: to kitico je odpel že dvakrat / svojo vlogo je na predstavi dobro odpel
2. zapeti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: solist je pel naprej, zbor mu je vsakokrat glasno odpel / ekspr. v dolini se oglasi zvon, s hriba mu odpoje drug
SSKJ²
odpèv in odpév -éva m (ȅ ẹ́; ẹ̑)
besedilo, pesem, ki se poje, ko kdo preneha peti svoje besedilo, pesem: zapeti odpev / petju solista je sledil odpev zbora
♦ glasb. besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; refren
SSKJ²
odpévati -am nedov. (ẹ́)
peti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: zbor je glasno odpeval / na paši veselo prepeva, tovariš z drugega brega pa mu odpeva
SSKJ²
odpíhati -am dov., tudi odpihájte; tudi odpihála (í)
s pihanjem odstraniti: odpihati peno s tekočine; odšla je, kot bi jo odpihala burja
● ekspr. vlak je odpihal dalje odpeljal
SSKJ²
odpihávati -am nedov. (ȃ)
odpihovati: odpihavati prah, smeti z obleke
SSKJ²
odpíhniti -em dov. (í ȋ)
s pihom, pihanjem odstraniti: odpihniti pepel z žerjavice; odpihniti prah, smeti; pren., ekspr. revolucionarni val je odpihnil staro vlado
● pog. hišo kupi takoj, da ti je kdo ne odpihne da je ne kupi kdo drug
SSKJ²
odpihováti -újem nedov. (á ȗ)
s pihanjem odstranjevati: odpihovati prah / veter je odpihoval pršič
SSKJ²
odpík medm. (ȋ)
etn., pri otroški igri izraža ponovno vključitev igralca v igro po krajši prekinitvi: vzkliknil je odpik in stekel
SSKJ²
odpíliti -im dov. (í ȋ)
s piljenjem odstraniti: odpiliti glavico žeblja
// s piljenjem odstraniti del česa: rob je bilo treba malo odpiliti
SSKJ²
odpiráč -a m (á)
priprava za odpiranje, zlasti konzerv, steklenic: zabosti odpirač v konzervo; zapirač je kombiniran z odpiračem / zamašek je izvlekel z odpiračem odčepnikom
// priprava za odpiranje česa sploh: odpirati zaboje z odpiračem
SSKJ²
odpirálec -lca [otpirau̯ca tudi otpiralca] m (ȃ)
kdor kaj odpira: vrata so se zataknila in tudi drugi odpiralec jih ni znal odpreti / električni odpiralec vrat je zabrnel
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odpirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odpiranje: odpiralni mehanizem dežnika / v rudniku so stekla odpiralna in pripravljalna dela
SSKJ²
odpirálo -a s (á)
odpirač: odpiralo za konzerve
SSKJ²
odpíranje -a s (ī)
glagolnik od odpirati: odpiranje oken; moti ga neprestano odpiranje in zapiranje vrat / priprava za odpiranje steklenic / odpiranje tujih pisem / opazovati odpiranje cveta / avtomatsko odpiranje padala / odpiranje novih šol, vrtcev / odpiranje delovnih mest / slovesno odpiranje razstave / potreba po gospodarskem odpiranju države
SSKJ²
odpírati -am nedov. (ī ȋ)
1. dajati kaj v tak položaj
a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata; odpirati zapornice; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa
b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir; odpirati predal; kar naprej je odpirala in zapirala torbico
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati
2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma
// s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo
3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe; odpirati školjko; na široko odpirati veke; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej
// delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi; odpirati obroč
// delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož; škarje se nerade odpirajo
4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati
// na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin; ne odpiraj vode v kopalnici
5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine
6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta
7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste; odpirati kegljišče v gostilni
// delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem
8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo
// začenjati kaj sploh: odpirati debato; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem
9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča
// publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi
● ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli; publ. odpirati možnosti za kaj dajati; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh
    odpírati se 
    1. biti pri odpiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se odpirajo na hodnik, v sobo; odpirati se navzven / tabla, ki se odpira kakor knjiga
    2. pojavljati se razprostrt v širino: onkraj prelaza se svet odpira / na levo se odpira Bistriška dolina leži; pred njim se je odpirala nepregledna ravnina / za razvalinami se odpira brezno je, se nahaja; z vrhov se odpira lep razgled je; pren. pred njo se odpira svetla bodočnost, novo življenje
    3. publ. nastopati, nastajati: pri teh temperaturah se odpirajo novi problemi; odpira se vprašanje nadaljnjega obstoja društva / odpirajo se vedno nova področja uporabe teh naprav / iz leta v leto se odpira več možnosti za razvoj te panoge / na nogah se odpirajo nove rane se delajo
    4. ekspr. postajati zaupljiv, zgovoren: ob vinu so se začeli odpirati / težko se odpira pred tujimi ljudmi izpoveduje svoja čustva, misli
    // začenjati se zanimati za kaj: odpirati se novim idejam / odpirati se tujemu vplivu
    ●     publ. država se vse bolj odpira svetu ima vse več stikov s svetom; pog. končno se mu je začelo odpirati je začel dojemati, spoznavati
    odpirajóč -a -e:
    požrešno odpirajoči se kljuni mladičev; navzven odpirajoče se okno
SSKJ²
odpís -a m (ȋ)
1. glagolnik od odpisati: odpis davka, posojila / letala, namenjena za odpis / odpis parcele
2. zastar. pisni odgovor: na pismo je takoj dobil odpis
SSKJ²
odpísati in odpisáti -píšem dov., odpíšite (í á í)
1. pisno odgovoriti: na vsako pismo takoj odpiše; dolžni so slovensko odpisati / nič mi ne odpišeš
2. narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisati dolg, posojilo; upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali / banka ustrezni znesek odpiše od računa odšteje
3. ekon. zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisati osnovna sredstva, drobni inventar
// opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisati zastareli stroj; pren., ekspr. odpisali so še eno naših naravnih lepot
4. ekspr. nehati upoštevati koga, računati s kom: posrednike je dokončno odpisal; prehitro si me odpisal / če ne slišiš dobro, te odpišejo / molče so odpisali rabo slovenščine
● evfem. zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za njegovo ozdravljenje
♦ pravn. odpisati parcelo eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug zemljiškoknjižni vložek
    odpísan -a -o:
    razprodaja odpisanih tovornjakov; dolg mu bo do polovice odpisan
SSKJ²
odpískati -am dov., tudi odpiskála (í)
1. prenehati piskati: komaj so čakali, da bo odpiskal / pastirček je odpiskal pesmico
2. pog. s piskanjem naznaniti: pridem, ko sirena odpiska poldne / šport. žarg. sodnik je odpiskal konec tekme
3. piskajoč se oddaljiti: vlak odpiska s postaje
SSKJ²
odpisováti -újem nedov. (á ȗ)
1. pisno odgovarjati: redno mi odpisuje
2. delati, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisovati dolgove / pobotnice je odpisoval na račun njene dote; ta vsota se odpisuje od davka za to vsoto se zmanjšuje davek
3. ekon. zmanjševati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisovati osnovna sredstva
// opuščati, izločati sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisovati pokvarjeni inventar
4. prenehavati upoštevati koga, računati s kom: nepreklicno se je odločil za pokoj, zato smo ga že vsi odpisovali
SSKJ²
odpíti -píjem dov. (í)
1. izpiti del tekočine iz česa: prijela je kozarec in odpila / odpiti požirek iz skodelice / odpiti steklenico
2. reči kaj in izpiti alkoholno pijačo, ko kdo napije: odpil ji je z grenkobo v očeh / in na tvoje zdravje, mu je odpil
    odpít -a -o:
    nekoliko odpita steklenica; kruh je bil načet in žganje odpito
SSKJ²
odpláčati in odplačáti -am dov. (á á á)
končati plačevanje dolžne vsote: dolg je že odplačal / posojilo bom odplačal po obrokih / pohištva še nisva odplačala
SSKJ²
odpláčen -čna -o prid. (á)
pravn. nanašajoč se na plačilo, povračilo: odplačni in neodplačni posli
SSKJ²
odplačevánje -a s (ȃ)
glagolnik od odplačevati: odplačevanje posojila; z odplačevanjem odškodnine so v zaostanku / posoditi na obročno odplačevanje
SSKJ²
odplačeváti -újem nedov. (á ȗ)
postopno plačevati dolžno vsoto: odplačevati dolg; posojilo bo odplačeval pet let / odplačevati stanovanje
SSKJ²
odplačílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odplačilo: določiti odplačilne pogoje / odplačilni roki; odplačilna pogodba
SSKJ²
odplačílo -a s (í)
1. glagolnik od odplačati: odplačilo davkov, posojila / ponujal mu je zemljo na odplačilo odplačevanje
2. kar se odplača: odplačila in drugi izdatki / mesečna, obročna odplačila
SSKJ²
odplačljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odplačati: v letnih obrokih odplačljivi dolgovi
SSKJ²
odplahníti in odpláhniti -em dov. (ī á)
odplakniti: odplahniti umazanijo / čas je odplahnil bolečino
SSKJ²
odpláka -e ž (ȃ)
voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; odpadna voda: prečiščevati odplake; z odplako so prišle v vodo strupene kemikalije; onesnaženje vod z odplakami / industrijske, rudniške odplake
SSKJ²
odplakníti in odplákniti -em dov. (ī á)
1. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: stroj nato odplakne razmočeno umazanijo; odplakniti odpadne snovi
2. s tokom odstraniti zlasti kaj drobnega: voda odplakne prah / ekspr. val te bo odplaknil s krova / ekspr. povodenj je odplaknila most odnesla; pren. solze odplaknejo žalost
SSKJ²
odplakoválen -lna -o prid. (ȃ)
namenjen za odplakovanje: odplakovalne naprave / odplakovalni sistem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odplakovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odplakovati: odplakovanje umazanije / vpeljati v hleve sistem odplakovanja / preprečevati odplakovanje zemlje s strmih pobočij
SSKJ²
odplakováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: odplakovati smeti; ostanke hrane meče v stranišče in jih sproti odplakuje
2. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: voda sproti odplakuje odpadke / zemljo na goličavah odplakujejo dež in hudourniki
SSKJ²
odplávati -am dov. (ȃ)
plavajoč se oddaljiti: ribe so odplavale po strugi / ekspr. večina ladij hitro odplava mimo odpluje
// ekspr. lahkotno, mirno oditi: odplavala je iz dvorane
● šport. žarg. odplavati razdaljo v rekordnem času preplavati
SSKJ²
odpláviti -im tudi odplavíti -ím dov., odplávil (ā ȃ; ī í)
s tokom odstraniti: narasla reka je odplavila pokošeno travo; voda je odplavila rodovitno prst / val ga je odplavil s krova / reka je odplavila most odnesla; pren., ekspr. nič ni moglo odplaviti sovraštva iz njegove duše
● ekspr. tudi njega je odplavilo z doma tudi on je odšel
SSKJ²
odplávljanje -a s (á)
glagolnik od odplavljati: odplavljanje rodovitne zemlje
SSKJ²
odplávljati -am nedov. (á)
s tokom odstranjevati: odpadke odplavlja reka; odplavljati od brega, z obale / publ. v morje odplavljamo velike količine strupenih snovi v morje odnašajo reke; pren. jok je odplavljal žalost in strah
SSKJ²
odplazíti se in odpláziti se -im se, in odpláziti se -im se dov. (ī á ȃ; á ȃ)
plazeč se oditi: pes se je ves prestrašen odplazil iz sobe / odplazil se je do zavetja
// ekspr. brez šuma, pritajeno oditi: drug za drugim so se odplazili; po prstih, tiho se odplaziti
SSKJ²
odplésati in odplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. prenehati plesati: ko sta odplesala, so vsi ploskali; odplesati kolo / zadnji ples odpleši z menoj pleši, zapleši
2. plešoč oditi: baletka odpleše z odra / ekspr. odplesala je v hišo lahkotno, hitro odšla
SSKJ²
odplêsti -plêtem dov., odplêtel in odplétel odplêtla, stil. odplèl odplêla (é)
narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odplesti zapleteno vrv
// odstraniti iz česa spletenega: odplesti trak iz kit
SSKJ²
odplétati -am nedov. (ẹ̑)
delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odpletati kito, trak; jermeni na opankah so se začeli odpletati
// odstranjevati iz česa spletenega: odpletati trakove iz kit
● s krvavečimi rokami je odpletal robidovje s sebe trgal, odvijal; publ. njeno otroštvo se je odpletalo v predmestju je potekalo
SSKJ²
odplinjeváti -újem nedov. (á ȗ)
mont. odstranjevati plin iz premogove plasti z zračenjem: odplinjevati rudnik; v tej jami se odplinjuje ogljikov dioksid
SSKJ²
odpljúniti -em dov. (ú ȗ)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic: odpljunil je cigareto in pognal motor
    odpljúniti se knjiž.
    izvreči slino, sluz: obrnil se je stran in se odpljunil
SSKJ²
odpljúskniti -em dov. (ú ȗ)
1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusknil zaboj s krova
2. s pljuskom odteči: morje je pljusknilo na obalo in spet odpljusknilo
SSKJ²
odpljúsniti -em dov. (ú ȗ)
1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusnil s krova vse, kar ni bilo pritrjeno; pren., ekspr. nemir ga je odpljusnil v noč
2. s hitrim premikom posode spraviti del tekočine iz nje: odpljusniti vodo iz škafa
● ekspr. mleko je odpljusnilo čez rob pljusknilo
SSKJ²
odplombírati -am dov. (ȋ)
narediti, da kaj preneha biti zaplombirano: odplombirati vagon, varovalko
SSKJ²
odplúti -plôvem in -plújem dov., tudi odplovíte (ú ó, ú)
s plutjem oddaljiti se: ladja odplove iz pristanišča; odpluti na odprto morje, proti otoku / ekspr. orel je odplul v višine odletel; pren., ekspr. njegove misli so odplule daleč
SSKJ²
odplútje -a s (ȗ)
glagolnik od odpluti: odplutje ladje
SSKJ²
odpočíniti -em dov. (í ȋ)
star. odpočiti se, oddahniti se: nič ni odpočinila, šla je kar naprej; sedel je na klop, da se nekoliko odpočine
SSKJ²
odpočítek -tka m (ȋ)
glagolnik od odpočiti se: odpočitek od dela; temeljit odpočitek
// knjiž. počitek, počivanje: odpočitka ni poznal; mir in odpočitek
SSKJ²
odpočíti se -počíjem se in odpočíti si -počíjem si dov., odpočìl se in odpočìl si (í ȋ)
s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se: ko se odpočijemo, odidemo; duševno in telesno se odpočiti; rada bi legla in se odpočila, zastar. odpočila / odpočiti se od dela, skrbi / v vaši družbi se vedno odpočijem / pozimi se rastline odpočijejo; zemlja se mora odpočiti
    odpočíti si 
    s prekinitvijo kake dejavnosti doseči, povzročiti sprostitev, okrepitev česa: odpočiti si noge; odpočiti si oči, odpočiti oči
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odpočivalíšče -a s (í)
počivališče: lepo urejeno odpočivališče / odročna odpočivališča za živino
SSKJ²
odpočívanje -a s (í)
glagolnik od odpočivati se: sposobnost hitrega odpočivanja / brezskrbne ure odpočivanja
SSKJ²
odpočívati se -am se in odpočívati si -am si nedov. (í)
s prekinitvijo kake dejavnosti sproščati se, krepiti se: posedli so na skale in se odpočivali; dve uri se je odpočival; odpočivati se med delom, pri delu; karavana se odpočiva, zastar. odpočiva v senci
    odpočívati si 
    s prekinitvijo kake dejavnosti dosegati, povzročati sprostitev, okrepitev česa: odpočivati si noge / malo si odpočivati oči, odpočivati oči
SSKJ²
odpodíti -ím dov., odpódil (ī í)
narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odpoditi tatu / odpoditi muho; pes je odpodil volka
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odpoditi žalost / s pesmijo ji je odpodil skrbi
    odpodíti se ekspr.
    podeč se oditi: deklici se odpodita v sobo / v galop se je odpodil proti domu
SSKJ²
odpoklíc -a m (ȋ)
glagolnik od odpoklicati: predlagati odpoklic poslanca; izvolitev in odpoklic članov upravnega odbora; odpoklic diplomatskega predstavnika / odpoklic že prodanih avtomobilov nazaj v servisne delavnice
SSKJ²
odpoklícati -klíčem dov., odpoklícala in odpoklicála (í ȋ)
1. odvzeti funkcije, pooblastila pred iztekom mandata: odpoklicati direktorja; odpoklicati predstavnika delavcev v nadzornem svetu / odpoklicati diplomatskega predstavnika odločiti, da preneha njegova funkcija v določeni tuji državi
// odločiti, da se izvede umik: odpoklicati čete / odpoklicati reševalno ladjo
2. trg. zahtevati že prodano, oddano blago nazaj za določen čas: tovarna je morala odpoklicati vse avtomobile tega modela, izdelane lani
    odpoklícan -a -o:
    odpoklicani član uprave; bil je odpoklican in premeščen
SSKJ²
odpoklícen -cna -o prid. (ȋ)
polit., v zvezi odpoklicno pismo listina, ki jo diplomatski predstavnik ob premestitvi, upokojitvi izroči poglavarju tuje države:
SSKJ²
odpoklicljív -a -o prid. (ī í)
ki se da, sme odpoklicati: odpoklicljivi organi oblasti; predstavnik je odpoklicljiv
SSKJ²
odpoljubíti in odpoljúbiti -im dov. (ī ū)
knjiž. s poljubom, poljubi odstraniti: odpoljubila mu je solze iz oči / ekspr. odpoljubiti komu dvom z obraza; pren., ekspr. spanec mu je odpoljubil izraz trpljenja z ustnic
● knjiž., ekspr. skušala mu je to pojasniti, toda odpoljubil ji je besede s poljubom, s poljubi (na usta) preprečil govorjenje; knjiž., ekspr. odpoljubila mu je besedo ljubezni z ustnic s poljubom vzela; knjiž. poljubil jo je in plaho ga je odpoljubila tudi ona ga je poljubila
SSKJ²
odpoljúbljati -am nedov. (ú)
knjiž. s poljubljanjem odstranjevati: odpoljubljal ji je solze / ekspr. odpoljubljati komu žalost z obraza
● knjiž., ekspr. dleto je odpoljubljalo snov s kamna na rahlo odstranjevalo
SSKJ²
odpolzéti -ím [otpou̯zeti] dov., odpôlzi (ẹ́ í)
polzeč se oddaljiti: kaplje so druga za drugo odpolzele po steklu / ekspr. sani odpolzijo izpred hiše oddrsijo
SSKJ²
odpomóč -i in -í ž (ọ̑) star.
1. pomoč: iskati, ponuditi odpomoč; prositi za odpomoč
2. izhod, rešitev: odpomoč je le v delu; nima več upanja na odpomoč
SSKJ²
odpomóček -čka m (ọ̑)
star. izhod, rešitev: to je zdaj edini odpomoček
SSKJ²
odpomôči -mórem dov., odpomógel odpomôgla (ó ọ́) knjiž., v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
1. pomagati: storila je vse, kar je mogla, da bi jim odpomogla; odpomoči komu iz nesreče / pozna zeli, ki odpomorejo pri tej bolezni
2. z dajalnikom odpraviti, odstraniti: odpomoči bedi, težavam; naglušnosti se da odpomoči z aparatom
● knjiž. temu se ne da odpomoči to se ne da rešiti, urediti
SSKJ²
odpòr -ôra m (ȍ ó)
1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti: njihovo početje mi vzbuja odpor; čuti odpor do teh ljudi / ekspr. nepremagljiv fizičen odpor do koga; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom
2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje: streti, zlomiti nasprotnikov odpor; vdati se brez odpora; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor; pren. v očeh ji je tlel plamen odpora
● publ. sovražnik je nudil močen odpor se je zelo upiral, branil; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
// publ. odporniško gibanje: sodelovati v odporu; sile odpora; voditelji, žrtve odpora
SSKJ²
odpóren1 -rna -o prid., odpórnejši (ọ́ ọ̄)
1. ki ne zboli, se ne okuži hitro: otrok je zelo odporen; postati odporen proti infekciji
2. sposoben, usposobljen prenesti negativne okoliščine, vplive: odporen les; ti bacili so zelo odporni; steklo, odporno proti visoki temperaturi / gojiti sorte jabolk, odporne proti pozebi
● zastar. nikoli ni bil odporen očetu se ni upiral
SSKJ²
odpóren2 -rna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odpor: odporne tendence / opaziti sovražnikovo odporno točko
SSKJ²
odpórnik -a m (ọ̑)
pripadnik odporniškega gibanja: delovanje odpornikov
SSKJ²
odpórniški -a -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na odpornike ali odporniško gibanje: odporniški letaki; množičen odporniški polet slovenskega ljudstva; prve odporniške skupine
2. v zvezi odporniško gibanje delovanje skupine, množice za osvoboditev okupirane domovine: odporniško gibanje se je okrepilo; vključiti se v odporniško gibanje; član, voditelj odporniškega gibanja / proučevati zgodovino odporniških gibanj v Evropi med drugo svetovno vojno / odporniško gibanje ga je obsodilo na smrt člani, predstavniki odporniškega gibanja
SSKJ²
odpórništvo -a s (ọ̑)
odporniško gibanje: to je bil čas vojne, okupacije in odporništva; zgodovina odporništva
● knjiž. znano je bilo njegovo odporništvo nezadovoljstvo, rovarjenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odpórnost -i ž (ọ́)
lastnost, značilnost odpornega: izgubiti, okrepiti odpornost; velika telesna odpornost; odpornost organizma; odpornost proti boleznim / ekspr. zlomil je njeno odpornost odpor / povečati odpornost lesa z impregnacijo; odpornost materiala proti obrabi, ognju, vlagi / odpornost proti pretrgu / odpornost pšenice proti poleganju
SSKJ²
odpórnosten -tna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na odpornost: odpornostni geni pri bakterijah / nerjaveče in visoko odpornostno jeklo
SSKJ²
odposlánec -nca m (á)
kdor je izbran in poslan kam s posebno nalogo: sprejeti odposlanca; državni, mirovni odposlanec; odposlanec predsednika vlade
// kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov; delegat: izvoliti odposlanca / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti; pren., pesn. cvet, odposlanec lepote
SSKJ²
odposlánka -e ž (á)
ženska, ki je izbrana in poslana kam s posebno nalogo: prišla je kot odposlanka mednarodne organizacije; posebna odposlanka generalnega sekretarja
// ženska, ki je izbrana in pooblaščena za zastopanje določenih interesov; delegatka: predlog naše odposlanke je bil sprejet
SSKJ²
odposlánski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na odposlance ali odposlanstvo: opravil je več važnih odposlanskih potovanj
SSKJ²
odposlánstvo -a s (ȃ)
skupina ljudi
a) izbranih in poslanih kam s posebno nalogo: poslati, sprejeti odposlanstvo; odposlanstvo vlade; člani britanskega vojaškega odposlanstva
b) izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov: izvolili so ga v odposlanstvo delavcev
SSKJ²
odposláti -póšljem dov., odpôšlji odpošljíte (á ọ́)
1. narediti, da je kaj poslano naslovniku: pisma še ni odposlal; odposlati pošiljko
2. narediti, da kdo odide kam s posebno nalogo: odposlali so ga v mesto, da bi vse uredil; odposlali so jih naprej
    odposlán -a -o:
    številka odposlanega dopisa
SSKJ²
odpošíljanje -a s (í)
glagolnik od odpošiljati: odpošiljanje časopisov, pisem
SSKJ²
odpošiljátelj -a m (ȃ)
kdor odpošlje pošiljko: naslov, podpis odpošiljatelja
SSKJ²
odpošiljátev -tve ž (ȃ)
glagolnik od odpošiljati ali odposlati: vse je pripravljeno za odpošiljatev; odpošiljatev blaga; datum odpošiljatve pošiljke
SSKJ²
odpošíljati -am nedov. (í)
delati, da je kaj (večkrat) poslano naslovniku: odpošiljati pisma
SSKJ²
odpotovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odpotovati: pripraviti se za odpotovanje; to moram storiti še pred odpotovanjem
SSKJ²
odpotováti -újem tudi odpótovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̑)
oditi na potovanje: oče je odpotoval; še danes odpotujemo; hitro, nepričakovano odpotovati / zbor odpotuje na turnejo
// oditi, zlasti s prevoznim sredstvom: odpotovati iz mesta; odpotovati na deželo; odpotovati z letalom
SSKJ²
odpôved -i ž (ȏ)
1. glagolnik od odpovedati: odpoved službe / nepričakovana odpoved prireditve / odpoved dediščini / učiti se skromnosti in odpovedi odpovedovanja
2. izjava, sporočilo, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: dobiti, preklicati odpoved; dati odpoved odpovedati službo / šestmesečna odpoved pravno veljavna po šestih mesecih / napisati odpoved; raztrgati odpoved
♦ rad. (kratko) sporočilo ob koncu oddaje ali programa; žel. sporočilo, da vlak, določen po voznem redu, ne bo peljal
SSKJ²
odpovédati -povém dov. (ẹ́)
1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti
    odpovédati se 
    1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
    2. zavestno narediti
    a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok / odpovedati se svetu
    b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
    3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal
    odpovédan -a -o:
    prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje
SSKJ²
odpôveden -dna -o prid. (ȏ)
nanašajoč se na odpoved: odpovedni pogoji; odpovedni rok / odpovedna izjava / pesem izraža odpovedno razpoloženje
SSKJ²
odpovedljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odpovedati: odpovedljiva pogodba
SSKJ²
odpovedovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odpovedovati: odpovedovanje delovnega razmerja / odpovedovanje srca / tudi to je velik napor in odpovedovanje; leta odpovedovanja
SSKJ²
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ)
1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
    odpovedováti se 
    1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
    2. zavestno delati
    a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
    b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
    3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
    4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
SSKJ²
odpráskati -am dov. (á)
s praskanjem odstraniti: odpraskati madež, omet, smolo; odpraskati z nožem
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odpraševálen -lna -o prid. (ȃ)
teh. s katerim se odstranjuje prah: odpraševalni filtri; odpraševalna naprava
SSKJ²
odpráti -pêrem dov., odprál (á é)
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: odprati pesek / odprati robove skal
SSKJ²
odpráva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od odpraviti: odprava izkoriščanja, suženjstva; odprava posledic potresa; odprava starega družbenega reda; prizadevati si za odpravo šolnine; odprava zastojev v prometu; posledice odprave takih odločb; sredstvo za odpravo zajedavcev / odprava bolnika v bolnišnico / organizirati prevzem in odpravo blaga / hitrejša odprava vlakov
// oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: delati v odpravi
2. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom: organizirati odpravo; stroški odprave; udeleženci odprave na Himalajo / udeležiti se alpinistične, smučarske, trgovske odprave
// skupina, ki se udeleži takega potovanja: odprava je dosegla vrh gore, odkrila ostanke mesta; poslati odpravo na Antarktiko; člani odprave / sestaviti potapljaško, reševalno odpravo
3. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: odprava na nasprotnikovo ozemlje / kazenska odprava vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
SSKJ²
odprávar -ja m (ȃ)
udeleženec, organizator zlasti alpinistične odprave: odpravarji so bili obuti v čevlje za treking
SSKJ²
odprávarstvo -a s (ȃ)
organiziranje, udeleževanje zlasti alpinističnih odprav: študij je opustil zaradi odpravarstva
SSKJ²
odprávek -vka m (ȃ) pravn.
1. v zvezi dedni odpravek po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati dedni odpravek
2. navadno v zvezi s sklep, sodba prepis, kopija: odposlati odpravek sodbe / odpravek je točen prepis
SSKJ²
odpráven -vna -o prid. (ā)
nanašajoč se na odpravo: odpravni postopek
♦ ptt odpravni oddelek odpravništvo
SSKJ²
odpráviti -im dov. (á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo; odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote; odpraviti monarhijo; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili razveljavili; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako; odpraviti okvaro stroju popraviti / odpraviti otroku gliste
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo odide: odpraviti nadležnega obiskovalca; odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom; hitro ga odpravi; zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje odslovil
// narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravil sem ga, češ da nimam denarja; mene ne boste kar tako odpravili; odpraviti koga praznih rok
// ne izpolniti prošnje, pričakovanja: odpravili so učiteljstvo s pisnim pojasnilom, da ni denarja; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo
3. s prislovnim določilom narediti, kar je potrebno za odhod koga: zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnišnico; odpraviti koga v internacijo; mati me je odpravila nabirat jagode; odpravil ga je domov
4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev: odpraviti blago; odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom
5. povzročiti izzvani splav: šla je k mazački, da bi ji odpravila; dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila imela izzvani splav
6. publ. premagati: slovenski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika; včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško; gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom
7. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki; zakon je na kratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo
8. star. odpustiti, odsloviti (iz službe): gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila; ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili
9. star. opraviti: s tem je odpravil veliko delo; ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste
● star. imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti izplačati; odpraviti stranko končati poslovanje z njo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem izločiti, odstraniti
♦ mat. odpraviti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; odpraviti oklepaj; odpraviti ulomke v enačbi z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov; ptt odpraviti pošiljko odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti; žel. odpraviti vlak po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlaka
    odpráviti se navadno s prislovnim določilom
    iti (stran), oditi: popili so še liter vina in se odpravili; čas je, da se odpravimo; odpraviti se proti gozdu; odpraviti se za drugimi / odpraviti se v mesto; treba se bo odpraviti domov / odpraviti se k počitku, spat / ladja se je odpravila v polarna morja; pren. moje misli so se odpravile na čudovita pota
    odprávljen -a -o:
    odpravljeni fevdalni odnosi; knjige iz odpravljenih samostanov; taki predpisi so zdaj odpravljeni; s to vsoto sem bil od doma odpravljen; vlak je bil pravilno odpravljen
SSKJ²
odprávljanje -a s (á)
glagolnik od odpravljati: odpravljanje nepismenosti, razlik med ljudmi / odpravljanje okvar na strojih / odpravljanje tovora
SSKJ²
odprávljati -am nedov., stil. odpravljájte; stil. odpravljála (á)
1. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpravljati izkoriščanje, lakoto; odpravljati napake, razvade / odpravljati nepotrebne delovne enote / odpravljati madeže čistiti / odpravljati predpise razveljavljati / odpravljati črevesne zajedavce
2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo odide: odpravljati vsiljivce / vratar je odpravljal obiskovalca, ta pa ni ubogal
// delati, povzročati, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravljati s praznimi besedami; vsak jo je odpravljal od hiše z izgovorom
3. s prislovnim določilom delati, kar je potrebno za odhod koga: mati je odpravljala otroke v šolo; ko je videl, da se odpravljamo, je tudi sam vstal / odpravljati se k počitku, spat / odpravljati se v pokoj / odpravljati hujše bolnike v bolnišnico
4. delati, kar je potrebno za odpošiljatev: pravkar odpravljam pismo / vsak dan odpravlja zelenjavo na trg; odpravljati tovor po železnici
5. povzročati izzvani splav: vedela je, da ta babica odpravlja
6. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: naši kritiki so do zdaj odpravljali njegova dela zelo na kratko / odpravljali so ga z individualistom
● publ. ekipa je do zdaj prepričljivo odpravljala nasprotnike premagovala
    odprávljati se navadno s prislovnim določilom
    iti (stran), odhajati: ko se je odpravljal, ga je spremila do ceste; skupine so se odpravljale na vse strani / ne odpravljajte se v ogrožene kraje
    odpravljajóč -a -e:
    policist je stal pri vratih, odpravljajoč radovedneže; prvi borci so zapustili domove, odpravljajoč se na težko pot; ženske, odpravljajoče se v službo
SSKJ²
odpravljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odpraviti, odstraniti: odpravljive nepravilnosti / ta okvara je lahko odpravljiva
SSKJ²
odprávnica -e ž (ȃ)
1. v stari Avstriji uradnica, ki samostojno opravlja službo na pošti; ekspeditorica: čitalniške prireditve se je udeležila tudi odpravnica
2. adm. listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu; odpremnica: izpolniti odpravnico
SSKJ²
odprávnik -a m (ȃ)
1. uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu: skladiščnik in odpravnik
2. polit., v zvezi odpravnik poslov diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od poslanika: vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov
// uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča poslanika ali veleposlanika: ambasado trenutno vodi odpravnik poslov, ker se je veleposlanik po preteku mandata vrnil v domovino
♦ žel. vlakovni odpravnik ali odpravnik vlakov delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka
SSKJ²
odpravnína -e ž (ī)
znesek, ki se komu da zlasti ob prisilnem prenehanju sodelovanja v kaki skupnosti: zahtevati odpravnino; rudarji so se takrat borili za odpravnino / ženi je za odpravnino dal hišo
// po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati bratu odpravnino
♦ pravn. odpravnina vdove znesek, izplačan ob delavčevi smrti vdovi, ki nima pravice do družinske pokojnine po njem
SSKJ²
odprávništvo -a s (ȃ)
1. oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit: časopis mora iz tiskarne v odpravništvo
♦ ptt oddelek na večji pošti, v katerem se odpravljajo pošiljke na naslovne pošte
2. polit., v zvezi odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva: francoska vlada je omejila diplomatske odnose s to državo na raven odpravništva poslov
SSKJ²
odprávščina -e ž (ȃ)
knjiž. odpravnina, dedni odpravek: določiti v oporoki odpravščino
SSKJ²
odpréči -préžem dov., odprézi odprézite in odprezíte; odprégel odprégla; nam. odpréč in odprèč (ẹ́)
odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo; izpreči: odpreči konje, vole
SSKJ²
odpredávati -am dov. (ȃ)
končati predavanje: ko je odpredaval, se je začela razprava
// predavajoč posredovati: odpredaval jim je vsa težja poglavja
SSKJ²
odpréma -e ž (ẹ̑)
glagolnik od odpremiti: pripraviti časopise za odpremo; skrbeti za hitro odpremo blaga; način odpreme
SSKJ²
odprémen -mna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odpremo: odpremni oddelek / odpremni dokumenti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odprémiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
publ. odposlati, odpraviti: odpremiti zaboje s sadjem
♦ adm. narediti, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddati; žel. narediti, kar je potrebno za prevoz potnika ali pošiljke od začetne do namembne postaje
SSKJ²
odprémljati -am nedov. (ẹ́)
adm. delati, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddajati: odpremljati prodano blago
SSKJ²
odprémnica -e ž (ẹ̑)
adm. listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu: izpolniti odpremnico
SSKJ²
odprémnik -a m (ẹ̑)
adm. delavec, ki dela, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddaja: delo odpremnikov
SSKJ²
odprések -ska m (ẹ̑)
teh. žarg. izdelek iz umetne snovi, oblikovan s stiskanjem v kalupu; stiskanec: proizvodnja odpreskov za motorna vozila
SSKJ²
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ)
1. dati kaj v tak položaj
a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika / kot nagovor ljudje, odprite
2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje / pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili
3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo
4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Slovenijo poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Slovenija
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik / pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju / odpreti novo delovno mesto
7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za državni praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / policist je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem
9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti transakcijski račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
    odpréti se 
    1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo / z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti
    2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
    3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli / srce se srcu odpre
    // knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
    ●     pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
    odpŕt -a -o
    1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
    2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
    // sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
    // ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj / odprta meja nenadzorovani, prosti mejni prehodi med državami, povezanimi navadno zaradi skupnih ciljev v skupnost suverenih držav; dovoljen prihod, uvoz v državo in odhod, izvoz iz nje
    3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
    // ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene / odprta obleka; odprta posoda
    4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
    5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt sestanek društva / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
    6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
    // dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude
    7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
    // javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / odprti telefon organizirano neposredno komuniciranje državljanov z odgovornimi o aktualnih vprašanjih, problemih po telefonu; poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
    ●     ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
    ♦     agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; pravn. odprti oddelek zavoda za prestajanje kazni zapora oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
SSKJ²
odpŕhniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. s pihom, prhanjem odstraniti: odprhniti vodo iz nosa / odprhnil je drobtinice, pepel s suknjiča
2. hitro, slišno odleteti: ptič je odprhnil / zasmejala se je in kakor srna odprhnila iz sobe hitro odšla
SSKJ²
odprhútati -am dov., tudi odprhutála (ū)
prhutajoč odleteti: goloba sta odprhutala; sova odprhuta v temo
SSKJ²
odprídigati -am dov. (í)
ekspr. reči, povedati: odpridigati odgovor / z notranjim predmetom ali si že odpridigal svojo pridigo
SSKJ²
odprodája -e ž (ȃ)
glagolnik od odprodati: odločiti se za odprodajo zemljišč; postopna odprodaja
SSKJ²
odprodájati -am nedov. (ȃ)
prodajati kot del, dele celote: zaradi slabega gospodarjenja je začel odprodajati parcelo za parcelo; ob suši so morali odprodajati živino
SSKJ²
odprodáti -dám dov., 2. mn. odprodáste in odprodáte; odprodál (á)
prodati kot del, dele celote: od živine ni imel kaj odprodati; odprodati kos vrta, nekaj gozda in travnikov
SSKJ²
odprtína -e ž (í)
1. nezapolnjen prostor v čem: cevna odprtina; zazidati okensko odprtino; odprtina zanke
// tak prostor za prehajanje česa: izletna odprtina v panju; odtočna odprtina; odprtina za zrak / nosna, ustna, zadnjična odprtina
♦ bot. prezračevalna odprtina prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline; fot. odprtina zaslonke
2. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izrezati odprtino; bomba je naredila odprtino v steni / rokavna odprtina telovnika
SSKJ²
odprtínica -e ž (í)
manjšalnica od odprtina: posoda ima na sredi odprtinico; voda pronica skozi odprtinico; pogledati skozi odprtinico v vratih / odprtinice za zrak
SSKJ²
odpŕtje -a s (ȓ)
glagolnik od odpreti: odprtje vrat / odprtje otroškega igrišča / odprtje razstave, zasedanja
SSKJ²
odpŕtost -i ž (ȓ)
lastnost, stanje odprtega: odprtost ustnic, vek / odprtost pokrajine na jugu / njegova odprtost vsemu novemu; pesnikova odprtost do sveta / odprtost v prihodnost / odprtost revije za prispevke mladih avtorjev / gospodarska in politična odprtost države; želja po večji odprtosti
SSKJ²
odpŕtosten -tna -o prid. (ȓ)
jezikosl. nanašajoč se na odprtost, razmaknjenost: odprtostna stopnja govorilnih organov
SSKJ²
odpúhati -am dov. (ū)
ekspr. puhajoč se oddaljiti: vlak hitro odpuha s postaje / odpuhal je s težkim nahrbtnikom v hrib odsopihal
SSKJ²
odpúhniti -em dov. (ú ȗ)
izpuhniti: odpuhniti oblak dima
SSKJ²
odpúst -a m (ȗ)
1. glagolnik od odpustiti:
a) prosil je za odpust; večina se je strinjala z njegovim odpustom; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpuščanje
b) čakati na odpust iz bolnišnice / začasni odpust kaznjenca
♦ pravn. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja
2. zastar. dopust: podaljšati odpust; dobil je tri dni odpusta
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odpústek -tka m (ȗ)
1. rel. odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe: dobiti odpustek; moliti za odpustke / popolni odpustek
♦ zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov
2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja
3. zastar. odpuščanje2: odpustek žalitve
● star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je
SSKJ²
odpústen1 -tna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na odpust: odpustni razlog / odpustna listina; odpustno potrdilo; odpustno spričevalo
SSKJ²
odpústen2 -tna -o prid. (ú)
knjiž. odpustljiv: težko odpustna zmota
SSKJ²
odpustítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odpustiti: privolil je v odpustitev žalitve / odpustitev kazni / odpustitev iz službe ga je zelo prizadela odpust
SSKJ²
odpustíti -ím dov., odpústil (ī í)
1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / odpustite mi to nerodnost kot vljudnostna fraza oprostite
● ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
♦ rel. odpustiti grehe
2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja
3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela
4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnišnice
// z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila
    odpuščèn -êna -o:
    pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen
SSKJ²
odpustljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odpustiti: ta žalitev ni težko odpustljiva; odpustljivo ravnanje
SSKJ²
odpustljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost odpustljivega: odpustljivost prestopka / znani sta bili njegova ravnodušnost in odpustljivost
SSKJ²
odpústnica -e ž (ȗ)
pisno potrdilo o odpustitvi, odpustu: dobiti, podpisati odpustnico / odpustnica iz bolnišnice, vojske
SSKJ²
odpústnik -a m (ȗ)
kdor je odpuščen iz vojske: vojaki in odpustniki / vojaški odpustnik
SSKJ²
odpúščanje1 -a s (ú)
glagolnik od odpuščati: odpuščanje prestopkov / preprečiti odpuščanje delavcev / odpuščanje iz zaporov
SSKJ²
odpuščánje2 -a s (ȃ)
glagolnik od odpustiti 1: prosil ga je odpuščanja / odpuščanje grehov
SSKJ²
odpúščati -am nedov. (ú)
1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpušča; odpuščal mu je vse žalitve
2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen / star. odpuščali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja
3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpuščajo; tudi učitelje so odpuščali
4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnišnice
    odpuščajóč -a -e:
    usmiljen in odpuščajoč pogled; prisl.: odpuščajoče ga je potrepljal po rami
SSKJ²
odpuščênec -nca m (é)
kdor je odpuščen: odpuščenec iz vojske
SSKJ²
odpuščênje -a s (é)
star. odpuščanje2: prositi za odpuščenje
SSKJ²
odrabíti in odrábiti -im dov. (ī á)
prenehati rabiti: ko boste knjigo odrabili, jo vrnite
    odrábljen -a -o:
    pomiti odrabljeno posodo
SSKJ²
odracáti -ám dov. (á ȃ)
racaje oditi: račke so odracale k vodi / ekspr. debela kuharica je počasi odracala k mizi
// slabš. oditi: ves moker je odracal domov; odracali so drug za drugim
SSKJ²
odračúnati -am dov. (ȗ)
zmanjšati vsoto za določen znesek: odračunati davek od honorarja / od teh treh ur lahko odračunamo pol ure za počitek
● ekspr. kakor drugi v kolektivu ga je tudi ona odračunala odpisala
SSKJ²
odrájtati -am dov. (á) nižje pog.
1. plačati, poravnati: odrajtati davek, najemnino; za hrano mu še mora odrajtati
2. opraviti, narediti: odrajtati vojaški rok
SSKJ²
odrajtováti -újem nedov. (á ȗ)
nižje pog. plačevati, poravnavati: odrajtovati davke, desetino; odrajtovati za najemnino
SSKJ²
odrájžati -am dov. (ȃ)
1. star. odpotovati: kdaj bo odrajžal
2. ekspr. oditi: noč se dela, treba bo odrajžati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ódranje -a s (ọ̑)
postavljanje zidarskega odra: hišo bi že obnovili, če ne bi odranje toliko stalo; odranje fasade
SSKJ²
odrápati -am in -ljem dov. (ā)
star. opraskati, odrgniti: veja ga je odrapala; odrapati si kožo / odrapati čevlje
    odrápan -a -o:
    odrapana roka; soba z okajenimi in odrapanimi stenami
SSKJ²
odrásel -sla -o tudi odrástel -tla -o [odrasəu̯; odrastəu̯] prid. (ā á)
ki je odrastel, odraščen: odrasel človek; odrasli ljudje; odrasla žival
    odrásli tudi odrástli -a -o sam.:
    odrasli so odhajali na delo; izobraževanje odraslih; ekspr. odraslo in mlado je bilo navdušeno vsi; 
prim. odrasti
SSKJ²
odráslek -a [odraslək] m (ȃ)
zastar. mladika, poganjek: odrezati odraslek; veja je gola, le na koncu ima nekaj odraslekov
SSKJ²
odráslost -i ž (á)
stanje odraslega človeka: mlad človek si želi odraslosti in samostojnosti / ekspr. prestopiti prag odraslosti
SSKJ²
odrástek -tka m (ȃ)
1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu; razmnoževanje kaktusov z odrastki
2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma
3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek
♦ lov. izrastek na rogu
SSKJ²
odrásti -rástem in -rásem dov. (á)
1. postati telesno in duševno zrel: sin je že odrastel; ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno / komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja postal nekoliko večji, starejši
// s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu
// ekspr., z dajalnikom postati prevelik, neprimeren za kaj: otroškim igram je že odrastel; odrasti šoli
2. dobiti dokončno podobo, razviti se: odrastla je v lepo dekle
    odráščen -a -o:
    odraščen človek; postati odraščen; čutiti se odraščenega; sam.: v družini so bili samo odraščeni odrasli; 
prim. odrasel
SSKJ²
odráščanje -a s (á)
glagolnik od odraščati: odraščanje otrok / ta bolezen se lahko začne že v odraščanju
SSKJ²
odráščati -am nedov. (á)
1. postajati telesno in duševno zrel: otroci že odraščajo; ko je odraščal, je bila vojna
// s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: odraščati brez staršev, v mestu
2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: odraščala je v lepo dekle
    odraščajóč -a -e:
    odraščajoči otroci
SSKJ²
odràz -áza m (ȁ á)
ed., z rodilnikom kar kaj kaže, izraža: idejni odraz družbenega boja; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti; pravo je odraz družbene ureditve / publ.: pesem je odraz doživetja izraža doživetje; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave je viden, se kaže
♦ filoz. teorija odraza v marksistični filozofiji teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta
SSKJ²
odráziti -im dov., odrážen (á ȃ)
publ. pokazati, izraziti: pravni sistemi so različno odrazili razvoj gospodarstva; pomanjkanje lastne državnosti se je negativno odrazilo v razvoju slovenske narodne zavesti
    odráziti se 
    pokazati se v ostrih obrisih: za trenutek se je njegova postava odrazila od belega ozadja
SSKJ²
odrážanje -a s (á)
glagolnik od odražati: umetniško odražanje resničnosti / odražanje dreves od ozadja
SSKJ²
odrážati -am nedov. (á)
kazati, izražati: te ideje odražajo meščansko miselnost; podatki odražajo dejansko stanje; boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu; v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave; publ. skrb za delavce se odraža na vseh področjih
    odrážati se 
    kazati se v ostrih obrisih: senca se odraža na beli ograji; gorski vrhovi se odražajo na obzorju; temno se odražati / pod tanko odejo se odraža shujšano telo / drevesa se odražajo od zimskega neba; njegova postava se je odražala od osvetljene stene
    ●     publ. individualnost te dežele se ne odraža od sosednjih alpskih pokrajin loči, razlikuje
    odražajóč -a -e:
    gibanje se je razvijalo, odražajoč zahteve delavskega razreda; temno se odražajoči dimniki
SSKJ²
ódrc -a m (ọ̑)
manjšalnica od oder: godba je igrala na odrcu / star. otroci so spali na odrcu pogradu
♦ etn. predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče
SSKJ²
ódrček -čka m (ọ̄)
manjšalnica od oder: na travniku so postavili odrček za pevce
SSKJ²
odreagírati -am dov. (ȋ)
1. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, stanje pričakuje: policija takoj odreagira na vsako prijavo; odreagirati na nezadovoljstvo čakajočih bolnikov; odreagirati na pobudo / odreagirati na dogodek, situacijo; odreagirati na konkurenco / odreagirati hitro, pravilno, pravočasno; odreagirati drugače, na svoj način; odreagirati z napadom, umikom
2. psih. z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost: odreagirati konflikte
SSKJ²
odrêči -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
// z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim
    odrêči se 
    1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu
    2. zavestno narediti
    a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem
    b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče
    3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri
    4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla
SSKJ²
odrèd -éda m (ȅ ẹ́)
1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred
♦ voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje
2. v zvezi pionirski odred, v socializmu osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov
3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev
SSKJ²
odrédba -e ž (ẹ̑)
kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana; držati se odredbe; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe
♦ pravn. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa
SSKJ²
odredbodajálec -lca [odredbodajau̯ca in odredbodajalca] m (ȃ)
pravn. kdor daje odredbe, odloke, ukaze: odredbodajalec za izvedbo finančnega načrta sklada / glavni odredbodajalec za zasedeno ozemlje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odredbodájen -jna -o prid. (ā)
pravn. ki daje odredbe, odloke, ukaze: odredbodajna oblast
SSKJ²
odréden -dna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odred: odredni komandant / odredna pionirska konferenca
SSKJ²
odredítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odrediti1: odreditev aretacije
SSKJ²
odredíti1 -ím dov., tudi odrédi; odrédil (ī í)
1. predpisati, določiti z odredbo: odrediti aretacijo osumljene osebe; odrediti obvezno cepljenje; odrediti preiskavo / odrediti koga na drugo mesto
// izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi: poveljnik je odredil počitek; odrediti prevoz v bolnišnico; v vojašnici so odredili strogo pripravljenost; primarij je odredil, naj bolnika odpustijo / publ. zdravnik mu je odredil ležanje predpisal
2. publ. določiti: odrediti smer razvoja / odrediti pet tekmovalcev za trening / odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi
    odrejèn -êna -o:
    dva od odrejenih tekmovalcev; uradno odrejen datum začetka pouka
SSKJ²
odredíti2 -ím dov., tudi odrédi; odrédil; odrejèn (ī í) zastar.
1. zrediti: odrediti prašiča
2. preživiti, prehraniti: trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke
3. vzgojiti: svoje otroke je dobro odredil
SSKJ²
odrêja -e ž (ȇ) zastar.
1. vzreja: odreja psov; odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo
2. vzgoja: skrbeti za odrejo otrok
● zastar. dati otroka v odrejo rejo
SSKJ²
odrêjati -am nedov. (é)
1. predpisovati, določati z odredbami: sporočal je, kar je odrejala oblast
// izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi: njegova naloga je odrejati odmore / dov.: odrejam dva dni počitka; odrejam vojaški pogreb
2. publ. določati: odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo
SSKJ²
odrèk -éka m (ȅ ẹ́)
glagolnik od odreči: odrek domovinske pravice / odrek pravicam
SSKJ²
odréka -e ž (ẹ̑)
knjiž. glagolnik od odreči ali odrekati: odreka pravic / odreka ljubezni / njeno življenje je bilo odreka in delo
SSKJ²
odrékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od odrekati: odrekanje pravic / tega ni dosegel brez odrekanja / odrekanje hrani
SSKJ²
odrékati1 -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje
2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih
    odrékati se 
    1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi
    2. zavestno delati
    a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka
    b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka
SSKJ²
odrekáti2 -ám dov. (á ȃ)
1. vulg. umazati z blatom, iztrebki: odrekati obleko
2. nizko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je odrekal
SSKJ²
odréšen -šna -o prid. (ẹ́)
knjiž. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen: odrešna beseda
SSKJ²
odrešeník -a m (í)
v judovski religiji kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: čakati obljubljenega odrešenika; pren., ekspr. v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal
● zastar. odrešenik domovine rešitelj
♦ rel. Odrešenik Kristus
SSKJ²
odrešeníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odrešenika: odrešeniško delo / domišlja si, da ima odrešeniško poslanstvo
SSKJ²
odrešênje -a s (é)
glagolnik od odrešiti: odrešenje sveta / trdil je, da nobena ideologija ne prinaša odrešenja / smrt je bila zanj odrešenje rešitev; star. odrešenje izpod turškega jarma rešitev
SSKJ²
odrešênjski -a -o prid. (ē)
nanašajoč se na odrešenje: odrešenjski proces / Cankarjeva odrešenjska vera v usodo posameznika in narodne skupnosti
SSKJ²
odreševáti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: glasba odrešuje in osvobaja; odreševati človeka
    odrešujóč -a -e:
    njegov smeh je bil odrešujoč in nalezljiv; izgovoriti odrešujočo besedo; odrešujoča resnica
SSKJ²
odrešílen -lna -o prid. (ȋ)
1. ekspr. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: pričakoval je odrešilne besede; hrepeneti po odrešilni ljubezni
2. knjiž. rešilen: najti odrešilni izhod; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan
♦ rel. Kristusova odrešilna smrt
SSKJ²
odrešílnost -i ž (ȋ)
knjiž. lastnost, značilnost odrešilnega: pisatelj izraža vero v odrešilnost dela
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odrešítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odrešiti: odrešitev človeštva
// rešitev: smrt je bila zanj odrešitev iz trpljenja
SSKJ²
odrešíti in odréšiti -im dov. (ī ẹ́)
1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti: odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec
3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila; ta misel me je odrešila
4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo
● evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče usmrtil
    odréšen -a -o:
    biti odrešen zablod; odrešena kraljična; duša je odrešena velikega bremena / ekspr. odrešena dežela osvobojena
SSKJ²
odrešítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odrešitev: Kristusovo odrešitveno delo / Cankarjeva odrešitvena vizija v Podobah iz sanj
SSKJ²
odréti odêrem tudi odrèm dov., stil. oderó; oderíte tudi odríte; odŕl (ẹ́ é, ȅ)
1. odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odreti ovco, prašiča, zajca; odreti z nožem / odreti kožo / odreti na meh odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
// zastar. odrgniti: vrv mu je odrla kožo do krvi; na melišču si je odrl čevlje
2. nav. ekspr. izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: odreti kupca, upnika; odreti koga pri kupčiji
● ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; ekspr. živega bi me odrli, če bi to izvedeli zelo bi se jezili name; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena
    odŕt -a -o:
    odrt zajec; odrta koža
SSKJ²
odrevenélost -i ž (ẹ́)
stanje odrevenelega: čutil je, da odrevenelost počasi popušča; odrevenelost nog, rok / ekspr. zbudila se je iz blažene odrevenelosti / krčna odrevenelost
♦ med. odrevenelost težja in počasnejša gibljivost, manjša občutljivost; mrliška odrevenelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic; mrliška okorelost
SSKJ²
odrevenéti -ím dov. (ẹ́ í)
postati negiben, tog: roke so ji odrevenele; odreveneti od mraza, sedenja; ekspr.: odreveneti od strahu; ob teh besedah je odrevenela; pren. misli so mu odrevenele
♦ med. postati teže in počasneje gibljiv; postati manj občutljiv
    odrevenèl in odrevenél -éla -o:
    odreveneli prsti; stal je kakor odrevenel
SSKJ²
odrèz -éza m (ȅ ẹ́)
glagolnik od odrezati: odrez prsta
// mesto, kjer je kaj odrezano: na odrezu so se pri palici lepo videle letnice
SSKJ²
odrézanost -i ž (ẹ̑)
nav. ekspr. stanje odrezanega: gospodarstvo je trpelo zaradi odrezanosti od inozemstva / občutje osamljenosti in odrezanosti od sveta
SSKJ²
odrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico; odrezati vejo od drevesa; odrezati z nožem, škarjami; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro / odrezali so mu nogo kirurško odstranili / kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal; glavo mi lahko odrežeš, če ni res
// z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč
// z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa
2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega območja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal
// ustaviti, prekiniti: na kratko je odrezal njegov napad; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje
4. publ. opraviti, uspeti: pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo
● ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal
    odrézati se ekspr.
    1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost; izkazati se: domači pevski zbor se je pri tekmovanju dobro odrezal / nekatere občine se pri dajanju prispevkov niso odrezale jih niso dale dosti
    ●     ekspr. darovalec se je (dobro) odrezal dal je veliko, drago darilo
    2. na kratko, učinkovito odgovoriti: ne bi mislil, da se zna tako odrezati; vprašanje ga ni spravilo v zadrego, mojstrsko se je odrezal / kar sami povejte, saj ste dovolj učeni, se je odrezal fantič
    odrézan -a -o:
    zaradi poplave odrezani predeli; biti odrezan od sveta; odrezane veje; prisl.: odrezano odgovoriti, reči; odrezano je utihnil
SSKJ²
odrezàv -áva -o prid.(ȁ á)
ki na kratko, učinkovito odgovarja: odrezav fant; sčasoma je postal odrezav / odrezav odgovor; odrezave besede
    odrezávo prisl.:
    odrezavo odgovoriti
SSKJ²
odrezávati -am nedov. (ȃ)
odrezovati: odrezavati konice
    odrezávati se ekspr.
    na kratko, učinkovito odgovarjati: lakonično se je odrezaval
SSKJ²
odrezávost -i ž (á)
lastnost odrezavega človeka: znan je po svoji odrezavosti / ekspr. s kratkostjo stavka dati stilu odrezavost
SSKJ²
odrézek -zka m (ẹ̑)
1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa: pobirati odrezke; papirnati odrezki; uporabni odrezki; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo ostanek / star. odrezek slanine rezina; iz odrezka stebla so pognale korenine odrezanega kosa
2. kupon: odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov
♦ fin. čekovni odrezek del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon; geom. odrezek na osi osni odsek; ptt odrezek del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo
SSKJ²
odrezováti -újem nedov. (á ȗ)
z rezanjem odstranjevati del česa: odrezovati suhe veje / odrezoval je najlepše kose mesa
● ekspr. rečica odrezuje vas od polja loči
    odrezováti se ekspr.
    na kratko, učinkovito odgovarjati: zmeraj se je lakonično odrezoval
SSKJ²
odrgnína -e ž (í)
poškodba na površini česa zaradi drgnjenja, podrgnjenja: popraviti odrgnine na avtomobilu / obloga varuje steno pred odrgninami
// med. poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja: razkužiti odrgnino; z rokavicami obvarovati roke pred odrgninami; odrgnina na čelu, nogi
SSKJ²
odŕgniti -em dov., tudi odrgníla (ŕ ȓ)
z drgnjenjem odstraniti: odrgniti blato, umazanijo; odrgniti s cunjo, krtačo / pred pleskanjem odrgniti stari lak
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: odrgniti čevlje
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati: odrgniti avtomobil ob ograji; s stolom odrgniti steno; odrgniti si kožo
    odŕgnjen -a -o:
    star odrgnjen fotelj; do krvi odrgnjeno zapestje
SSKJ²
odrína -e ž (í)
nar. koroško listnjak: sekati steljo v odrini
SSKJ²
odrínec -nca m (ȋ)
nar. pograd: Premetaval se je na svojem trdem odrincu v kotu visoko pod stropom (A. Ingolič)
SSKJ²
odríniti -em dov. (í ȋ)
1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest
// s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega
// s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil
2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
● ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil
3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil
4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo
// odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko
5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak
6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo
7. nar. odleči, zaleči1: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine
    odríniti se 
    s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, šport. žarg. je pravilno odrinil
    odrínjen -a -o:
    zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda
SSKJ²
odrínjenec -nca m (ȋ)
ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: Cankarjevi junaki so boemi in odrinjenci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odrínjenost -i ž (ȋ)
nav. ekspr. stanje odrinjenega človeka: imeti občutek odrinjenosti; osamljenost in odrinjenost
SSKJ²
odríšče -a s (í)
star. oder: stopil je na sredo odrišča in začel peti; za odrišče jim je rabil voz
SSKJ²
odrítek -tka m (ȋ)
1. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati odritek
2. nar. tolminsko kdor je kje nezaželen, odveč: če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom / kot nagovor kaj pa delaš tukaj, odritek
SSKJ²
odrív -a m (ȋ)
glagolnik od odriniti: odriv vode / odriv od stene bazena; odriv z rokami
♦ šport. del skoka, teka, plavanja, ko se športnik s sunkom ob podlago oddalji od nje
SSKJ²
odriváč -a m (á)
1. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje: sedel je na odrivaču in poslušal
2. nar. kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen: konj se je splašil in voz je zadel ob odrivač
SSKJ²
odriválo -a s (á)
um., navadno v zvezi prostorsko odrivalo predmet, postavljen na sliki ali reliefu tako, da se doseže izrazitejši vtis prostora:
SSKJ²
odrívanje -a s (í)
glagolnik od odrivati: odpor vode pri odrivanju / odrivanje mučnih spominov / odrivanje slovenskega prebivalstva od obale
SSKJ²
odrívati -am nedov. (í)
1. s sunki spravljati iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: miril je poskakujočega psa in ga odrival; odrivati napadalca / plavalec odriva vodo; pren. odrivati težko misel, spomine
// s sunki, rinjenjem spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: drugi prašiči so ga odrivali od korita; odrivati ljudi od vrat
// s sunki, rinjenjem spravljati z določenega mesta, položaja: odrivati vrata s hrbtom / para odriva pokrovko / vojaki so začeli odrivati čakajoče / kadar so čakali v vrsti, so njega vedno odrivali / plug odriva sneg s ceste odstranjuje
2. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: odrivati ženske iz javnega življenja / ceneni romani odrivajo dobro literaturo
// ovirati koga v prizadevanju za dosego določenega mesta, položaja: fevdalci so odrivali meščane; drugim dajejo prednost, njega pa odrivajo / povsod ga odrivajo zapostavljajo
3. nar., navadno z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času; odlagati: odrivati delo na naslednji dan; odrivati poroko
● ekspr. težko delo je odrival ni hotel težko delati
    odrívati se
    s sunkom ob podlago se oddaljevati od nje: skakalec se dobro odriva; odrivati se od tal / odrivati se s smučarskimi palicami
    odriváje :
    prodiral je dalje, z rokami odrivaje veje
    odrivajóč -a -e:
    vsi so silili naprej, odrivajoč drug drugega
    odrívan -a -o:
    biti zaničevan in odrivan; pri volitvah je zmagala prej odrivana stranka
SSKJ²
odrívek -vka m (ȋ)
zool. vsak od ločljivih členov trakulje: pri iztrebljanju se izločajo tudi odrivki
SSKJ²
odríven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odriv: odrivna moč / odrivna ploskev
♦ šport. odrivna noga noga, s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage
SSKJ²
ódrnica -e ž (ọ̄)
deska za postavljanje zidarskega odra: okrog odra je ležalo še nekaj odrnic
SSKJ²
ódrnik -a m (ọ̄)
močnejši lesen drog za pokončno oporo pri zidarskih odrih: odrniki so ležali po tleh
SSKJ²
odrobíti in odróbiti -im dov. (ī ọ́)
1. odstraniti rob: odrobila je obleko / odrobiti rob pri hlačah
2. knjiž., v zvezi z glava odsekati: z mečem mu je odrobil glavo
● ekspr. molči in poslušaj, mu je odrobil ostro odgovoril
SSKJ²
odróčen tudi odrôčen -čna -o prid. (ọ̄; ō)
1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti: to so odročni kraji; živeti na odročni kmetiji; biti premeščen v odročno vas; prometno odročen predel dežele / odročna ulica; njegove njive so odročne
2. pri vpreženi živini desni: odročni konj, vol
    odróčno tudi odrôčno
    1. prislov od odročen: odročno ležeči deli ozemlja
    2. v povedni rabi izraža neudobnost, nepripravnost dejanja: odročno je nositi vodo iz grape; s smiselnim osebkom v dajalniku odročno mi je hoditi iz Ljubljane tja; sam.: pognati odročnega
SSKJ²
odročênje -a s (é)
glagolnik od odročiti: pripogibati se z rokami v odročenju; odročenje in priročenje
SSKJ²
odročíti -ím dov., odróčil (ī í)
šport. dati, dvigniti roko vstran: odročiti in priročiti
    odročèn -êna -o:
    odročene roke
SSKJ²
odróčnost tudi odrôčnost -i ž (ọ̄; ō)
lastnost, stanje odročnega: turizem se tam zaradi odročnosti ni razvil; njegova gostilna je kljub odročnosti zelo znana; prometna odročnost / odročnost kraja
SSKJ²
odrodíti se -ím se dov., odródil se; odrojèn (ī í)
knjiž. odtujiti se: odroditi se svojemu ljudstvu, svoji vasi; te ljudi je družbeni proces odrodil domovini
    odrodíti vet.
    nehati roditi: krava je že odrodila
SSKJ²
odròk -óka m (ȍ ọ́)
po ljudskem verovanju besede, dejanje za odstranitev uroka: ponavljati odroke; urok in odrok / iztegniti roke za odrok
SSKJ²
odrólati -am dov. (ọ̑)
1. oditi, odpraviti se na rolerjih: odrolal je naprej; odrolati v mesto
// opraviti določeno pot na rolerjih: odrolali so 14 km dolg krog
2. pog. v celoti uresničiti dejanje, ki poteka tako, da se nekaj razvija, predvaja: didžej je na plesu odrolal celotno ploščo / film se odrola večinoma na enem kraju; koncert se je odrolal v novi dvorani
    odrólati se pog.
    1. oditi, odpraviti se: vlak se je odrolal proti Ljubljani
    2. s smiselnim osebkom v dajalniku zmešati se: vsakemu se kdaj odrola
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odrólkati se -am se dov. (ọ̑)
odpeljati se na rolki: rolko je dal na tla in se odrolkal po glavni cesti
SSKJ²
odrómati -am dov. (ọ̑)
1. ekspr. odpotovati, oditi: odromati v širni svet; že nocoj bo odromal / spet je odromal k postelji
● evfem. marsikatera stvar je odromala k njemu marsikatero stvar je ukradel
2. knjiž. oditi k romarski cerkvi: odromal je na Brezje
SSKJ²
odropotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
1. ekspr. ropotajoč se oddaljiti: tovornjak, vlak odropota; odropotati s postaje proti mestu, po kolovozu / odropotal je z vozičkom na trg / vstal je in odropotal iz sobe; šolarji odropotajo po stopnicah
2. prenehati ropotati: stroji so odropotali
SSKJ²
odŕsati -am dov. (ȓ)
z drsanjem nekoliko poškodovati: odrsati obleko na komolcih
    odŕsan -a -o:
    odrsan avtomobil; odrsana stena
SSKJ²
ódrski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na oder:
a) odrski prostor; odrska odprtina / odrska razsvetljava, zavesa / odrski delavci / izreden odrski lik; ekspr. odrska mrzlica odrska trema
b) odrski jezik; odrska izreka; delo je končno doživelo odrsko uprizoritev / odrsko delo / odrska literatura, umetnost gledališka / ekspr. odrske deske gledališki oder, gledališče
● ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena
♦ gled. odrski dekor; odrski horizont; odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; odrska luč luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra
    ódrsko prisl.:
    odrsko poustvarjati; odrsko privzdignjen govor; odrsko vabljiv tekst; odrsko funkcionalna osvetljenost
SSKJ²
odrtíja -e ž (ȋ)
star. oderuštvo: z goljufijami in odrtijo si je nakopičil veliko bogastvo
SSKJ²
odrtína -e ž (í)
knjiž. praska, odrgnina, navadno močnejša: podplutbe in odrtine / špranje in odrtine po stenah
SSKJ²
odrtník -a m (í)
star. oderuh: izogibati se odrtnikov
SSKJ²
odŕzati -am dov. (r̄ ȓ)
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: odrzati posekano smreko
● zastar. odrzati blato s čevljev odrgniti
    odŕzan -a -o:
    odrzani hlodi
SSKJ²
odsánjati -am dov. (á)
knjiž. prenehati sanjati: ali si odsanjal / z notranjim predmetom že dolgo je, kar sem odsanjal te sanje
SSKJ²
odsébni -a -o prid. (ẹ̑)
pri vpreženi živini desni: odsebni konj, vol
♦ geom. odsebna senca senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba
SSKJ²
odséčen -čna -o prid. (ẹ̑)
star. odrezav: odsečen človek / odsečen odgovor
● zastar. ta človek mi je odsečen zoprn
    odséčno prisl.:
    odsečno reči
SSKJ²
odséči -séčem dov., odséci odsecíte odsékel odsékla (ẹ́)
1. star. odsekati: odseči roko, vejo
2. nar. odkositi2: odseči široko red
    odséčen -a -o:
    odsečena bilka
SSKJ²
odsédati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄)
prebijati, preživljati v sedečem položaju: zadnje dneve pouka so odsedali le zato, da bi dobili spričevala
    odsédati se 
    napredovati, potekati: delo se je dobro odsedalo; učenje se ji je počasi odsedalo
    ●     med pogovorom se mu je pot hitro odsedala zdelo se mu je, da traja malo časa
SSKJ²
odsedéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. pog. prebiti, preživeti v zaporu: odsedel je deset let; odsedel bo nekaj dni, potem bo izpuščen / ni odsedel vse kazni prestal
2. ekspr. presedeti: obed je odsedel, kar se je dalo mirno
SSKJ²
odsegamál [otsegamau̯] prisl. (ȃ)
zastar. od takrat: tja pa odsegamal roma vsako leto veliko romarjev
SSKJ²
odsèk -éka m (ȅ ẹ́)
1. krajevno omejen del prometne poti: graditi odsek avtomobilske ceste med Ljubljano in Vrhniko; plaz je poškodoval železnico na več odsekih; asfaltirati cestni odsek od odcepa do naselja
♦ žel. progovni odsek del proge, na katerem lahko vozi le en vlak
// del česa sploh: odseki stopnic / razmišljati o nekaterih odsekih družbene resničnosti / razdeliti lobanjo na več odsekov regij
2. notranja organizacijska enota uprave, ustanove, društva, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: alpinistični odsek; mladinski odsek planinskega društva
3. geom. del črte, ploskve ali telesa: izračunati odsek / krogelni odsek; osni odsek
4. glagolnik od odsekati: odsek zelnate glave
SSKJ²
odsékanje -a s (ẹ́)
knjiž. glagolnik od odsekati: kaznovati z odsekanjem desnice
SSKJ²
odsékanost -i ž (ẹ̑)
lastnost, stanje odsekanega: odsekanost vej / odsekanost povelj / odsekanost v gibih
SSKJ²
odsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma / za kazen so mu odsekali prst
● ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad
// s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj; kost je prevelika, malo jo odsekajte
// s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa
2. ekspr. ustaviti, prekiniti: na kratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor
// nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib
3. ekspr. na kratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal
    odsékan -a -o
    1. deležnik od odsekati: odsekan gib, smeh; odsekana zelnata glava; odsekana palica; strmo odsekana skala
    2. kratek in ostro izrečen: odsekani stavki; poslušati odsekana povelja / odsekani klici / odsekani koraki; prisl.: odsekano se gibati; odsekano reči, ukazati
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odsekávati -am nedov. (ȃ)
s sekanjem odstranjevati: odsekavati veje
SSKJ²
odselítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odseliti: zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države
SSKJ²
odselíti -sélim dov. (ī ẹ́)
izseliti: prebivalci so zahtevali, naj ga kaznujejo ali odselijo
    odselíti se 
    zapustiti svoje bivališče: po moževi smrti se je odselila; za stalno se odseliti / odseliti se iz domače hiše, od staršev; odseliti se k sinu, v mesto
SSKJ²
odséljenec -nca m (ẹ́)
kdor se odseli: odseljenci niso nič vzeli s seboj
SSKJ²
odseljevánje -a s (ȃ)
glagolnik od odseljevati: prisilno odseljevanje prebivalstva / odseljevanje s kmetij; odseljevanja v mesta
SSKJ²
odseljeváti -újem nedov. (á ȗ)
izseljevati: okupatorji so odseljevali prebivalstvo
    odseljeváti se 
    zapuščati svoje bivališče: po potresu so se vaščani začeli odseljevati
SSKJ²
odsesáti -ám [otsəsati in otsesati] dov. (á ȃ)
s sesanjem odstraniti: odsesati vodo iz zbiralnika
SSKJ²
odsesávati -am [otsəsavati in otsesavati] nedov. (ȃ)
s sesanjem odstranjevati: poseben ventilator sproti odsesava prah; odsesavati zrak s sesalno cevjo
SSKJ²
odsèv -éva m (ȅ ẹ́) z rodilnikom
1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku; odsevi plamenov v očeh / odsev sonca v šipah / opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi
// glagolnik od odsevati: odsev brez iz zelenja
2. svetloba, sij: odsev ognja se je daleč videl; bral je pri odsevu petrolejke / rdečkasti odsev sončnega zahoda
3. kar kaže razpoloženje, čustva: na obrazu je viden odsev močnih čustev; na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli; odsev sreče v očeh
// kar kaj kaže, izraža: to gibanje je odsev duhovne krize družbe; naša stališča so odsev javnega mnenja; njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj / knjiž. v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga sled, vpliv
SSKJ²
odsévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od odsevati: odsevanje svetlobe / odsevanje hiš v vodi / realistično odsevanje sveta v drami
SSKJ²
odsévati -am nedov. (ẹ́)
1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše
// odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže
// svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja
2. ekspr. svetiti, sijati: luč odseva v temo
3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas
// biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen
● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo
    odsevajóč -a -e:
    razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči
    odsévan -a -o:
    odsevana sončna svetloba
SSKJ²
odséven -vna -o prid. (ẹ̄)
1. ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsevna svetloba na steni
2. ki odbija svetlobo: odsevno zrcalo teleskopa / svetle barve so bolj odsevne kot temne
♦ avt. odsevna nalepka; tisk. odsevna predloga slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka
SSKJ²
odsévnik -a m (ẹ̑)
priprava, ki odseva svetlobo: petrolejka z medeninastim odsevnikom
● zastar. na stolp so postavili močen odsevnik žaromet
♦ avt. svetlobni odbojnik
SSKJ²
odsévnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost odsevnega: odsevnost stropa in sten / siva barva ima majhno odsevnost
● knjiž. ugotavljati odsevnost časa v romanu kako roman izraža, kaže čas, razmere
SSKJ²
odsihdôb prisl. (ȏ) star.
1. od takrat: izselil se je, komaj nekaj let je odsihdob
2. od zdaj: odsihdob mu ne bo več obstanka doma
SSKJ²
odsihmál [otsihmau̯] prisl. (ȃ) star.
1. od takrat: odsihmal so živeli v najlepši slogi
2. od zdaj: odsihmal se bo bolj gledalo na gospodarstvo
SSKJ²
odsijáti -síjem dov., odsijál (á ȋ)
nav. ekspr. prenehati sijati: sonce je že odsijalo
● knjiž., ekspr. zvezda je odsijala za obzorje zašla
SSKJ²
odskákati in odskakáti -skáčem, stil. odskákati -skákam dov., odskáčite, tudi odskákaj, tudi odskakájte (á á á; á)
skakajoč oditi: zajec je odskakal proti gozdu / po eni nogi je odskakal proti postelji
SSKJ²
odskakljáti -ám dov. (á ȃ)
skakljajoč oditi: zajček je odskakljal iz hleva; žaba je odskakljala proti mlaki
// ekspr. lahkotno oditi: odskakljala je v kuhinjo po kavo; odskakljal je za njo
SSKJ²
odskakovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odskakovati: odskakovanje voza na kotanjasti cesti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odskakováti -újem nedov.(á ȗ)
1. s skokom, skoki se oddaljevati od določenega kraja, stvari: ljudje so odskakovali, da jih avto ne bi oškropil / odskakovala sta in se spet približevala drug drugemu
2. zaradi sunka, sunkov za hip se oddaljevati od podlage: na vozu so odskakovali zaboji s steklenicami
// tako se premikati: kolesa so počasi odskakovala po kotanjasti cesti; voz je odskakoval čez debele korenine
3. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja; odbijati se: žoga je odskakovala od tal; krogle so odskakovale od zidov
    odskakováje :
    kovanca sta se odskakovaje kotalila po tleh
    odskakujóč -a -e:
    voz je odskakujoč drvel po klancu; od tlaka odskakujoče dežne kaplje
SSKJ²
odskóbljati -am dov. (ọ̑)
s skobljanjem odstraniti: poškodbe na lesu odskobljamo
SSKJ²
odskóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odskok: odskočno mesto / odskočna deska telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje
♦ šport. (odskočna) miza del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let
// publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: igranje v gledališču ji je bilo odskočna deska za nastop v filmu; zasedena dežela je postala odskočna deska za nadaljnja osvajanja
SSKJ²
odskočíšče -a s (í)
1. šport. kraj, mesto odskoka: na odskočišču je imel skakalec veliko hitrost / odskočišče za skok v višino
2. knjiž. kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: mesto je postalo odskočišče za vojne pohode
SSKJ²
odskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑)
1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen
// zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko
2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili
3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve
4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza
// šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil
● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili
SSKJ²
odskóčnica -e ž (ọ̑)
publ. kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: mesto je bilo odskočnica za tihotapljenje zlata
SSKJ²
odskòk -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó)
glagolnik od odskočiti: umaknil se je s hitrim odskokom / odskok padalcev iz letala
● publ. odskok od pravil odmik, oddaljitev
♦ šport. začetni del skoka
SSKJ²
odslávljati -am nedov. (á)
1. z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide: odslavljati obiskovalce / vse ženine odslavlja zavrača
2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpuščati: tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce / odslavljati iz službe
SSKJ²
odslêj in odslèj prisl. (ȇ; ȅ)
1. od zdaj: odslej ne boš šla nikamor več sama
2. od takrat: odslej se je moral sam preživljati
SSKJ²
odslikáva -e ž (ȃ)
knjiž. prikaz, izraz: njegova drama je groteskna odslikava stvarnosti
SSKJ²
odslikávati -am nedov. (ȃ)
knjiž. kazati, izražati: v prozi je odslikaval zgodovino svojega časa / pisava odslikava potek misli
SSKJ²
odsloníti -slónim stil. -ím dov., odslônil stil. odslónil (ī ọ́, í)
star. odmakniti: brez truda je odslonil desko, ki je zapirala vhod / odslonil je vrata in vstopil
SSKJ²
odslovílen -lna -o prid. (ȋ)
s katerim se odslovi: odslovilna kretnja / odslovilno pismo
SSKJ²
odslovítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odsloviti: njena hladna odslovitev ga je presenetila / preprečiti odslovitev delavca
SSKJ²
odslovíti -ím dov., odslôvil (ī í)
1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: odsloviti spremljevalca; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev zavrnila; pren. tako misel je hitro odslovil
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti: odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe
    odslovljèn -êna -o:
    odslovljeni delavci
SSKJ²
odslúžek -žka m (ȗ)
v kmečkem okolju delo, s katerim se nadomesti dolžno plačilo za kaj: vse ti bom vrnil z odslužkom / dajal jim je hrano in stanovanje na odslužek
SSKJ²
odslúženje -a s (ú)
glagolnik od odslužiti: odsluženje vojaškega roka / odsluženje dolga
SSKJ²
odsluževáti -újem nedov. (á ȗ)
v kmečkem okolju z delom nadomeščati dolžno plačilo za kaj: odsluževati vozarino, zemljo / najemnino in hrano je odsluževala z delom v kuhinji
SSKJ²
odslužítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odslužiti: odslužitev vojaškega roka / odslužitev dolga
SSKJ²
odslužíti in odslúžiti -im dov. (ī ú)
1. v kmečkem okolju z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj: vsega posojenega denarja mu še ni odslužil; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti
2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost: odslužiti vojaški rok / ekspr. odslužiti vajensko dobo / pog. odslužiti kazen prestati
3. ekspr. izrabiti se, dotrajati: cesta je odslužila; stroji so že odslužili
// zaradi starosti postati nesposoben za delo: hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti
    odslúžen -a -o:
    stari odsluženi viničarji; pohištvo je bilo staro in odsluženo
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odsmejáti se -smêjem se tudi -ím se dov., odsmêj se in odsmèj se odsmêjte se; odsmejál se (á é, í) ekspr.
1. smeje se oditi: fantje so se odsmejali po vasi
2. prenehati se smejati: smejal se je in smejal, a se je nazadnje le odsmejal
SSKJ²
odsmúčati -am dov. (ȗ)
drseč na smučeh se oddaljiti: odsmučati izpred koče; odsmučati v dolino
SSKJ²
odsodíti in odsóditi -im dov. (ī ọ́)
zastar. določiti, razsoditi: odsoditi kazen; tako je odsodil / rojenice so otroku odsodile napovedale usodo
    odsójen -a -o:
    odsojeno mi je bilo, da grem
SSKJ²
odsójen -jna -o prid. (ọ̄)
knjiž. osojen: smučati se na odsojnem pobočju
SSKJ²
odsónčen -čna -o prid. (ọ̑)
knjiž. osojen: na odsončni strani debla so nastale razpoke
SSKJ²
odsónčje -a s (ọ̑)
astron. od Sonca najbolj oddaljena točka planetovega tira: planet je v odsončju; odsončje in prisončje
SSKJ²
odsopíhati -am dov. (í)
sopihajoč oditi: za hip se je ustavil, nato pa je spet odsopihal dalje / ekspr. vlak je z zamudo odsopihal s postaje odpeljal
SSKJ²
odsôpsti -sôpem dov., odsópel in odsôpel odsôpla (ó)
sopeč oditi: pritekel je do hiše in nato odsopel v vežo / ekspr. ladja je odsopla iz zaliva odplula
    odsôpsti se 
    prenehati sopsti: ko se je odsopla, je mirno spregovorila; tekel je, da se še dolgo ni mogel odsopsti / ustavil se je in sedel, da bi se malo odsopel
SSKJ²
odsôten -tna -o prid.(ó)
ki ni v določenem času na določenem mestu: zapisati imena odsotnih učencev; tudi danes je odsoten; biti opravičeno, službeno odsoten
// ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: opazil je, da postaja tiha in odsotna / pogledal ga je z odsotnim pogledom; njegov obraz je bil miren in odsoten / duševno odsoten
    odsôtno prisl.:
    odsotno je strmel predse; sam.: narediti seznam odsotnih
SSKJ²
odsôtnost -i ž (ó)
dejstvo, da je kdo odsoten: dolga odsotnost; zaradi odsotnosti večine članov je bil sestanek preložen; pren., publ. popolna odsotnost takih prizadevanj
● duševna odsotnost stanje človeka, ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe
SSKJ²
odspájkati -am dov. (ȃ)
teh. s spajkanjem odstraniti: odspajkati konico
SSKJ²
odspáti -spím dov., odspì odspíte; odspál (á í)
prespati: po kosilu je odspal dve uri
SSKJ²
odspód prisl. (ọ̑)
pog. spodaj: hišnik stanuje odspod; prim. spod1
SSKJ²
odspôdaj prisl. (ó)
pog. spodaj: odspodaj so vrata zaklenjena; prim. spodaj
SSKJ²
odspréd prisl. (ẹ̑)
pog. spredaj: odspred stojijo otroci
● pog. pokrpan je odspred in odzad zelo; prim. spred1
SSKJ²
odsprédaj prisl. (ẹ́)
pog. spredaj: njeni lasje so odspredaj lepi, gosti, črno rjavi; prim. spredaj
SSKJ²
odsŕkati -am dov. (ŕ ȓ)
srkajoč odpiti: odsrkal je še nekaj vina iz kozarca
    odsŕkati se knjiž., ekspr.
    s srkom, slišno odteči: ko se je val odsrkal, so se znova prikazale skale
SSKJ²
odsrkávati -am nedov. (ȃ)
srkajoč večkrat odpiti: po malem je odsrkaval vino
    odsrkávati se knjiž., ekspr.
    s srkom, slišno odtekati: valovi so se odsrkavali med skalami / svetlobne lise so se počasi odsrkavale s stene so počasi izginjale
SSKJ²
odstávčen -čna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odstavek: odstavčni pomišljaj; odstavčna vrstica; odstavčno naštevanje
SSKJ²
odstávek -vka m (ȃ)
krajši, vsebinsko zaključen del besedila, ki se začenja v novi vrsti, navadno s presledkom: zaključno poglavje ima pet odstavkov; dolg, kratek odstavek / narediti odstavek začeti pisati v novi vrsti in navadno nekoliko proti desni
// krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: prebral je nekaj odstavkov in odložil knjigo; pet odstavkov zna na pamet / zaigrati nekaj odstavkov iz znane opere
♦ alp. daljši del plezalne smeri
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odstáven -vna -o prid. (ā)
v zvezah: odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; žel. odstavni tir tir za železniška vozila, ki so za določen čas izločena iz prometa
SSKJ²
odstavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odstaviti: zahtevati odstavitev direktorja; odstavitev s položaja / odstavitev pujskov
SSKJ²
odstáviti -im dov. (á ȃ)
1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo
2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja
3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi
// narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta
● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati
    odstávljen -a -o:
    odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja
SSKJ²
odstávljanje -a s (á)
glagolnik od odstavljati: pristavljanje in odstavljanje / prezgodnje odstavljanje; odstavljanje telet
SSKJ²
odstávljati -am nedov. (á)
1. spravljati zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: pravkar je odstavljala lonček s kuhalnika
2. delati, povzročati, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: imeti pravico odstavljati vodilne delavce
3. prenehavati hraniti s svojim mlekom: psica odstavlja mladiče / ekspr. otroka že odstavlja prenehava dojiti
// delati, da žival prenehava dojiti: odstavljati tele
SSKJ²
odstávljenec -nca m (ȃ)
mladič, otrok, ki se ne hrani več z materinim mlekom: prostori za rejo odstavljencev; prebavne težave odstavljencev
SSKJ²
odstavljív -a -o prid. (ī í)
ki se da, sme odstaviti, odpustiti: odstavljiv funkcionar
SSKJ²
odstavljívost -i ž (í)
dejstvo, da se kdo da, sme odstaviti, odpustiti: odstavljivost vodilnih uslužbencev
SSKJ²
odstírati -am nedov. (ī ȋ)
1. knjiž. odgrinjati zlasti kar ovira dostop svetlobe: odstirati zavese; zastor se odstira na obe strani
// odkrivati: megla je plahnela in odstirala hiše / odstirati komu svoje skrivnosti
2. zastar. odstranjevati: odstirati dračje; odstirati si blato s čevljev
SSKJ²
odstòp -ópa m (ȍ ọ́)
glagolnik od odstopiti:
a) odstop ozemlja priseljenim kmetom; odstop prednosti
b) obrazložiti, utemeljiti odstop; preklicati odstop predsednika kabineta / sprejeti odstop; publ. podati odstop odstopiti
c) tako dejanje pomeni odstop od dosedanjih navad
č) nova cena predstavlja odstop od splošne ravni cen / odstop od izvirnega besedila
♦ med. odstop mrežnice bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice; pravn. odstop (terjatve) prenos terjatve na drugo osebo; odstop od pogodbe izjava, da stranke obveznost iz pogodbe ne veže več
SSKJ²
odstópanje -a s (ọ̄)
glagolnik od odstopati: odstopanje skorje od drevesa / odstopanje od ustavnih načel, zakona
SSKJ²
odstópati -am nedov. (ọ̄)
1. prenehavati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: omet na nekaterih mestih že odstopa; skorja je začela odstopati
2. odpovedovati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: člani predsedstva so začeli drug za drugim odstopati / predsednik je izjavil, da odstopa
3. navadno v zvezi z od prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odstopati od svojih načel, navad
// prenehavati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopati od zahtev
// publ. biti neenak v primerjavi s čim: cene odstopajo od lanskega povprečja; to blago odstopa po kvaliteti / po znanju zelo odstopa od drugih veliko več zna
SSKJ²
odstópek -pka m (ọ̑)
odstop: odstopek od svoje pravice
♦ strojn. razlika med imensko in kako drugo mero
SSKJ²
odstópen -pna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odstop: podpisati odstopno izjavo; odstopna pravica / publ. varna odstopna pot pot, primerna za umik
SSKJ²
odstopícati -am dov. (ī)
ekspr. oditi s kratkimi, hitrimi koraki: odstopicala je proti vratom / počasi je odstopicala navzgor odšla
SSKJ²
odstopítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odstopiti: sklep o odstopitvi večjega dela zemljišča / izgovoril si je pravico do odstopitve
SSKJ²
odstopíti in odstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑)
1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati; odstopili so od plota in posedli; odstopiti za korak; kar odstopil je od presenečenja
2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila; podplati na čevljih so odstopili; skorja pri hlebcu je odstopila; umazanija v loncu še ni odstopila
3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil; kolektivno odstopiti
// preh. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti: zaradi afere so morali takoj odstopiti ministra
// odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil; odstopiti zaradi poškodbe
4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad; odstopiti od stališča o nevmešavanju; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah
// prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli
♦ pravn. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek
// publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja
5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino; odstopiti stanovanje potrebnejšemu; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi; odstopiti posestvo sinu zapustiti; odstopil mu je sobo za en večer dal
    odstópljen -a -o:
    odstopljen delež / odstopljeni minister, vodja; odstopljena direktorica
SSKJ²
odstópnica -e ž (ọ̑)
voj. pot, primerna za umik; umičnica: varovati odstopnico
SSKJ²
odstópnik -a m (ọ̑)
pravn., navadno v zvezi odstopnik terjatve upnik, ki prenese svojo terjatev na drugo osebo:
SSKJ²
odstopnína -e ž (ī)
pravn. znesek, ki se plača za odstop od pogodbe: določiti odstopnino
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odstótek -tka m (ọ̑)
del na sto enakih delov razdeljene celote: snov ima enajst odstotkov primesi; proizvodnja je za sedem odstotkov [7 %] večja kot lani / izraziti v odstotkih
● ekspr. negotovost z odstotkom upanja z malo upanja
// ed. količina, izražena s tem delom: odstotek smrtnosti pada; ugotavljati odstotek alkohola v krvi; povprečni odstotek tolšče v mleku; gnojila z majhnim odstotkom dušika
SSKJ²
odstóten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odstotek: podatki o odstotnem deležu posameznih dežel v izvozu / piše se narazen ali skupaj koliko odstoten in kolikoodstoten / s števnikom 9-odstotno povečanje
♦ mat. odstotni račun procentni račun; trg. odstotna marža marža, ki znaša določen odstotek od cene
SSKJ²
odstótkoven in odstotkôven -vna -o prid. (ọ̑; ō)
nanašajoč se na odstotek: odstotkovni delež; delitev sredstev po odstotkovnem ključu; odstotkovna rast plač; odstotkovno razmerje
SSKJ²
odstranítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odstraniti: odstranitev ovir / sredstvo za odstranitev madežev / odstranitev nepravilnosti v podjetju
SSKJ²
odstraníti in odstrániti -im dov. (ī á ā)
1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstraniti dračje z dvorišča; odstraniti obzidje; odstraniti pohištvo iz sobe; odstraniti sneg s strehe; odstraniti odvečno tekočino / odstraniti madež z vodo očistiti / veter je odstranil oblake odpihal
// narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstraniti posodi dno; odstraniti lupino, skorjo; odstraniti peclje češnjam; z operacijo odstraniti komu roko; odstraniti drevesu vrh
2. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpraviti: odstraniti napake, slabosti; odstraniti nepravilnosti v podjetju; skušal je odstraniti socialne razlike
● publ. odstraniti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti: direktorja so odstranili / odstraniti koga s položaja
    odstraníti se in odstrániti se
    oditi, umakniti se: za kako uro so se odstranili; tiho se odstraniti
    odstránjen -a -o:
    napaka je bila hitro odstranjena
SSKJ²
odstránjati -am nedov. (á)
odstranjevati: odstranjati slamo / odstranjati vzroke nesporazuma
SSKJ²
odstranjeválec -lca [otstranjevau̯ca tudi otstranjevalca] m (ȃ)
1. delavec, ki kaj odstranjuje: odstranjevalec peska z ulitkov
2. sredstvo za odstranjevanje: kupiti odstranjevalec laka za nohte
SSKJ²
odstranjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od odstranjevati: odstranjevanje odpadkov / odstranjevanje nesoglasij, težav
SSKJ²
odstranjeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. s širokim pomenskim obsegom delati, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstranjevati kamenje s poti; odstranjevati ruševine, smeti, vozila; plug odstranjuje sneg s ceste; z lopatami odstranjevati; počasi se odstranjevati
// delati, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstranjevati sadežem koščice; odstranjevati pleve; odstranjevati deblu skorjo; odstranjevati z rezanjem; mehanično odstranjevati
2. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpravljati: odstranjevati nepravilnosti v poslovanju; odstranjevati socialne razlike
SSKJ²
odstranljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odstraniti: odstranljiv del / take izgube energije so odstranljive
SSKJ²
odstranljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost odstranljivega: odstranljivost lupine, skorje
SSKJ²
odstrél -a m (ẹ̑)
1. glagolnik od odstreliti: odstrel skal / odstrel bolnih živali; dovoljenje za odstrel jelena; v lovišču je dva tisoč fazanov za odstrel / gojitveni odstrel odstrel divjadi, ki ni za pleme
● ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije
2. lov., navadno s prilastkom divjad, ki se ustreli, ubije zlasti zaradi uravnavanja števila: dovoljeni letni odstrel
SSKJ²
odstrélen -lna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odstrel: narediti odstrelni načrt / odstrelna taksa
SSKJ²
odstrelítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odstreliti: po odstrelitvi skale je v jamo vdrla voda / dobiti dovoljenje za odstrelitev srnjaka
SSKJ²
odstrelíti -ím dov., odstréli in odstrêli; odstrélil (ī í)
1. s strelom, streli odstraniti: odstreliti ptiču nekaj peres; odstrelil si je palec
// s streli, razstreljevanjem odstraniti, ločiti del česa: odstreliti plaz; odstreliti premog v rudniku
// lov. ustreliti, ubiti divjad zlasti zaradi uravnavanja števila: odstreliti nekaj medvedov; odstreliti stare in bolne živali
2. zastar. izstreliti: posameznik je lahko odstrelil le pet strelov / odstreliti raketo
    odstreljèn -êna -o:
    našli so krvavo sled in malo odstreljene dlake
SSKJ²
odstreljeváti -újem nedov. (á ȗ)
s streli, razstreljevanjem odstranjevati, ločevati del česa: odstreljevati plazove; odstreljevati premog v rudniku
// lov. streljati, ubijati divjad zlasti zaradi uravnavanja števila: odstreljevati medvede
SSKJ²
odstréti -strèm dov., odstŕl (ẹ́ ȅ)
knjiž. odgrniti zlasti kar ovira dostop svetlobe: odstreti tančico, zastor
// odkriti: preblisk strele je odstrl pokrajino / odstreti komu svoje skrivnosti
SSKJ²
odstríči -strížem dov., odstrízi odstrízite; odstrígel odstrígla (í)
s striženjem odstraniti: odstriči kito; odstriči odvečne mladike
// s striženjem odstraniti del česa: odstriči predolgo nitko
// s striženjem ločiti od večje količine: odstriči velik kos tkanine
    odstrížen -a -o:
    odstriženi lasje
SSKJ²
odstrížek -žka m (ȋ)
odrezek: po tleh so ležali pisani odstrižki
SSKJ²
odstrúžiti -im dov. (ú)
s struženjem odstraniti: odstružiti vrhnjo plast
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odsúkati -am in -súčem dov., tudi odsukájte; tudi odsukála (ú)
narediti, da kaj preneha biti sukano: odsukati nit
SSKJ²
odsún -a m (ȗ)
odsunek: nepričakovan odsun
♦ šport. gib, s katerim telovadec, oprt na roke, preide v nižji položaj
SSKJ²
odsúnek -nka m (ȗ)
glagolnik od odsuniti: nagel odsunek stola / vrata na odsunek
SSKJ²
odsúniti -em dov. (ú ȗ)
1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko
// z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti
2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa
    odsúniti se knjiž.
    odriniti se: odsunil se je in splaval navzgor; močno se odsuniti; odsuniti se kot vzmet
    odsúnjen -a -o:
    zapah je odsunjen; ekspr. odsunjena vrata v ograji odprta
SSKJ²
odsurfati -am [otsə̀rfati] dov. (ə̏)
prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran; oddeskati: ker se je stran predolgo odpirala, so uporabniki odsurfali drugam
// priti do določene strani na svetovnem spletu sploh: odsurfal je do televizijskega sporeda in odprl televizijo; odsurfati na spletišče
SSKJ²
odsúti -sújem dov., odsúl in odsùl (ú ȗ)
s sipanjem odstraniti: dosuti in odsuti
SSKJ²
odsvájanje -a s (á)
pravn. prenašanje (lastninske) pravice na drugo osebo: odsvajanje nepremičnin
SSKJ²
odsvájati -am nedov. (á)
pravn. prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvajati delnice; odsvajati premoženje
SSKJ²
odsvetováti -újem in odsvétovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́)
dati nasvet, naj kdo česa ne stori, dela: odsvetovati kajenje; odsvetovali so ji to poroko; odsvetovala mu je, da bi še hodil tja / elipt.: odsvetovati dekletu fanta; zdravnik mu je odsvetoval morje da gre na morje
SSKJ²
odsvít -a m (ȋ) knjiž.
1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev: gledati odsvit luči na vodi; odsvit sveče v očeh
// ekspr. izraz, odraz: te pesmi so odsvit ljudskega mišljenja
2. svetloba, sij: odsvit zimskega sonca; odsvit zvezd / videti kaj v odsvitu plamenčka
● knjiž., ekspr. pokazati se v najboljšem odsvitu v luči
SSKJ²
odsvítati -am nedov. (ȋ) knjiž.
1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati: luči odsvitajo v vodi; zarja se je odsvitala v jezeru
// svetlo se odražati, kazati: zidovje odsvita skozi drevje; v daljavi se odsvita mesto
2. kazati, izražati: pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev; roman odsvita takratno življenje
// biti viden, kazati se v čem: njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu
SSKJ²
odsvojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odsvojiti: odsvojitev nepremičnin; prepoved odsvojitve
SSKJ²
odsvojíti -ím dov., odsvójil (ī í)
pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti delnice, terjatve; odsvojiti premoženje; vozilo se odsvoji
♦ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira
SSKJ²
odšantáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. odšepati: poslovil se je in odšantal iz sobe / psiček odšanta pod klop
SSKJ²
odšávsniti -em dov. (á ȃ)
ekspr. hitro, sunkovito odgrizniti, odtrgati z gobcem, kljunom: odšavsniti kos mesa
SSKJ²
odščeníti -ščénem dov. (ī ẹ́)
zastar. odščipniti: odščeniti poganjek; odščeniti stenj / odščenil je nekaj njene bojevitosti
SSKJ²
odščíp -a m (ȋ) med.
odvzem tkiva ali organskih delov iz živega telesa za preiskavo: zdravnik je predlagal odščip tkiva za histološko preiskavo; odščip na materničnem vratu
SSKJ²
odščipávati -am nedov. (ȃ)
s ščipanjem odstranjevati: odščipavati poganjke
SSKJ²
odščípniti -em dov. (í ȋ)
s ščipanjem odstraniti: odščipniti konico žeblja; odščipniti roži uvel list; pren. nekaj je odščipnil od resnice
● ekspr. odščipniti sto evrov od zaslužka odtegniti
// s ščipanjem odstraniti del česa: žico je treba malo odščipniti / pog. odščipniti hlebec odlomiti / ekspr. gospodar mu je odščipnil zaslužek znižal
SSKJ²
odšépati -am dov. (ẹ̄)
šepajoč oditi: odšepati iz sobe; ob palici je počasi odšepal na vrt
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odškóditi -im dov. (ọ̄ ọ̑)
zastar. odškodovati: s tem so ga hoteli odškoditi za izgubo vodilnega mesta / lep razgled ga je odškodil za prebite napore poplačal; privoščil si je vse, da bi se odškodil za prejšnje stradanje
SSKJ²
odškodnína -e ž (ī)
kar se da, dobi
a) za poravnavo škode: oškodovanci niso zahtevali odškodnine; plačati odškodnino; tožiti za odškodnino; dobiti odškodnino za bolečine / vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
b) za uporabo, obrabo: prepustil mu je sobo za dve leti brez odškodnine; odškodnina za uporabo mestnega zemljišča
c) za storitev, delo: obljubil sem mu pomoč pri urejanju brez odškodnine; igral bo tudi pri radiu za primerno odškodnino honorar / odpuščenim vojakom so prepustili konje za majhno odškodnino
SSKJ²
odškodnínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odškodnino: odškodninski spor; odškodninska terjatev
♦ pravn. odškodninski zahtevek; odškodninska odgovornost dolžnost poravnati škodo
    odškodnínsko prisl.:
    biti odškodninsko odgovoren
SSKJ²
odškodovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odškodovati: to otrokovo dejanje je bilo odškodovanje za pomanjkanje ljubezni / za odškodovanje so mu dali nekaj denarja
SSKJ²
odškodováti -újem tudi odškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄)
knjiž. (delno) povrniti škodo, izgubo: odškodovati koga za izgubljene dohodke; prizadetega so odškodovali z nekaj stotaki / odškodoval vas bom za zamudo, ki ste jo imeli zaradi mene; ekspr. v gostilni se je odškodoval za domače težave; veseljačil je, kot bi se hotel odškodovati za trpljenje med vojno / lep razgled nas je odškodoval za težko pot poplačal
● knjiž. čutil je dolžnost, da ga s svojo pridnostjo odškoduje se mu oddolži
    odškodován tudi odškódovan -a -o:
    biti odškodovan za trud
SSKJ²
odškrípati tudi odškripáti -ljem in -am, in odškrípati -ljem in -am dov. (í á í; í)
škripajoč se oddaljiti: vozovi so počasi odškripali / odškripati po stopnicah
SSKJ²
odškŕniti -em dov., tudi odškrníla (ŕ)
1. nav. ekspr. odlomiti, odtrgati: odškrniti košček kruha
// nekoliko zmanjšati: pri arondaciji so odškrnili travnik / odškrniti komu zaslužek
2. knjiž., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: odškrniti okno; boječe odškrniti vrata; pren. odškrniti vrata novim idejam
● nar. vzhodno šel je v klet, odškrnil pipo in si natočil odvil
    odškŕnjen -a -o:
    vrata so bila le odškrnjena
SSKJ²
odštékan -a -o prid. (ẹ̑) pog.
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega; nenavaden: odštekani čevlji; odštekana komedija / prihaja iz odštekane družine
SSKJ²
odštékanec -nca m (ẹ̑) pog.
kdor se po določenih lastnostih, nazorih, navadah izrazito loči od drugih: na zabavi so se zbrali sami odštekanci; pravi odštekanec
SSKJ²
odštéti -štêjem dov. (ẹ́ ȇ)
1. zmanjšati vsoto za določen znesek: odšteti stroške od vsote / tekmovalcu so odšteli pet točk
// mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo: odšteti devet od sto
2. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: odštel mi je deset tisoč; odšteti denar na mizo / pog. odšteti denar na roko neposredno izplačati / aro mu je že odštel
// od večje količine s štetjem določiti, ločiti določeno manjšo količino: odšteti deset kapljic zdravila / štel je udarce ure in ko je odštel šestega, se je pomiril
3. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada; izplačati: odšteti hčeri doto; prigovarjali so mu, naj si da odšteti svoj del dediščine
// nav. ekspr. plačati: odšteti carino / koliko si pripravljen odšteti za njegovo delo; za najemnino odšteje vsak mesec petsto evrov
4. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti; izvzeti: njega je treba pri tem odšteti / če odštejemo ta neprijetni dogodek, je prireditev lepo uspela; otrok je zdrav, če odštejemo majhne prehlade
● pog., ekspr. odšteti jih komu s palico natepsti, pretepsti ga; pog., ekspr. odštejte mu jih petnajst dajte mu petnajst udarcev
    odštévši zastar.:
    odštevši denar, se je umaknil; ves les – odštevši veje – so koristno uporabili
    odštét -a -o:
    stroški so že odšteti
SSKJ²
odštétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od odšteti: odštetje dolgov od dohodka
SSKJ²
odšteválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odštevanje: odštevalni postopek
SSKJ²
odštévanec -nca m (ẹ́)
mat. število, ki se odšteva: v tem računu je odštevanec dvomesten
SSKJ²
odštévanje -a s (ẹ́)
1. glagolnik od odštevati: odštevanje stroškov / odštevanje števil / znak minus izraža odštevanje
2. teh. proces posameznih časovno usklajenih dejavnosti neposredno pred vzletom vesoljske ladje, rakete: odštevanje je potekalo v redu; odložiti odštevanje zaradi slabih vremenskih razmer
SSKJ²
odštévati -am nedov. (ẹ́)
1. dajati, izročati (s štetjem) določeno vsoto denarja: pravkar je odšteval kupnino v samih novih bankovcih
2. nav. ekspr. plačevati: gospodinji odštevajo vsak mesec petsto evrov za najemnino
3. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo: odštevati od sto; seštevati in odštevati
● ekspr. ura odšteva udarce bije
SSKJ²
odštévek -vka m (ẹ̑)
knjiž. odbitek, odtegljaj: ugotoviti odštevke
SSKJ²
odštorkljáti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. štorkljajoč oditi: slišal sem ga, kako je odštorkljal; obula je cokle in odštorkljala v hlev; odštorkljati po stopnicah / pozdravil je in odštorkljal naprej odšel
SSKJ²
odšuméti -ím dov. (ẹ́ í)
šumeč se oddaljiti: jež je odšumel po listju / jata odšumi / ekspr. odšumela je iz salona šumeč z oblačili odšla
SSKJ²
odšvedráti -ám dov. (á ȃ)
ekspr. oditi z nerodnimi, počasnimi koraki: ves zbit je odšvedral po stopnicah; odšvedrati s palico / ob nevarnosti je vselej lepo odšvedral v zavetje odšel
SSKJ²
odtájati -am dov. (ȃ)
narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odtajati živilo iz zamrzovalne skrinje; meso se je že odtajalo / topli vetrovi so odtajali zemljo / s prijaznostjo je odtajal njihovo nezaupanje
● ekspr. pijača jim je odtajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. počasi se je le odtajal postal prijaznejši
    odtájati se 
    prenehati biti pokrit z ledom: reka se je odtajala
    odtájan -a -o:
    ceste so odtajane in blatne; odtajana živila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odtajeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, da voda v kaki snovi preneha biti led: počasi so odtajevali ribe / odtajevati poti
SSKJ²
odtákati -am nedov. (ȃ)
spravljati kaj tekočega iz česa: odtakati vino iz soda v škaf / odtakati prepolne steklenice / odtakati vodo s krompirja odlivati, odcejati
SSKJ²
odtakníti in odtákniti -em dov. (ī á)
narediti, da kaj preneha biti zataknjeno: odtakniti zatič / odtakniti vrata
SSKJ²
odtalíti -ím dov., odtálil (ī í)
otajati: odtaliti živila; zemlja se še ni odtalila
♦ teh. odstraniti trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote
    odtaljèn -êna -o:
    odtaljeno jezero
SSKJ²
odtaljeváti -újem nedov. (á ȗ)
odtajevati: odtaljevati meso
♦ teh. odstranjevati trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote
SSKJ²
odtávati -am dov. (ā)
počasi, z negotovo hojo oditi: vstal je in odtaval v hišo; izgubljeno, zamišljeno odtavati; odtaval je kakor omamljen, kakor slepec
SSKJ²
odtêči -têčem dov., odtêci odtecíte; odtékel odtêkla (é)
1. tekoč se odstraniti zlasti iz kake posode: ker je imel lonec luknjico, je voda odtekla / kri mu je že skoraj odtekla izgubil je skoraj že vso kri
2. v teku oditi: odtekla je po stopnicah
    odtêči in odtêči se
    tekoč se odstraniti s površine, iz snovi: voda, ki je zalila dolino ob nevihti, še ni odtekla; izkopali so jarke, da bi voda odtekla
    odtêči se 
    zaradi odtekanja tekočine postati manj prepojen z njo: obesiti perilo na prosto, da se odteče
    odtékel -têkla -o:
    odtekla voda
    odtečèn -êna -o:
    odtečena voda; odtečeno perilo
SSKJ²
odtegljáj -a m (ȃ)
zmanjšanje izplačila za določen znesek: po odtegljaju mu je ostalo samo še tisoč evrov
// znesek, za katerega se zmanjša izplačilo: določiti odtegljaj; veliki odtegljaji
SSKJ²
odtegnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odtegniti: odtegnitev podpore / biti kaznovan zaradi odtegnitve vojaški obveznosti / med. odtegnitev alkohola, kofeina, nikotina; odtegnitev droge včasih povzroči hudo reakcijo; simptomi, znaki odtegnitve
SSKJ²
odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
2. narediti, povzročiti, da kdo
a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem
b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju
č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tristo evrov; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
// med. ukiniti uživanje zdravila, alkohola, tobaka, mamila pri zasvojencu: odtegniti pacientu metadon
    odtegníti se in odtégniti se
    1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico
    2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo
    // umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
    ●     knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali
    odtégnjen -a -o:
    biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota
SSKJ²
odtegnítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odtegnitev: odtegnitveni simptomi; odtegnitveni sindrom; pri nenadni prekinitvi jemanja zdravil lahko pride do močnih odtegnitvenih znakov / odtegnitvena kriza
SSKJ²
odtegoválka -e [tudi ottegovau̯ka] ž (ȃ)
anat. mišica, ki odmika del okončine: odtegovalka in pritegovalka
SSKJ²
odtegovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odtegovati: odtegovanje obresti / odtegovanje podpore / to je dokaz odtegovanja dolžnostim
SSKJ²
odtegováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko
2. delati, povzročati, da kdo
a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi
b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela
c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena
● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga
    odtegováti se knjiž.
    izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju
    ●     knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati
SSKJ²
odtehmál [ottehmau̯] prisl. (ȃ)
star. od takrat: odtehmal ni več prišel
SSKJ²
odtéhtanost -i ž (ẹ̑)
knjiž. skladnost, usklajenost, ubranost: oblikovna odtehtanost; zvočna odtehtanost pri izvajanju skladbe
SSKJ²
odtéhtati -am dov. (ẹ̑)
1. od večje količine s tehtanjem določiti, ločiti določeno količino česa: odtehtati kupcu dva kilograma jabolk; za potresanje odtehtaj pet dekagramov moke
2. biti enako, več vreden kot kaj drugega: pri tem pisatelju včasih beseda odtehta cel stavek; ekspr. zdravja ne odtehtajo vsi zakladi sveta / ekspr. vsak od njih odtehta deset napadalcev
// po prijetnosti, zadovoljstvu presegati neprijetnost, nezadovoljstvo ob čem negativnem: vse skrbi je odtehtala ljubezen njenih otrok; lep razgled odtehta dolgo pot; uspeh pri delu odtehta težave
3. knjiž. zaleči1, odleči: vaše priporočilo veliko odtehta / ta delavec odtehta za tri druge
● ekspr. njegovo junaštvo odtehta vse njegove napake zaradi njegovega junaštva se zdijo njegove napake manj pomembne, nepomembne; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv; ekspr. to blago bi odtehtali z zlatom drago plačali
    odtéhtan -a -o
    1. deležnik od odtehtati: sadje je že odtehtano
    2. knjiž. premišljen, pretehtan: odtehtan izbor; jasna in odtehtana sodba o problemu
SSKJ²
odtehtávati -am nedov. (ȃ)
1. od večje količine s tehtanjem določati, ločevati določeno količino česa: odtehtavati krompir
2. biti enako, več vreden kot kaj drugega: dejal je, da izumi odtehtavajo umetnine
● knjiž. odtehtavati pomen prestopka določati, presojati; ekspr. tega igralca bodo klubi še z zlatom odtehtavali bodo zanj pripravljeni dajati dosti denarja
SSKJ²
odtekálka -e ž (ȃ)
zool. odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah: dotekalka in odtekalka
SSKJ²
odtékanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od odtekati: odtekanje vode s pobočij / pospešiti odtekanje zraka / odtekanje delovne sile
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odtékati -am nedov. (ẹ̑)
1. tekoč se odstranjevati zlasti iz kake posode: tekočina na eni strani priteka in na drugi odteka / kri odteka iz rane teče / tu odteka s prahom pomešani zrak odhaja, se odstranjuje
2. ekspr. odhajati drugam: s teh območij odteka veliko delovne sile
// navadno v zvezi z denar prehajati drugam: denar, dobiček odteka iz podjetja
    odtékati in odtékati se
    tekoč se odstranjevati s površine, iz snovi: voda, ki je zalila dolino ob nevihti, le počasi odteka; padavine odtekajo podzemsko
    odtékati se 
    zaradi odtekanja tekočine postajati manj prepojen z njo: obešeno perilo se odteka
    odtekajóč -a -e:
    odtekajoča tekočina; odtekajoča (se) voda
SSKJ²
odtekniti gl. odtakniti
SSKJ²
odtelováditi -im dov. (á ȃ)
prenehati telovaditi: ko so odtelovadili, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtelovaditi vajo
SSKJ²
odtemnítev -tve [ottəmnitəu̯] ž (ȋ)
film. postopek za ločevanje prizorov, pri katerem se iz popolne teme pokaže (naslednji) prizor: zatemnitev in odtemnitev
SSKJ²
odtének -nka m (ẹ̑)
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove: dobro ločiti odtenke; barva je spremenila odtenek; rožnati odtenki; odtenek rumene barve; modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih; rjavi lasje z bakrenim odtenkom / barvni odtenek / ekspr. letos so moderni svetli odtenki svetle barve; stene v temnih odtenkih temnih barvah
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste: zvočni odtenki; odtenek glasu; odtenki svetlobe; vonj ima več odtenkov / med lepim in grdim je veliko odtenkov
3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: strogosti je bil primešan odtenek žalosti; gledati koga z odtenkom spoštovanja; odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava: obvladati vse odtenke jezika; beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek / politični odtenki v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika; v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom; njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke
5. ekspr. vrsta, sorta: tam se zbirajo begunci vseh odtenkov
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za odtenek izraža zelo majhno stopnjo: za odtenek manj bel; niti za odtenek ni boljši / biti za odtenek za drugimi sošolci
// v zvezi do odtenka izraža zelo veliko stopnjo: otrok jo razume do odtenka natančno / gnati stvar do zadnjega odtenka; rahločutna do skrajnih odtenkov
● to je dalo dogodku skrivnosten odtenek prizvok
SSKJ²
odtesáti -téšem dov., odtêši odtešíte; odtêsal (á ẹ́)
s tesanjem odstraniti: odtesati grče / odtesati vejo odklestiti / ekspr. odtesal je krajec kruha in odšel odrezal
SSKJ²
odteščáti se -ám se [ottəščati se] dov. (á ȃ)
star. kaj malega pojesti: odteščali se bomo v gostilni; zdaj bomo lažje hodili, ko smo se nekoliko odteščali / odteščati se z jabolkom
// najesti se: ko sta se odteščala in odžejala, sta šla naprej; dobro sva se odteščala
● evfem. odteščajte se, komur je treba opravite malo potrebo; star. to je storila, da bi se odteščala zaradi vseh krivic dala si duška; star. šele ob enajstih sem se odteščal prvič jedel
SSKJ²
odtézati -am nedov. (ẹ̄)
star. odtegovati: deklica mu je začela odtezati roke / odtezati materi sina; dekle se mu odteza
    odtézati se 
    izogibati se, izmikati se: zdaj se ne smete odtezati, storiti morate svojo dolžnost
    ●     star. to se odteza moji sodbi tega ne morem presoditi
SSKJ²
odtihmal gl. odtehmal
SSKJ²
odtihotápiti -im dov. (á ȃ)
nav. ekspr. naskrivaj, neopazno odnesti: odtihotapiti zavoj v avto
    odtihotápiti se 
    naskrivaj, neopazno oditi: odtihotapiti se iz hiše; po prstih se odtihotapiti; odtihotapiti se v sobo
SSKJ²
odtípkati -am dov. (ȋ)
pretipkati, stipkati: vse je sproti odtipkal
SSKJ²
odtírati -am dov. (ȋ)
star. odgnati: odtirati živino / odtirati ljudi v sužnost / delomrzneže so odtirali iz mesta
SSKJ²
odtís -a m (ȋ)
1. glagolnik od odtisniti: odtis pečata, podpisa na papir; napaka pri odtisu
2. kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: narediti, primerjati odtise; barvni odtis; odtisi v različnih grafičnih tehnikah; povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro
// podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj: dobiti, vzeti odtis; mavčni, voščeni odtis; odtis stopala v mivki
♦ pravn. dati prstni odtis odtis prstne blazinice določenega prsta; izzvati prstne odtise napraviti jih vidne; najti prstne odtise vlomilca odtise prstnih blazinic; teh. galvanoplastični odtis negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na model; tisk. krtačni odtis odtis za korekture; poskusni odtis ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji
SSKJ²
odtísk -a m (ȋ)
odtis: nerazločni odtiski / mavčni odtiski; odtiski prstov na ogledalu
SSKJ²
odtiskávanje -a s (ȃ)
odtiskovanje: odtiskavanje naslovov / odtiskavanje v mavec
SSKJ²
odtiskávati -am nedov. (ȃ)
odtiskovati: odtiskavati grafike / odtiskavati stopala v sneg
SSKJ²
odtiskoválnica -e ž (ȃ)
tisk. stroj za poskusne odtise: kupiti novo odtiskovalnico
SSKJ²
odtiskovánje -a s (ȃ)
glagolnik od odtiskovati: odtiskovanje črk, slik; odtiskovanje na papir, platno / odtiskovanje nog v pesek
SSKJ²
odtiskováti -újem nedov. (á ȗ)
s pritiskanjem povzročati, da se s pomočjo barve kaj prenaša na podlago: odtiskovati pečat; odtiskoval je vzorce
// prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: odtiskovati grafike; odtiskovati poskusne odtise
// s pritiskanjem povzročati, da se delajo podobe predmeta v čem, na čem: odtiskovati roke v sneg; podplati so se odtiskovali v pesek
SSKJ²
odtísniti -em dov. (í ȋ)
1. s pritisnjenjem povzročiti, da se s pomočjo barve kaj prenese na podlago: odtisniti štampiljko, podpis; odtisniti vzorec / pomočil je palec v barvo in ga odtisnil na papir
// prenesti z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: odtisniti poskusni odtis; odtisniti sliko; odtisniti z odtiskovalnico
// s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem, na čem: odtisniti napis v vosek; odtisniti stopalo v sneg; deske so se odtisnile na površini betona / odtisniti sled narediti
2. star. odriniti, potisniti: odtisniti čoln od brega; veter je odtisnil oblake na gore
    odtísnjen -a -o:
    v kamenju odtisnjeni listi; datum je odtisnjen na pokrovu; na stroj odtisnjena pola; definicije pojmov so debeleje odtisnjene
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odtísoček -čka m (ȋ)
knjiž. del na tisoč enakih delov razdeljene celote; promile: ta snov ima približno dva odtisočka [2 ‰] kuhinjske soli
// ed. količina, izražena s tem delom: južni del dežele ima največji odtisoček rojstev
SSKJ²
odtístihdôb in od tístih dôb prisl. (ȋ-ȏ)
star. od takrat: nekaj sta se sporekla in odtistihdob ga ni več pogledala
SSKJ²
odtistihmál [ottistihmau̯] prisl. (ȃ)
star. od takrat: odtistihmal ga je videla samo enkrat
SSKJ²
odtlêj in odtlèj prisl. (ȇ; ȅ)
od takrat: odtlej se je izogibal družbe
SSKJ²
odtòč -óča m (ȍ ọ́)
zastar. odtok: velik odtoč vode / razširiti odtoč reke
SSKJ²
odtóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na odtok: narediti odtočno odprtino / odtočni jarek, kanal jarek, kanal za odvajanje vode; odtočni žleb; odtočna cev cev za odvajanje vode, tekočine
// agr. v katerem voda ne zastaja; odceden: saditi drevesa na odtočnem kraju
SSKJ²
odtočíti -tóčim dov. (ī ọ́)
spraviti del tekočine iz česa: odtočiti nekaj vina iz soda / odtoči, ker je prepolno / odtočiti sok iz sadne mešanice odliti, odcediti
● nizko stopil je za grm in odtočil opravil malo potrebo
SSKJ²
odtóčnica -e ž (ọ̑)
zastar. odtočna cev: očistiti odtočnico
♦ geogr. reka ali potok, ki odteka iz jezera
SSKJ²
odtóčnik -a m (ọ̑)
zastar. odtočni jarek: ob cesti so izkopali odtočnik
SSKJ²
odtód in od tód prisl., piše se narazen (ọ̄)
1. izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje: od tod nima daleč domov; od tod do mesta je uro hoda / ne grem od tod, dokler mi ne odgovorite ne zapustim tega kraja, prostora; dekle ni od tod iz teh krajev / prepiši berilo od tod do konca od tu / kot ukaz proč od tod
2. izraža vzrok dejanja, stanja: vsa nesreča je od tod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake / v vezniški rabi sprla sta se za dediščino, od tod njuno sovraštvo
// izraža izvor dejanja, stanja: Mrakovica ima ime od tod, ker sonce le redko posije vanjo
3. od tega trenutka, časa: od tod pa vse do konca dejanja je oder v temi
SSKJ²
odtòk -óka m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od odtekati ali odteči: preprečiti odtok vode / velik odtok prebivalstva v industrijo / odtok denarja
// kar odteka: izmeriti količino odtoka; posoda za odtok / tovarniški odtok odplaka
2. pot, po kateri kaj odteka: voda si je poiskala nov odtok; na tem območju prevladuje podzemeljski odtok
3. odtočna cev: popraviti odtok; dati priključek na odtok
SSKJ²
odtôlči -tôlčem [ottou̯či] dov., odtôlci odtôlcite in odtolcíte; odtôlkel odtôlkla (ó)
s tolčenjem odstraniti: odtolči omet z zidu
● ekspr. sedel je k pisalnemu stroju in odtolkel nekaj vrstic natipkal, napisal
SSKJ²
odtopíti -ím dov., odtópil (ī í)
s topljenjem odstraniti: odtopiti maslo iz posode
SSKJ²
odtopotáti -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́)
topotajoč oditi: vojaki so odtopotali skozi vrata
SSKJ²
odtŕganost -i ž (ȓ)
stanje odtrganega: to je posledica njihove odtrganosti od matične države; odtrganost ustvarjalca od množic
SSKJ²
odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb; odtrgati liste z vejice; odtrgati jabolku pecelj; odtrgati krilu rob; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti; ročica se je odtrgala; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca
2. narediti, povzročiti, da kdo
a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: vsak mesec mu odtrgajo petino plače; sto evrov mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
● ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal
    odtŕgati se ekspr.
    1. oditi, oddaljiti se: skupina fantov se je odtrgala od sprevoda in stekla naprej / ladja se je odtrgala od kopnega je odplula / sunkoma se je odtrgal z mesta in skočil proti njemu / iz sence se je odtrgala ženska postava je prišla, se je pojavila
    2. prenehati biti odvisen od koga: odtrgal se je od urednika in nadaljeval svojo pot; zgodaj se je odtrgal od matere
    // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odtrgati se od izročila, tradicije
    ●     ekspr. na poseki se odtrga vreščeč krik se zasliši; ekspr. težko se odtrga od doma zaradi dela, dolžnosti domá gre težko od doma; ekspr. odtrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin
    odtŕgan -a -o:
    prišiti odtrgan gumb, žep; več let je bil odtrgan od domovine; tabla je ležala odtrgana na tleh
    ●     ekspr. bili so popolnoma odtrgani od sveta s svetom niso imeli nobenih stikov, zvez
SSKJ²
odtrgávati -am nedov. (ȃ)
odtrgovati: odtrgavati stroke / vihar je odtrgaval ladje / odtrgavati se od dela
SSKJ²
odtrgováti -újem nedov. (á ȗ)
1. s trganjem odstranjevati: odtrgovati liste, sadeže / odtrgovati pečate / ekspr. s silo je moral odtrgovati podplate od zemlje
// s trganjem ločevati od večje količine: odtrgovati kose blaga od bale
2. delati, povzročati, da kdo ne dela več česa: odtrgujejo ga od dela, učenja
3. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati: odtrgovati dolžni znesek od plače
    odtrgováti se ekspr.
    odhajati, oddaljevati se: posamezniki so se odtrgovali od skupine / od pomola so se drug za drugim odtrgovali čolni
SSKJ²
odtrkljáti -ám dov. (á ȃ)
s trkljanjem spraviti z določenega mesta: odtrkljati sode iz kleti; kamen se mu je odtrkljal izpod nog
SSKJ²
odtrobíti in odtróbiti -im dov. (ī ọ́)
prenehati trobiti: ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odtŕzniti -em dov. (ŕ ȓ)
nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: vrata je le odtrznila in pogledala v sobo
    odtŕznjen -a -o:
    mačka je smuknila skozi odtrznjena vrata
SSKJ²
odtŕžek -žka m (ȓ)
odtrgan drobec, kos: odtržek časopisa, preje
● dialog podaja avtor le v kratkih odtržkih delih
SSKJ²
odtujênec in odtújenec -nca m (é; ȗ)
nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci
SSKJ²
odtujênje in odtújenje -a s (é; ȗ)
glagolnik od odtujiti: iskati vzroke za njegovo odtujenje družini
SSKJ²
odtujênost in odtújenost -i ž (é; ȗ)
lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti
SSKJ²
odtujeválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na odtujevanje: odstraniti vse odtujevalne posrednike / dramatik uporablja odtujevalne učinke
SSKJ²
odtujevánje -a s (ȃ)
glagolnik od odtujevati: med njima je prišlo do odtujevanja; iskati vzroke za odtujevanje / odtujevanje sredstev
SSKJ²
odtujeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje
2. pravn. prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo: odtujevati premičnine in nepremičnine; odtujevati premoženje / odtujevati intelektualno lastnino
// jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: vodilni so dolga leta načrtno odtujevali denar
♦ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij
    odtujeváti se knjiž.
    izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati
    odtujujóč -a -e:
    odtujujoči posredniki
SSKJ²
odtujítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odtujiti: vzroki za njegovo odtujitev družini / odtujitev premoženja, posestva ni mogoča; odtujitev osebnega vozila
SSKJ²
odtujíti -ím dov., odtújil (ī í)
1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti
2. pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del delnic, premoženja; družbeniki ne morejo odtujiti sredstev, ki so v lasti podjetja
// vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: odtujiti denar, denarnico, osebni avtomobil, torbico
♦ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij
    odtujíti se knjiž.
    izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji
    odtujèn -êna -o in odtújen -a -o:
    postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva
SSKJ²
odtujljív -a -o prid. (ī í)
pravn. ki se sme odtujiti: odtujljivo blago / odtujljive in neodtujljive pravice
SSKJ²
odučíti -ím dov., odúčil (ī í)
knjiž. odvaditi: odučil ga je tako govoriti; v mestu se je marsičesa naučil in odučil
SSKJ²
odúhati -am dov. (ū ȗ)
ovohati: pes je vse oduhal / odprl je čutarico in oduhal rum poduhal
SSKJ²
oduhávati -am nedov. (ȃ)
ovohavati: oduhavati kruh; oduhavala si je roke
SSKJ²
oduhôviti -im dov. (ō ȏ)
knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: oduhoviti pravljično bitje
    oduhôvljen -a -o:
    oduhovljena narava
    ●     star. imeti oduhovljen obraz poduhovljen
SSKJ²
odúren -rna -o prid., odúrnejši (ū)
ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade
// ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom
    odúrno prisl.:
    odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu
SSKJ²
odúrnež -a m (ȗ)
ekspr. neprijazen, nepriljuden človek: delati mora skupaj s tem odurnežem
SSKJ²
odúrnost -i ž (ū)
lastnost, značilnost odurnega: odurnost zločina / ekspr. odurnost in samotarstvo / počenjati odurnosti in grdobije
SSKJ²
odušéviti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: otrok oduševi vse stvari okrog sebe
2. zastar. navdušiti: oduševil ga je za potovanje / njegov nastop je oduševil občinstvo
    odušévljen -a -o:
    ljudje so bili oduševljeni; oduševljena bitja; prisl.: oduševljeno govoriti
SSKJ²
odušévljenje -a s (ẹ̑)
zastar. navdušenje: oduševljenje za napredne ideje / predstava je vzbudila veliko oduševljenje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odušévljenost -i ž (ẹ̑)
zastar. navdušenost: pokazati svojo oduševljenost nad umetnino / z neprikrito oduševljenostjo so govorili o mladem pesniku z neprikritim navdušenjem
SSKJ²
odváda -e ž (ȃ)
star. odvajanje2: odvada od kajenja / navada je lahka, odvada je težka
SSKJ²
odváditi -im dov. (á ȃ)
1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec; težko se je odvadil mamil; odvaditi se pijančevanja; odvaditi se kaditi
2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti; odvaditi se površnosti
    odváditi se 
    izgubiti sposobnost opravljati določeno delo: odvadil se je težkega dela, zastar. težkemu delu; odvaditi se hitro hoditi / njegove roke so se odvadile dela
    // izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju: odvaditi se mraza, samote
    // zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim občutiti to kot nenavadno: take hrane se je že odvadil / odvadil se je domače govorice
    odvájen -a -o:
    oči, odvajene svetlobe
SSKJ²
odvajálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki pospešuje iztrebljanje: vzeti odvajalne tablete; odvajalno sredstvo
♦ farm. odvajalni čaj
2. odvoden: odvajalni kanal; odvajalne odprtine
    odvajálno prisl.:
    nekatere jedi delujejo odvajalno
SSKJ²
odvajálo -a s (á)
zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo: dati, vzeti odvajalo; blago, močno odvajalo
SSKJ²
odvájanje1 -a s (ā)
glagolnik od odvajati1: odvajanje plinov, sopare; odvajanje toplote iz peči / čaj, tablete za odvajanje / odvajanje čred v dolino; odvajanje žita iz skladišča / odvajanje in integriranje funkcij
SSKJ²
odvájanje2 -a s (ā)
glagolnik od odvajati2: odvajanje od kajenja
SSKJ²
odvájati1 -am nedov. (ā)
1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvajati pline po cevi; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo po strelovodu gre strela
// povzročati iztrebljanje: ta čaj odvaja že po kratkem času
2. knjiž. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi1: vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle jemlje
3. fin. glede na predpis dajati na določeni transakcijski račun: podjetje odvaja denar za razne namene
4. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: odvajati vsoto dveh funkcij
    odvájan -a -o:
    voda, odvajana iz jame, se je stekala v potok
SSKJ²
odvájati2 -am nedov. (ā)
povzročati, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvajati narkomane mamil; odvajati se kajenja / odvajati tele od sesanja
    odvájati se 
    izgubljati sposobnost opravljati določeno delo: del mladine se vedno bolj odvaja fizičnega dela
SSKJ²
odvalíti -ím dov., odválil (ī í)
z valjenjem spraviti z določenega mesta: sam ni mogel odvaliti hloda s poti; skala se je odvalila v dolino / ekspr. po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje je odšla
● ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge
SSKJ²
odvárek -rka m (ȃ)
zastar. oparek, poparek: odvarek bezgovih korenin
SSKJ²
odvážanje -a s (ȃ)
glagolnik od odvažati: odvažanje kamenja, zemlje
SSKJ²
odvážati -am nedov. (ȃ)
z vožnjo spravljati z določenega mesta: iz luke blago sproti odvažajo; odvažati kamenje, opeko / kmetje odvažajo zelenjavo na trg v bližnje mesto vozijo
SSKJ²
odvážen -žna -o prid. (á ā) zastar.
1. pogumen, odločen: brodnik je bil odvažen
2. pomemben, važen: opraviti odvažno nalogo
    odvážno prisl.:
    odvažno je odgovarjal
SSKJ²
odvážnost -i ž (á) zastar.
1. pogumnost, odločnost: bil je poln samozavesti in odvažnosti
2. pomembnost, važnost: stvar še ni izgubila svoje odvažnosti
SSKJ²
odvèč prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi
1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč
2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega
3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; v prid. rabi, ekspr.: odveč človek
SSKJ²
odvèček in odvéček -čka m (ȅ; ẹ̑)
knjiž. presežek: primanjkljaji in odvečki
SSKJ²
odvèčen -čna -o prid. (ȅ)
nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota
// ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja
● ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi
SSKJ²
odvečérjati -am dov. (ẹ̑)
povečerjati: ko so odvečerjali, so šli spat
SSKJ²
odvèčnost -i ž (ȅ)
lastnost, značilnost odvečnega: pisati o odvečnosti takih reform / moreč občutek lastne odvečnosti
// knjiž., ekspr. nepotrebna stvar: v stanovanju je bilo polno miniatur in drugih odvečnosti
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odvédba -e ž (ẹ̑)
glagolnik od odvesti: ob odvedbi zločinca v zapor so se meščani oddahnili / odvedba davkov
SSKJ²
odvedljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odvajati, odvesti: odvedljive odplake / odvedljiva funkcija
SSKJ²
odvesláti -ám dov. (á ȃ)
z veslanjem se oddaljiti: odveslali so proti otoku
SSKJ²
odvêsti -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é)
1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo
2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga policisti / odvedli so ga in ubili
3. fin. glede na predpis dati na določeni transakcijski račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek
4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat
● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora
    odvedèn -êna -o:
    odvedena vsota
SSKJ²
odvétnica -e ž (ẹ̑)
ženska, ki poklicno daje pravno pomoč: odvetnice in mladinske sodnice
SSKJ²
odvétnik -a m (ẹ̑)
kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku; posvetovati se z odvetnikom; govori kot odvetnik
♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca
SSKJ²
odvétniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odvetnike: odvetniška dejavnost; prositi za odvetniško pomoč / prevzeti odvetniško pisarno / odvetniški pripravnik; odvetniška zbornica
SSKJ²
odvétništvo -a s (ẹ̑)
javna služba dajanja pravne pomoči: posvetiti se odvetništvu; organizirati odvetništvo; zakon o odvetništvu / prošnja za samostojno odvetništvo
SSKJ²
odvétrje -a s (ẹ̑)
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: v odvetrje je naneslo sneg; odvetrje in privetrje
SSKJ²
odvétrn -a -o prid. (ẹ̑)
zavarovan pred vetrom: postaviti oleander na odvetrn prostor; odvetrna stran gore
SSKJ²
odvéza -e ž (ẹ̑)
1. rel. odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni: dati, dobiti odvezo
2. ekspr. odpuščanje2, oproščenje: prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo
● publ. to je vprašanje odveze izvršnemu odboru razrešnice
♦ zgod. zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo
SSKJ²
odvézati in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
1. narediti, da kaj preneha biti
a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko
b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza
c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke
// odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano
2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni
// narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti
● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv
    odvézan -a -o:
    odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti
SSKJ²
odvézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. narediti, da kaj preneha biti poveznjeno: odvezniti posodo
2. nar. odmakniti, odpreti: odvezniti pokrov pri kmečki peči / odvezniti vrata
    odvéznjen -a -o:
    odveznjena peč; odveznjena vrata
SSKJ²
odvezováti -újem nedov. (á ȗ)
1. delati, da kaj preneha biti
a) zavezano: odvezovati otroku čevlje; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico
b) privezano: odvezovati okraske; odvezovati živali od jasli
c) povezano, zvezano: odvezovati paket; odvezovati voz
// odstranjevati obvezo: odvezovati rano
2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati: odvezovati koga odgovornosti; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili
// delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube; odvezovati koga od prisege
● ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti
SSKJ²
odvíhati -am dov. (í)
narediti, da kaj preneha biti zavihano: odvihati rokave
    odvíhan -a -o:
    zaradi mraza je imel odvihan ovratnik
SSKJ²
odvihávati -am nedov. (ȃ)
delati, da kaj preneha biti zavihano: odvihavati rokave
SSKJ²
odvíhniti -em dov. (í ȋ)
narediti, da kaj preneha biti zavihnjeno: odvihniti hlačnico
SSKJ²
odvihráti -ám dov. (á ȃ)
hitro, razburjeno oditi: pograbil je plašč in odvihral z doma / ekspr. vojska je iz teh krajev odvihrala drugam
SSKJ²
odvijáč -a m (á)
izvijač: odviti z odvijačem; odvijač z izolirano ročico / prinesel je steklenico in odvijač odpirač
SSKJ²
odvijálen -lna -o prid. (ȃ)
teh. ki je za odvijanje: odvijalni valj; odvijalne naprave
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odvíjanje -a s (í)
glagolnik od odvijati: odvijanje in privijanje vijakov / odvijanje zavitka je dolgo trajalo / hitro odvijanje dogodkov
SSKJ²
odvíjati -am nedov. (í)
1. z vrtenjem v določeno smer
a) odstranjevati: odvijati pokrovčke; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati
b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše
// z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo
2. delati, da kaj preneha biti
a) zavito: odvijati pošiljke; počasi je odvijal zavitek
b) ovito: odvijati obvezo; odvijati papir
c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič
3. nar. koroško odkimavati: ob njegovih besedah je odvijal z glavo
● knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja; ekspr. klobčič se je končno začel odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan
    odvíjati se publ.
    potekati: delo se v redu odvija / promet se odvija v tej smeri / dogodki se hitro odvijajo hitro nastopajo drug za drugim / z oslabljenim pomenom: med reprezentancama se odvija ogorčen boj reprezentanci se ogorčeno borita; spopad se odvija po vsej dolžini fronte spopadajo se
    ●     knjiž. čas se hitro odvija teče, mineva
    odvijajóč -a -e:
    odvijajoč volno je pela; odvijajoča se nit; hitro odvijajoče se dejanje
SSKJ²
odvírati -am nedov. (ī ȋ)
popuščati zavoro pri vozilu: vso pot je zaviral in odviral
SSKJ²
odvísen -sna -o prid. (í ī) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od
1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega
// ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva
2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen; žena je bila v preteklosti odvisna od moža
// star. nesvoboden, nesamostojen: boj odvisnih narodov za svobodo; kolonije in druge odvisne dežele
3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela; cena je odvisna od stroškov; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja
4. ki je zasvojen, zlasti z alkoholom, mamili: odvisni uživalec; odvisna oseba odvisnik / biti odvisen od moči, politike / biti odvisen od alkohola, drog
● od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu
♦ ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; jezikosl. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin
    odvísno prisl., navadno v povedni rabi
    izraža omejitev: stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate; elipt.: jed je odlična, odvisno od okusa; nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja
SSKJ²
odviséti -ím dov., odvísel (ẹ́ í)
nav. 3. os., publ., v zvezi z od biti odvisen: pojavi so organsko povezani med seboj, odvisijo drug od drugega; uspeh odvisi od temeljitega študija / vse odvisi od tebe, od tega, kako jemlješ življenje
SSKJ²
odvísnež -a m (ȋ) ekspr.
kdor je odvisen od česa, zlasti mamil; odvisnik: nevladne pobude za zdravljenje odvisnežev / adrenalinski odvisnež; postati odvisnež od alkohola / postati odvisnež od droge
SSKJ²
odvísnica -e ž (ȋ)
ženska, ki je odvisna od česa, zlasti mamil: ozdravljena odvisnica / postala je odvisnica od tablet za hujšanje / adrenalinska odvisnica; odvisnica od nakupovanja
SSKJ²
odvísnik -a m (ȋ)
1. kdor je odvisen od česa, zlasti mamil: zdravljenje odvisnikov; odvisniki in preprodajalci mamil / heroinski, kokainski odvisnik; ozdravljeni ali zdravljeni odvisnik; center za pomoč odvisnikom / adrenalinski odvisnik; odvisnik od hrane, interneta, seksa; ekspr. v odnosu do njega sem bil preveč odvisnik / odvisnik od drog, mamil
2. jezikosl. stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; odvisni stavek: vejica loči odvisnik od glavnega stavka / časovni, krajevni odvisnik; predmetni odvisnik
SSKJ²
odvísniški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odvisnike: odvisniški odnos do hrane; potešitev odvisniške sle; oblike odvisniškega vedenja / pasti v odvisniško krizo
SSKJ²
odvísnost -i ž (í)
stanje, lastnost odvisnega:
a) odvisnost mladiča od matere / medsebojna odvisnost vsega živega sveta
b) v svoji družbeni in osebni odvisnosti si takrat ni upal uprizoriti te drame / ekonomska, finančna odvisnost; odvisnost uspeha od prizadevnosti
c) zmanjšati odvisnost od mamil; preprečevanje, zdravljenje odvisnosti od alkohola, heroina, kokaina; vzroki za odvisnost; depresija, nasilje in odvisnost / novo zdravilo ne povzroča odvisnosti / odvisnost od iger na srečo
● publ. šole so bile v veliki odvisnosti od proračuna sredstva za svojo dejavnost so dobivale le iz proračuna; publ. v sonetih je njegova odvisnost od nemške metrike manjša je manj posnemal nemško metriko
♦ filoz. odvisnost lastnost pojava, da je pogoj za drug pojav; mat. linearna odvisnost lastnost sistema enačb ali vektorjev, da je ena enačba ali vektor izrazljiv z vrsto drugih enačb ali vektorjev, pomnoženih z določenimi koeficienti
SSKJ²
odvísnosten -tna -o (í)
pridevnik od odvisnost: odvisnostno razmerje
SSKJ²
odvíšen -šna -o prid. (ȋ)
star. odvečen: odvišno delovno silo bo treba zaposliti drugje; odvišno pohištvo so odpeljali / odvišne besede, formalnosti, kretnje; to je odvišna skrb
    odvíšno prisl.:
    odvišno govoriti
SSKJ²
odvíti -víjem dov. (í)
1. z vrtenjem v določeno smer
a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice
♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom
b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat
// z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil
2. narediti, da kaj preneha biti
a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil / zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila
c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič
č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito
3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov)
    odvíti se knjiž.
    zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno
    ●     knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo
    odvít -a -o:
    odvita žarnica; bomba je odvita
SSKJ²
odvléči -vléčem dov., odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla (ẹ́)
1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
● ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel
2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
// kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno
    odvléči se ekspr.
    s težavo oditi: prijel se je za hrbet in se odvlekel do naslanjača; odvlekla se je v hišo bleda kot mrlič
    // oditi: odvlekla sta se iz hiše, ne da bi kdo opazil
SSKJ²
odvòd -óda m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od odvajati ali odvesti: odvod dima; odvod sopare v zračnik / odvod denarja v banko
2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj odvaja: dimni odvodi; napa z odvodom v zračnik
3. mat. funkcija, dobljena z odvajanjem: računati integrale in odvode / navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke
SSKJ²
odvóden -dna -o prid. (ọ̄)
nanašajoč se na odvod: odvodni jarek, kanal, žleb; odvodna cev
♦ elektr. odvodni upor upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike
SSKJ²
odvodílo -a s (í)
anat. izvodilo: odvodilo trebušne slinavke; odvodilo žlez
SSKJ²
odvódnica -e ž (ọ̑)
anat. žila, ki odvaja kri od srca: kri je brizgala iz odvodnice; poapnitev, zamašitev odvodnice / pljučna odvodnica
♦ grad. kanal za odvajanje vode
SSKJ²
odvódnik -a m (ọ̑)
1. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: odvodnik za dim, zrak
2. odvodni kanal: odvodniki za močvirsko vodo / ekspr. Sava je postala odvodnik za industrijske odplake; pren. izbrala si ga je za odvodnika svoje nejevolje
SSKJ²
odvodnjávanje -a s (ȃ)
glagolnik od odvodnjavati: površinsko odvodnjavanje; sistem odvodnjavanja / urediti odvodnjavanje; po načrtih so opravili sanacijska dela odvodnjavanja na cestišču
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odvodnjávati -am nedov. (ȃ)
1. grad. odvajati vodo s površine ali iz globine: nasipavati in odvodnjavati cesto
2. teh. odstranjevati vodo iz snovi: odvodnjavati papirno maso
SSKJ²
odvôlgniti -em [odvou̯gniti] dov. (ó ȏ)
nar. zmehčati se, omehčati se: ko so dali hmelj iz sušilnice, je hitro odvolgnil; seno na zraku rado odvolgne
SSKJ²
odvòz -ôza m (ȍ ó)
1. glagolnik od odvoziti ali odvažati: poskrbeti za odvoz smeti; dovoz in odvoz blaga iz pristanišča / odvoz hlodov bo opravila zadruga
♦ mont. odvoz izkopnine
2. kraj, prostor, po katerem se odvaža: urediti odvoz; širok odvoz
SSKJ²
odvózen in odvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó)
nanašajoč se na odvoz: odvozni rok / odvozna pot, cesta
SSKJ²
odvozíšče -a s (í)
mont. kraj, prostor na vrhu jaška, od koder se odvaža izkopana ruda: dela na odvozišču
SSKJ²
odvozíti -vózim dov., odvóžen (ī ọ́)
1. z vožnjo spraviti z določenega mesta: zemljo je moral takoj odvoziti / vlaki so goste odvozili na vse strani odpeljali
2. šport. žarg. oddrsati: odvozili so samo obvezne like
SSKJ²
odvozláti -ám dov. (á ȃ)
odstraniti vozel na čem: odvozlati kravato, verižico, vrvico / odvozlati vozel
// ekspr. razrešiti kaj težko rešljivega, zapletenega: odvozlati problem; nazadnje se je zmeda le odvozlala
    odvozlán -a -o:
    odvozlana volna, vrv
SSKJ²
odvráčanje -a s (ā)
glagolnik od odvračati: naveličal se je njihovega odvračanja od nameravane dejavnosti / odvračanje nevarnosti, suma od koga / sinovo odvračanje je očeta žalostilo
SSKJ²
odvráčati -am nedov. (ā ȃ) navadno v zvezi z od
1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava: starši ga odvračajo od vpisa na univerzo; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo
// delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa: odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja odteguje
2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvračati nesrečo od koga; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž. odvračati bolezen preprečevati; odvračati napad, udarce odbijati; knjiž. odvračati skrbi odpravljati, odstranjevati
3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: mati ga načrtno odvrača od očeta; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega; pren. sreča se v zadnjem času odvrača od nje
● knjiž. ptice odvračajo tam s klopotci odganjajo; knjiž. odvračati oči, pogled od koga ne gledati ga; odvračati pozornost od česa ne biti pozoren na kaj; knjiž. nerad ji je odvračal na vprašanja odgovarjal
    odvráčati se star.
    obračati se (proč): še zdaj se odvrača od njega, kadar se srečata
    odvračajóč -a -e:
    odvračajoče besede, kretnje
SSKJ²
odvráten -tna -o prid., odvrátnejši (ā)
nav. ekspr. neprijeten, zoprn: odvraten človek; fant mu je bil od prvega dne odvraten / naložili so mu odvratno dolžnost; odvratna vsiljivost; odvratno vedenje; mrzlo, odvratno vreme
// ogaben, gnusen: odvratno dejanje
    odvrátno prisl.:
    odvratno se vesti
SSKJ²
odvrátnež -a m (ȃ)
ekspr. odvraten človek: kakšen odvratnež
SSKJ²
odvrátnost -i ž (ā)
nav. ekspr. lastnost odvratnega človeka: težko je prenašal njegovo odvratnost / prikazoval mu je dekletove odvratnosti napake
// odpor, velika nenaklonjenost: nenadoma je začutila silno odvratnost do njega / vojnih časov se spominja z odvratnostjo
SSKJ²
odvréči -vŕžem dov., odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla (ẹ́ ȓ)
1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
// izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli
2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče; letalo je odvrglo vojakom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
3. postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti: drevesa so že odvrgla listje; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje; rak odvrže oklep se levi
● ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili
    odvŕžen -a -o:
    odvrženi predmeti; odvrženo orožje se razdeli borcem
SSKJ²
odvréti -vrèm dov., odvŕl (ẹ́ ȅ)
1. popustiti zavoro pri vozilu: čeprav je vozil po strmini, je malo odvrl; pod klancem je pozabil odvreti / odvreti voz
2. nar. vzhodno odviti, odpreti: stopil je pod prho in odvrl pipo
    odvŕt -a -o:
    odvrta pipa
SSKJ²
odvrískati -am dov., tudi odvriskájte; tudi odvriskála (í)
1. vriskajoč oditi: fantje so odvriskali na nabor
2. z vriskom odgovoriti na vrisk: trikrat jim je zavriskal in trikrat so mu odvriskali
SSKJ²
odvrnítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od odvrniti: odvrnitev nesreče, nevarnosti / po odvrnitvi od očeta je ostal brez opore
SSKJ²
odvrníti in odvŕniti -em dov. (ī ŕ) navadno v zvezi z od
1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa
// narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja
2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti; odvrniti napad, udarce odbiti; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja; popolnoma se je odvrnil od nje
4. knjiž. odgovoriti, reči: čakala je, če ji bo kaj odvrnil; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne
5. nar. gorenjsko narediti, opraviti: pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže
● ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo
    odvrníti se in odvŕniti se star.
    obrniti se (proč): jezno se je odvrnil od njega in odšel
    odvŕnjen -a -o:
    odvrnjen od njega, je gledal skozi okno; odvrnjena nevarnost
SSKJ²
odvrnljív -a -o prid. (ī í)
ki se da odvrniti, preprečiti: odvrnljiva nesreča, nevarnost
SSKJ²
odvršáti -ím dov. (á í)
vršeč se oddaljiti: burja je odvršala naprej / jata ptic je odvršala v gozd / jezno je odvršala iz sobe
SSKJ²
odvrtéti -ím dov. (ẹ́ í)
odviti, odpreti: odvrteli so več pip, pa iz nobene ni nič priteklo
● pog. film so že večkrat odvrteli predvajali
    odvrtéti se 
    prenehati se vrteti: vrtiljak se je odvrtel in otroci so skakali s sedežev / ekspr. plesalci so se odvrteli in posedli k mizi
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odvzdígniti -em dov. (í ȋ)
zastar. dvigniti, vzdigniti: z lahkoto je odvzdignil vrečo / odvzdigniti nogo
SSKJ²
odvzèm -éma m (ȅ ẹ́)
glagolnik od odvzeti: odvzem krvi; odvzem vzorcev za raziskavo / odvzem vozniškega dovoljenja / odvzem državljanstva
♦ pravn. kazen odvzema prostosti kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati zavodu za prestajanje kazni zapora
SSKJ²
odvzémanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od odvzemati: odvzemanje vzorcev / njihova naloga je bila odvzemanje orožja okupatorjem / dodajanje in odvzemanje plina
SSKJ²
odvzémati -am nedov. (ẹ̑)
1. od večje količine ločevati zlasti določeno količino: odvzemati vzorce mleka za analizo
// povzročati, delati, da je česa manj: odvzemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna; malo odvzemite, ker ste nam dali preveč
2. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzemati ujetnikom denar in dragocenosti
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: odvzemati snovi določeno sestavino
3. delati, da pride kaj od koga: odvzemati gostom plašče, prtljago
// z dajalnikom delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzemati komu bolečine, žalost
● naskrivaj ji je odvzemala težja dela opravljala jih je namesto nje
♦ elektr. odvzemati napetost
SSKJ²
odvzémen -mna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na odvzem: vsak odvzemni dan da kri okoli dvesto ljudi
SSKJ²
odvzemljív -a -o prid. (ī í)
ki se sme odvzeti: odvzemljiva posest / odvzemljive dolžnosti
SSKJ²
odvzéti -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á)
1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
// povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati
2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo
// povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo
3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago
// z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti
● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; šport. žarg. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del
♦ pravn. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev
    odvzét -a -o:
    odvzeto premoženje
SSKJ²
odvzétje -a s (ẹ̑)
odvzem: odvzetje krvi / odvzetje dovoljenja; odvzetje premoženja
SSKJ²
odzád prisl. (ȃ)
pog. zadaj: kupil je otroku konjička, ki piska odzad
● pog. pokrpan je odspred in odzad zelo
SSKJ²
odzádaj prisl. (á)
pog. zadaj: na sliki stoji čisto odzadaj; prim. zadaj
SSKJ²
odzádnji -a -e prid. (ȃ)
ki je zadaj, za čim; zadnji: glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice; prišel je skozi odzadnja vrata
♦ jezikosl. odzadnji slovar slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede
SSKJ²
odzdàj in od zdàj prisl., piše se narazen (ȁ)
od tega časa, trenutka: od zdaj bomo mi pazili na to / od zdaj naprej boš delal tukaj
SSKJ²
odzdôlaj prisl. (ó)
pog. spodaj, zdolaj: stebriči so bili odzdolaj šesterokotni; prim. zdolaj
SSKJ²
odzdràv -áva m (ȁ á)
odgovor na pozdrav: kadarkoli ga je pozdravil, ni dobil odzdrava; glasen, ljubezniv, vesel odzdrav / pokimati, zamrmrati kaj v odzdrav
● preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega
SSKJ²
odzdráviti -im dov. (ā ȃ)
odgovoriti:
a) na pozdrav: komaj slišno mu je odzdravila; prijazno, vljudno odzdraviti / srečno, je odzdravil in odšel
b) na nazdravljanje, zdravico: čakali so, da mu bo odzdravil / na vaše zdravje, mu je odzdravil
SSKJ²
odzdrávljati -am nedov. (á)
odgovarjati na pozdrav: odzdravljala je otrokom, ki so jo spoštljivo pozdravljali; odzdravljati na vse strani
SSKJ²
odzémlje -a s (ẹ̑)
astron. točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najbolj oddaljena od Zemlje: Luna je v odzemlju
SSKJ²
odzgór prisl. (ọ̑)
pog. zgoraj: gospodar stanuje odzgor
SSKJ²
odzgôraj prisl. (ó)
pog. zgoraj: odzgoraj je jasno, odspodaj megla; prim. zgoraj
SSKJ²
odzíbati tudi odzibáti -ljem in -am, in odzíbati -ljem in -am dov. (í á í; í)
nav. ekspr. zibaje odpeljati: avtobus jih je odzibal do mesta / valovi odzibljejo čoln k bregu
    odzíbati se tudi odzibáti se, in odzíbati se
    zibaje se oddaljiti: ladjica se je odzibala od obale / raca se odziblje nazaj k jati zibaje se odide; počasi se je odzibal iz gostilne
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odzídati se tudi odzidáti se -am se dov. (í á í)
ekspr. osvoboditi se ovoja: ko se buba odzida, prodre na prostost
SSKJ²
odzív -a m (ȋ)
glagolnik od odzvati se: razpis je imel dober odziv; pričakujejo velik odziv volivcev; slab odziv na vabilo / na trkanje ni bilo odziva odgovora / film ni vzbudil pričakovanega odziva; močen čustveni odziv / duševni, živčni odziv
● publ. dogodek je naletel na velik odziv o njem so govorili, razpravljali
♦ biol. pogojni odziv pogojni refleks; fiz. odziv sprememba, ki jo povzročijo zunanje motnje; med. odziv nehoten odgovor organizma na dražljaj; refleks; ptt telefonski, telegrafski odziv
SSKJ²
odzívanje -a s (í)
glagolnik od odzivati se: odzivanje na delo je bilo slabo / odzivanje na klic / odzivanje na zunanje vplive / odzivanje na svet, življenje
SSKJ²
odzívati se -am se nedov. (í)
1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo
2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival
// knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva
3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje
// knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu; žalost se odziva v njenih očeh
● knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja
SSKJ²
odzíven1 -vna -o prid. (ī)
sposoben (hitro) se odzivati: občutljiv in odziven človek; otroci so zelo odzivna bitja
// publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: živa in odzivna uprizoritev / odziven problem
SSKJ²
odzíven2 -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na odziv: odzivna čustva
SSKJ²
odzívnik -a m (ȋ)
navadno v zvezi (avtomatski) telefonski odzivnik naprava, storitev, ki ob telefonskem klicu predvaja posneto sporočilo in shranjuje sporočila klicateljev: priključiti avtomatski telefonski odzivnik
// telefonska storitev, ki klicatelju omogoča dostop do različnih informacij: osnovne informacije so zavarovancem na voljo na avtomatskem telefonskem odzivniku
SSKJ²
odzívnost -i ž (ī)
lastnost, značilnost odzivnega: odzivnost poslušalcev ga je presenetila; čustvena, velika odzivnost
♦ lov. preizkusiti odzivnost psa poslušnost
SSKJ²
odznáčiti -im dov. (á ȃ)
narediti, da kaj ni več označeno: označiti in odznačiti besedilo
SSKJ²
odznák -a m (ȃ)
zastar. znak1, znamenje: uniforma z odznaki; za klobukom so imeli zimzelen kot odznak / vladarski odznaki vladarske insignije; krilati lev je odznak Benetk simbol
SSKJ²
odznótraj prisl. (ọ́)
pog. notri, znotraj1: odznotraj je tema; prim. znotraj1
SSKJ²
odzračeválnik -a m (ȃ)
naprava, ki omogoča odstranjevanje, izpuščanje zraka iz česa: avtomatski odzračevalnik; odzračevalnik cevovodov; odzračevalnik za gorivo
SSKJ²
odzračeváti -újem nedov. (á ȗ)
teh. izpuščati zrak iz česa: odzračevati parovod
SSKJ²
odzrcáliti -im dov. (á ȃ)
knjiž. pokazati, izraziti: njen obraz je odzrcalil vsako čustvo; v drami se je odzrcalila avtorjeva doba
    odzrcáliti se 
    pojaviti se kot odsev: luči so se odzrcalile v jezeru
SSKJ²
odzúnaj prisl. (ú)
pog. zunaj1: odzunaj je mraz; kožuh je odzunaj in odznotraj kosmat; prim. zunaj1
SSKJ²
odzvánjati -am nedov. (ā)
z zvonjenjem odgovarjati, oglašati se: zvon župne cerkve je odzvanjal podružničnemu / ekspr. mati mu je na to vprašanje odzvanjala vedno eno in isto odgovarjala; pren. srce odzvanja srcu
// ekspr. odmevati, odbijati se: njegov krik je odzvanjal od skal; brezoseb. dal mu je tako klofuto, da je kar odzvanjalo
● ekspr. še vedno mu odzvanjajo v ušesih njegove besede še vedno jih sliši; knjiž. stolpna ura odzvanja osem bije, udarja; knjiž. v njenem glasu je odzvanjala žalost njen glas je izražal; star. mrliču so dolgo odzvanjali zvonili
SSKJ²
odzváti se -zôvem se dov., odzvál se (á ó)
1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel
2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic
// knjiž. spregovoriti, reči: odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma
3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval
● zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila
SSKJ²
odzvèn -éna in -êna m (ȅ ẹ́, é)
knjiž. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek; odmev: predstava je imela poseben odzven
SSKJ²
odzvenéti -ím dov. (ẹ́ í)
prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti
● knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev
SSKJ²
odzvóčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑)
knjiž. resonančen: šuma ni bilo slišati zaradi majhnega odzvočnega prostora
♦ glasb. odzvočna cev cev pri pihalih in trobilih, ki ojačuje zvok
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
odzvòk in odzvók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) knjiž.
1. odmev: odzvok korakov / dogodek je imel močen odzvok
2. resonanca: zamolkel odzvok / ustni odzvok
SSKJ²
odzvončkljáti -ám dov. (á ȃ)
1. prenehati zvončkljati: ura je odzvončkljala
2. zvončkljaje se oddaljiti: sani so odzvončkljale po cesti
SSKJ²
odzvoníti -ím dov., odzvónil (ī í)
1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
// z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti
SSKJ²
odžágati -am dov. (ȃ)
1. z žaganjem odstraniti: odžagati veje / ekspr. pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo kirurško odstranil
2. ekspr. odstaviti, odpustiti: direktorja so odžagali / odžagali so več delavcev
    odžágan -a -o:
    odžagana veja
SSKJ²
odžalováti -újem dov. (á ȗ)
prenehati žalovati: družini so dovolili, da v miru odžaluje
SSKJ²
odžebráti -ám dov. (á ȃ)
1. nar. koroško odmoliti: odžebral je večerno molitev in zaspal
2. ekspr. hitro in enolično odmoliti: odžebrali so in začeli jesti / odžebrati očenaš
SSKJ²
odžêjanje -a s (ȇ)
glagolnik od odžejati: to ni pijača za odžejanje
SSKJ²
odžêjanost -i ž (ȇ)
stanje odžejanega: odžejanost in sitost / pil je do odžejanosti
SSKJ²
odžêjati -am dov. (ȇ)
zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači: vino ga ni odžejalo; stekel je k studencu, da bi se odžejal; odžejati se s čajem; pren. odžejati hrepenenje po lepoti
    odžêjan -a -o:
    sit je in odžejan
SSKJ²
odžéti -žánjem dov., nam. odžét in odžèt (ẹ́ á)
s srpom ali strojem odrezati: odžeti korenine / odžele so le nekaj snopov, ko je začelo deževati
SSKJ²
odžgáti -žgèm dov., odžgál (á ȅ)
z žganjem odstraniti: vej niso odžagali, ampak odžgali
SSKJ²
odžírati -am nedov. (ī ȋ)
nizko uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug: na stara leta jima odžira kruh; škorci odžirajo hrano drugim pticam
// povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: z neugodnim mnenjem jim je odžiral delo / novi hotel jim odžira goste prevzema
SSKJ²
odživéti -ím dov., odžível (ẹ́ í) ekspr.
1. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje
// umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo
2. preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti
    odživèl in odživél -éla -o star.:
    življenje s starim, odživelim človekom
SSKJ²
odžréti -žrèm dov., odžŕl (ẹ́ ȅ)
nizko povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: odžreti komu delo, zaslužek; zemljo bi jim rad odžrl / fanta ji je odžrla prevzela
SSKJ²
odžvížgati -am dov. (í)
1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico
2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal
3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov
● šport. žarg. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl
SSKJ²
oèf oêfa tudi -- m (ȅ ȇ)
Osvobodilna fronta: bil sem povezan z oefom
SSKJ²
oêfar -ja m (ȇ)
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Osvobodilne fronte: sestanek oefarjev
SSKJ²
oêfovski -a -o prid. (ȇ)
pog. nanašajoč se na Osvobodilno fronto: oefovsko delovanje
SSKJ²
ófar1 -ja m (ọ̑)
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Osvobodilne fronte: akcija ofarjev
SSKJ²
ofar2 
delavec:gl. ofer2
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ofenzíva -e ž (ȋ)
1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo
♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva
SSKJ²
ofenzíven -vna -o prid. (ȋ)
1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen: ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna
2. bojevit, borben: domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva
// ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen: politik je imel ofenziven govor
♦ avt. ofenzivna vožnja vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti; voj. ofenzivna bomba ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom
    ofenzívno prisl.:
    moštvo je igralo ofenzivno
SSKJ²
ofenzívnost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost ofenzivnega, napadalnost: moč in ofenzivnost nasprotnikovih sil je nekoliko popustila / politična ofenzivnost
SSKJ²
ófer1 ófra m (ọ́)
nižje pog. dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje: v nedeljo bo ofer / iti k ofru
● star. dati komu ofer dar
SSKJ²
ófer2 tudi ófar -ja m (ọ̑)
na Štajerskem in Koroškem, nekdaj delavec, ki plačuje stanovanje z delom na lastnikovem posestvu: oferji, viničarji in kočarji
SSKJ²
ofêrta -e ž (ȇ)
pravn. predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; ponudba: dati, sprejeti oferto
SSKJ²
ofertórij -a m (ọ́)
rel. besedilo, ki se moli ali poje pri maši med darovanjem: ofertorij in graduale
// glasb. skladba na tako besedilo: skladatelj je napisal več ofertorijev
SSKJ²
òff [of] člen. (ȍ)
film., gled. izraža, da prihaja glas, zvok od zunaj, ne s prizorišča: stražnik (off): So že tukaj / filmsko dogajanje spremlja junakov komentar off
SSKJ²
offline in off-line -- [ôflájn] v prid. rabi (ȏ-ȃ) rač. žarg.
ki je brez povezave z računalnikom, računalniškim omrežjem, navadno internetom: v offline načinu napisana in poslana sporočila program samodejno shrani in pošlje takoj, ko je to mogoče
SSKJ²
offroad in off-road -- [ôfrôu̯t] v prid. rabi (ȏ-ȏ)
nanašajoč se na neasfaltirane poti, brezpotja ali na vozilo za vožnjo po njih: užitek v offroad vožnji / offroad avtomobil in avtomobil offroad
SSKJ²
offshore in off-shore -- [ôfšór] v prid. rabi (ȏ-ọ̑)
1. nanašajoč se na državo ali del države, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti: offshore območje in območje offshore; Mednarodni denarni sklad Kajmanske otoke uvršča med offshore države
2. ki se nahaja ali poteka v tuji državi, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti: offshore podjetje in podjetje offshore
SSKJ²
offside gl. ofsajd
SSKJ²
oficiál -a m (ȃ)
pravn., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji nižji uradnik: poštni, sodni oficial
SSKJ²
oficiálen -lna -o prid.(ȃ)
uraden: oficialni sprejem; oficialno poročilo / oficialna politika / oficialni del programa se je že končal / oficialna vljudnost
    oficiálno prisl.:
    oficialno prositi za sodelovanje
SSKJ²
oficiálnost -i ž (ȃ)
uradnost: oficialnost obiska / publ. njegova literatura je nosila pečat oficialnosti / ni želel nobenih oficialnosti
SSKJ²
oficiánt -a m (ā á)
pravn., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji nižji uradnik; oficial: več let je bil oficiant
SSKJ²
ofícij -a m (í)
rel. del brevirja, ki se opravi v enem dnevu; dnevnice: brati oficij
// vsakdanje obvezne molitve duhovnikov; brevir: opraviti oficij
SSKJ²
oficína -e ž (ȋ)
nekdaj (obrtna) delavnica: sprejeti koga v svojo oficino; lekarniška oficina
SSKJ²
oficinálen -lna -o prid. (ȃ)
farm. ki je sprejet v uradni seznam in opis zdravil: oficinalno zdravilo / oficinalne rastline
SSKJ²
oficiózen -zna -o prid. (ọ̑)
knjiž. poluraden: oficiozno poročilo / oficiozni časopis
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
oficír -ja m (ȋ)
član poveljniškega vojaškega osebja; častnik: postal je oficir; vojaki in oficirji / aktivni oficir; oficir za zvezo / oficir milice
♦ navt. oficir trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. oficir čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina
SSKJ²
oficírček -čka m (ȋ)
ekspr. manjšalnica od oficir: na čelu je stopal suhljat oficirček; razorožili so tudi dva okupatorska oficirčka
SSKJ²
oficírski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na oficirje; častniški: oficirska uniforma / oficirski poklic
♦ voj. oficirski čin čin od podporočnika do polkovnika
SSKJ²
oficírstvo -a s (ȋ)
1. oficirski poklic; častništvo: odločiti se za oficirstvo / ves čas svojega oficirstva še ni doživel takega trenutka
2. častniki: sklicati oficirstvo štaba
SSKJ²
ofrákati -am dov. (ȃ)
ekspr. obleči v frak: za sprejem so ga ofrakali
    ofrákan -a -o:
    ofrakani natakarji
SSKJ²
ófrati -am dov. in nedov. (ọ́)
star. dati, darovati: ofral jim je lonec medu
● nižje pog. ali mi lahko ofraš pol ure časa žrtvuješ
SSKJ²
ofrèht -êhta m (ȅ é)
etn. povzročanje hrupni glasbi podobnega ropota komu na večer pred njegovim godom: delati ofreht
SSKJ²
ofrnážiti -im dov. (á ȃ)
nižje pog. ogoljufati, prevarati: prodajalec ga je hotel ofrnažiti; ofrnažil ga je pri kartanju
SSKJ²
ófrten -tna -o prid. (ọ̑)
nar. prevzeten, ošaben: ona je ofrtna
// nar. dolenjsko lepo oblečen: kako si danes ofrtna
    ófrtno prisl.:
    ofrtno se oblači
SSKJ²
ófsajd in ôfsajd tudi offside -a [tretja oblika ófsajd- in ôfsajd-] m (ọ̑; ȏ)
šport. dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek: razveljaviti gol zaradi ofsajda / doseči gol iz ofsajda; igralec je v ofsajdu; v prid. rabi: ofsajd položaj
SSKJ²
ófset -a m (ọ̑)
pog. ofsetni tisk: preiti na ofset; v prid. rabi: ofset strojnik; plošča za ofset tisk
SSKJ²
ófseten -tna -o prid. (ọ̑)
tisk. nanašajoč se na tehniko ploskega tiska s kovinske plošče: ofsetni stroj; ofsetna plošča / ofsetni tisk
SSKJ²
oftalmológ -a m (ọ̑)
zdravnik specialist za oftalmologijo: združenje oftalmologov; pregled pri oftalmologu
SSKJ²
oftalmologíja -e ž (ȋ)
veda o očesu in očesnih boleznih: strokovnjak za oftalmologijo
SSKJ²
oftalmológinja -e ž (ọ̑)
zdravnica specialistka za oftalmologijo: izvidi oftalmologinje / specialistka oftalmologinja
SSKJ²
oftalmolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na oftalmologe ali oftalmologijo: oftalmološke raziskave / oftalmološki kongres
SSKJ²
oftalmoskóp tudi oftalmoskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́)
med. priprava za pregledovanje notranjosti očesa, zlasti očesnega ozadja: prižgati oftalmoskop; izum oftalmoskopa / pregledati oči z oftalmoskopom
SSKJ²
ogába -e ž (ȃ)
knjiž. gnus: navdajati z ogabo
// gnusoba: streslo jo je, ko je zagledala to ogabo
SSKJ²
ogáben -bna -o prid., ogábnejši (á ā)
ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobna
    ogábno prisl.:
    ogabno smrdi
SSKJ²
ogábiti -im dov. (á ȃ)
zastar. pristuditi: s preveliko strogostjo so mu ogabili šolo; svet se mu je ogabil
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ogábnež -a m (ȃ)
ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: s tem ogabnežem nočem imeti opravka
SSKJ²
ogábnica -e ž (ȃ)
ekspr. nemoralna, pokvarjena ženska: ne poslušaj te ogabnice
SSKJ²
ogábnost -i ž (á)
lastnost, značilnost ogabnega: ogabnost prizora / ekspr. takih ogabnosti ni mogel poslušati
SSKJ²
ogál -a [ogau̯] m (ȃ)
star. ogel1: hrbet in ogali knjige so usnjeni; ogal rute / sedla je na ogal pri peči / izginiti za ogalom
SSKJ²
ogárati -am dov. (ȃ)
1. nar. ostrgati ščetine, ogoliti: ogarati prašiča
2. star. odrgniti, oguliti: platnena srajca ga je ogarala po vratu
    ogáran -a -o:
    ogarana koža; tovor je nosila stara ogarana mula
SSKJ²
ógel1 ógla [ogəu̯] m (ọ̑)
1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima štiri ogle; zadeti se ob mizni ogel; ogel rute se je začel cefrati; miza je na štiri ogle štirioglata / ležal je na peči in segel na ogel po cigarete / zasmejal se je z ogli ustnic kotički
♦ geom. stikališče vsaj treh robov telesa
// prostor ob tem delu: sedeti na oglu mize
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: avtomobil je poškodoval hišni ogel; prišel je izza ogla; veter piha okrog oglov; ekspr. izginil je za oglom
// prostor ob tem delu: čakati koga na oglu; stati na oglu
● ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
SSKJ²
ógel2 ógla [ogəu̯] m (ọ̄)
kos nedogorelega lesa: prižgal si je cigareto z žarečim oglom; oči so mu žarele kakor dva ogla; črn kakor ogel
SSKJ²
ógeln -a -o [ogələn in ogəln] prid. (ọ̑)
nanašajoč se na ogel1: stanuje v ogelni hiši / ogelni kamen
● ekspr. to spoznanje je ogelni kamen logike za logiko najvažnejše
♦ obrt. ogelno dleto dleto za obdelovanje oglov
SSKJ²
ógelnica -e [ogəlnica in ogəu̯nica] ž (ọ̑)
nar. (oglarska) kopa: ogelnica se kadi
SSKJ²
ógelnik -a [ogəlnik] m (ọ̑)
1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: ogelnik, dleta in meter / nastavljivi ogelnik
2. predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa: stoji negibno kakor ogelnik
SSKJ²
ôgenj ôgnja m (ó)
1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju nasprotnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj
6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; do zdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
SSKJ²
ôgenjček -čka [ogənjčək] m (ō)
nav. ekspr. manjšalnica od ogenj: na ognjišču je gorel le še ogenjček; zanetiti ogenjček / v njenih očeh je zagorel ogenjček / ogenjček upanja še tli
SSKJ²
ogibalíšče -a s (í)
izogibališče: urediti ogibališča
SSKJ²
ogíbanje -a s (ī)
glagolnik od ogibati se: ogibanje avtomobilom / moti ga njegovo izmikanje, ogibanje
SSKJ²
ogíbati se -am se in -ljem se nedov. (ī)
1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
// delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge
2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov
3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne
4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov
● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti
    ogíbati nar. vzhodno
    odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti
SSKJ²
ogláditi -im dov., tudi ogladíla (á ȃ)
1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje
// knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik
2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo
    oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o:
    oglajen jezik, slog; oglajena površina
SSKJ²
óglar1 tudi oglár -ja m (ọ̑; á)
kdor se ukvarja z žganjem oglja: v mladosti je bil oglar
SSKJ²
oglár2 -ja m (á)
etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: zvečer so se pred hišo zbrali oglarji
SSKJ²
ogláriti1 -im nedov. (á ȃ)
ukvarjati se z žganjem oglja: oglaril je v gozdovih
SSKJ²
ogláriti2 -im nedov. (á ȃ)
1. nar. fantovati, vasovati: vse noči oglari; fant že dolgo oglari pod njenim oknom
2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so prišli oglarit
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
oglárjenje -a s (á)
glagolnik od oglariti1: oglarjenje in drvarjenje
SSKJ²
óglarski tudi oglárski -a -o prid. (ọ̑; á)
nanašajoč se na oglarje ali oglarstvo: oglarsko delo / oglarska koliba / oglarska kopa
SSKJ²
óglarstvo in oglárstvo -a s (ọ̑; ȃ)
žganje oglja: drvarstvo in oglarstvo
SSKJ²
oglàs -ása m (ȁ á)
1. objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku: dati oglas v časopis; brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati / knjižni oglasi / reklamni oglasi
// navadno v zvezi mali oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami: rad bere male oglase; dala je mali oglas, da proda voziček; dobiti, oglasiti se na oglas / v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo v rubriki s takimi obvestili
● ženitni oglasi ženitne ponudbe
2. zastar. obvestilo, objava: dali so oglas v radio / oglasna deska je polna oglasov
SSKJ²
oglásen -sna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na oglas: rad prebira oglasno stran časopisa / oglasni oddelek oddelek časopisne uprave, kjer se naročajo objave, obvestila v časopisu
// v zvezi oglasna deska deska, navadno v veži stavb, na katero se pritrjujejo obvestila, objave: razporeditev bo objavljena na šolski oglasni deski; ustavil se je pred oglasno desko in bral
SSKJ²
oglasíti -ím, tudi oglasíti in oglásiti -im dov., oglásil (ī í; ī á) zastar.
1. razglasiti2: oglasili so ga za krivega
2. prijaviti, priglasiti: upniki naj čim prej oglasijo svoje terjatve
// najaviti, napovedati: ali naj vas oglasim gospodu / svojo odsotnost je oglasil predstojniku javil
    oglašèn -êna -o tudi oglášen -a -o:
    oglašena sprememba jih je razveselila
SSKJ²
oglasíti se -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ī í; ī á)
1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, od koder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem
2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili
3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi
4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest
6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem
● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil
SSKJ²
oglásnik in oglasník -a m (ȃ; í)
zastar. naročnik (malega) oglasa: oglasniki se pritožujejo zaradi zakasnelih objav; ime in naslov oglasnika
// bilten, vestnik: založba bo izdajala tudi svoj periodični oglasnik
SSKJ²
oglášanje -a s (á)
glagolnik od oglašati: oglašanje v časopisih / oglašanje ptičev se je spajalo s šumenjem vetra / oglašanje zvonov
SSKJ²
oglášati -am nedov. (á)
1. objavljati (male) oglase; oglaševati: podjetje oglaša več prostih delovnih mest; oglašati v časopisih
2. star. razširjati, razglašati: povsod oglaša svoje ideje
SSKJ²
oglášati se -am se nedov. (á)
1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, od koder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon
2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami
3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša
4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest
6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci
● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja
    oglašajóč se -a -e:
    oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot
SSKJ²
oglaševálec -lca [oglaševau̯ca tudi oglaševalca] m (ȃ)
naročnik (malega) oglasa: po objavi oglasa je oglaševalec prejel veliko ponudb; privabiti oglaševalce; naslov oglaševalca
SSKJ²
oglaševálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na oglaševanje: reklamna in oglaševalna podjetja
SSKJ²
oglaševálski -a -o [oglaševau̯ski tudi oglaševalski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na oglaševanje ali oglaševalce: oglaševalski festival; oglaševalski kodeks; oglaševalski trg; oglaševalska akcija, kampanja / oglaševalska agencija; oglaševalsko razsodišče / Slovenska oglaševalska zbornica / oglaševalski kolač finančni delež, odmerjen za področje oglaševanja
SSKJ²
oglaševánje -a s (ȃ)
glagolnik od oglaševati: cena oglaševanja; stroški za oglaševanje / oglas velja štirinajst dni od dneva oglaševanja ko je bil objavljen
SSKJ²
oglaševáti -újem nedov. (á ȗ)
1. objavljati (male) oglase: v tem časopisu nerad oglašuje; oglaševati v revijah / tovarne oglašujejo po športnih dvoranah
2. star. razširjati, razglašati: oglaševati svoje ideje
    oglaševán -a -o:
    oglaševani izdelki, predmeti
SSKJ²
oglaševáti se -újem se nedov. (á ȗ)
star. oglašati se: v gozdu se je oglaševal samoten ptič
SSKJ²
oglàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. ki ima ogle: oglata bruna / imeti oglato pisavo / obraz z oglato brado / oglati izrez pri obleki; oglati oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic
2. ekspr. neroden2, okoren: oglat človek / njegove oglate kretnje / njegove mladostne pesmi so oglate
    ogláto prisl.:
    kip je oglato izklesal preprost kamnosek
SSKJ²
oglátost -i ž (á)
lastnost, značilnost oglatega: oglatost pisave / oglatost obraza / ekspr. oglatost njegovega nastopa / ekspr. ni se še znebil oglatosti in lesenosti
SSKJ²
oglàv -áva m (ȁ á) knjiž.
1. zgornji del (obuvala): od čevljev so ostali le še oglavi; prišiti podplat na oglav
2. oglavnik: sneti oglav
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
oglávek -vka m (ȃ)
knjiž., zastar. skalp: ob sedlu so mu viseli oglavki sovražnikov
SSKJ²
ogláven -vna -o prid. (ā)
naglaven1: oglavni nakit
SSKJ²
oglávje -a s (ȃ)
1. del pokrivala, zlasti klobuka, ki pokriva glavo: oblikovati oglavje; klobuk s širokimi krajci in nizkim oglavjem
2. knjiž. zgornji del (obuvala): prišiti podplat na oglavje
SSKJ²
oglávnica -e ž (ȃ)
knjiž. koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu; kapuca: potegniti oglavnico čez čepico; plašč z oglavnico
// kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bele oglavnice redovnic; glava v črni potapljaški oglavnici kapi
♦ lov. oglavnica za sokole nekdaj pokrivalo, ki pokriva sokolu oči in ušesa pred lovom
SSKJ²
oglávnik -a m (ȃ)
agr. priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se lahko vodi: natakniti konju oglavnik
SSKJ²
oglèd -éda m (ȅ ẹ́)
glagolnik od ogledati: ogled stavbe je bil komisijski; omogočiti ogled tekme / publ. ogleda razstave se je udeležilo več učencev razstavo si je ogledalo več učencev; film je vreden ogleda film je dober / predmet je že dolgo na ogledu / iti na ogled po njivah / mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti
♦ etn. iti na oglede, v oglede s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer
SSKJ²
ogléda -a in -e m (ẹ̑)
zastar. nadzornik: bil je določen za ogleda / šolski ogleda / mrliški ogleda mrliški oglednik
SSKJ²
ogledálce -a s (ā)
manjšalnica od ogledalo: obrisati ogledalce / žepno ogledalce
SSKJ²
ogledálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ogledalo: slonovinaste ogledalne škatlice / ogledalno steklo / ogledalna podoba, slika
● otrokovo vedenje je ogledalna podoba očetovega vedenja zrcalna podoba
SSKJ²
ogledálo -a s (á)
1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo
2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa
3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni
● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake
♦ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race
SSKJ²
oglédati -am dov., oglêj in oglèj oglêjte, stil. oglédi oglédite (ẹ́ ẹ̑)
1. z gledanjem zaznati: ogledati koga; ogledati sobo; na hitro se je ogledala v ogledalu; ogledali so si vso deželo; razstavo so si ogledali skupinsko
2. zastar. zagledati: ogledal ga je pred seboj; nenadoma je ogledala znanca
    oglédati se 
    1. ekspr., v zvezi z za začeti iskati, poiskati: moraš se ogledati za kakim delom; oglejte se za službo; moramo se ogledati za stanovanjem / ogledati se za nevesto
    ●     star. nanjo se oglej po njej se zgleduj
    2. razgledati se: ogledal se je okrog in sedel
    oglédan -a -o:
    to je bilo hitro ogledano
    ●     pog. parcelo za hišo imam že ogledano poznam parcelo, ki jo bom verjetno kupil za hišo
SSKJ²
ogledávati -am nedov. (ȃ)
star. ogledovati: ogledaval je mimoidoče; ogledaval si je hišo
SSKJ²
ogléden -dna -o prid. (ẹ̑)
1. ki je za ogled: razstaviti ogledne primerke / ogledna parcela / ogledni stolp razgledni stolp
2. izvidniški: ogledni pohod / ogledna četa
SSKJ²
ógledi -ov m mn., tož. óglede in ógledi (ọ́ ọ̄)
nav. tož. in mest., etn., navadno v zvezi iti na oglede, v oglede iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer: v nedeljo bodo prišli na oglede
SSKJ²
oglédnica -e ž (ẹ̑)
1. izvidnica: oglednico so poslali naprej / ladja oglednica
2. zastar. razglednica: kupiti oglednico
SSKJ²
óglednik1 -a m (ọ́) nav. mn.
1. nar. vzhodno snubec: v hišo so prišli ogledniki
2. etn. nevesta, ženin s starši, ki pride na obisk na ženinov, nevestin dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer:
SSKJ²
oglédnik2 -a m (ẹ̑)
1. v zvezi mrliški oglednik kdor opravlja mrliške oglede: poklicati mrliškega oglednika; določen je bil za mrliškega oglednika
2. izvidnik: kolona je imela oglednika
SSKJ²
oglédniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na oglednike ali ogledništvo: ogledniško delo / ogledniška letala; naleteti na ogledniško patruljo
SSKJ²
oglédništvo -a s (ẹ̑)
izvidništvo: določeni so bili za ogledništvo
SSKJ²
ogledoválec -lca [ogledovau̯ca tudi ogledovalca] m (ȃ)
kdor ogleduje: natančen ogledovalec slik / radovedni ogledovalci ga niso motili gledalci, opazovalci
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ogledovánje -a s (ȃ)
glagolnik od ogledovati: ogledovanje razstavljenih predmetov / strateško ogledovanje
♦ med. preiskovanje telesa z gledanjem; inspekcija
SSKJ²
ogledováti -újem nedov. (á ȗ)
z gledanjem zaznavati: nekaj časa ga je ogledovala; tujec je ogledoval mesto; pazljivo ogledovati; ogledovala se je v ogledalu; radovedno si je ogledoval slike
    ogledováti se 
    1. ekspr., v zvezi z za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati: že dolgo se ogleduje za delom; ogleduje se za primernim poklicem / začel se je ogledovati za ženskami
    2. star. zgledovati se: precej se ogleduje po tuji literaturi; po nikomer se ne ogleduje
    3. razgledovati se: dolgo se je ogledoval po okolici
SSKJ²
ogledúh -a m (ū)
nav. slabš. vohun: po deželi so razposlali ogleduhe / gospodarski, vojaški ogleduhi
SSKJ²
ogledúški -a -o prid. (ū)
nav. slabš. vohunski: ogleduška dejavnost / ogleduška skupina
SSKJ²
ogledúštvo -a s (ȗ)
nav. slabš. vohunstvo: vojaško ogleduštvo
SSKJ²
oglêjski -a -o prid. (ē)
nanašajoč se na Oglej: oglejska kovnica
♦ rel. oglejski patriarh
SSKJ²
oglén -a -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na na ogel, oglje: oglena zrnca / ekspr. žar njenih oglenih oči
♦ teh. ogleni mikrofon mikrofon, ki deluje na osnovi spreminjanja upornosti med oglenimi zrnci; oglena elektroda elektroda iz oglja za obločnice, električne peči
    ogléno prisl.:
    ogleno črni lasje
SSKJ²
oglenênje -a s (é)
glagolnik od ogleneti: oglenenje lesa
SSKJ²
oglenéti -ím nedov. (ẹ́ í)
spreminjati se v oglje: v kopi les ogleni
♦ geol. pod plastmi zasuta drevesa so polagoma oglenela se spreminjala v premog
SSKJ²
ogleníca -e ž (í)
(oglarska) kopa: postaviti oglenico
SSKJ²
oglenína -e ž (í)
min. kar nastane z oglenenjem organskih, zlasti rastlinskih snovi: premog in druge oglenine; nahajališča oglenin
SSKJ²
oglenítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ogleneti ali ogleniti: potek oglenitve
SSKJ²
ogleníti -ím nedov. (ī í)
spreminjati v oglje: ogleniti les
SSKJ²
oglénka -e ž (ẹ̄)
star. posodi podobna priprava s tlečim ogljem za ogrevanje: greti se ob oglenki
SSKJ²
ogléžnjica -e ž (ẹ̑) nav. mn.
1. knjiž. gležnjevka, gležnjak: čevlji in ogležnjice
2. v nekaterih vzhodnih deželah okras za okoli gležnjev, navadno v obliki obroča: plesalke z ogležnjicami
SSKJ²
oglíček -čka m (ȋ)
fot. košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album: prozorni oglički
SSKJ²
oglíšče -a s (í)
geom. točka, v kateri se stikajo stranice lika ali robovi ploskev telesa: oglišče piramide, trikotnika; pren. na oglišču različnih kultur
SSKJ²
óglje -a s (ọ̑)
1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje
♦ farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira
// nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje
2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem
// risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem
SSKJ²
ogljík -a m (ȋ)
kem. element, ki nastopa v obliki diamanta, grafita ali saj, C: atomi ogljika; ogljik, kisik in dušik
SSKJ²
ogljikohidráten -tna -o prid. (ȃ)
ki vsebuje ogljikove hidrate: ogljikohidratni napitek; v vročini so primerna ogljikohidratna hranila z majhno vsebnostjo vlaknin; ogljikohidratna živila
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ogljíkov -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ogljik: ogljikove spojine / ogljikov dioksid; ogljikov hidrat organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju kot v vodi; ogljikov monoksid strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni oksidaciji ogljika; ogljikova kislina
SSKJ²
ogljikovodík -a m (ȋ)
nav. mn., kem. spojina ogljika in vodika: ogljikovodiki in ogljikovi hidrati / nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nenasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z dvema ali tremi vezmi
SSKJ²
ogljikovodíkov -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ogljikovodik: ogljikovodikove spojine
SSKJ²
oglóbiti -im tudi oglôbiti -im dov. (ọ́ ọ̄; ó ō)
knjiž. kaznovati z globo: oglobili so ga zaradi prekrška
SSKJ²
oglódati -am tudi oglójem, tudi oglôdati -am dov., oglódaj oglódajte tudi oglóji oglójite tudi oglôdaj oglôdajte tudi oglodájte; tudi oglodála (ọ́; ó)
1. z glodanjem načeti, poškodovati: zajci so oglodali drevesca
// ekspr. poškodovati, uničiti: zob časa je oglodal gradove; na melišču so se podplati zelo oglodali
2. z glodanjem odstraniti del česa: miš je oglodala desko / pes je oglodal kosti; pren., ekspr. sonce je v tem tednu precej oglodalo ledenik
    oglódan tudi oglôdan -a -o:
    napol oglodan storž; oglodane kosti; oblečen je bil v oglodano suknjo
SSKJ²
oglodávati -am nedov. (ȃ)
glodati: pes oglodava kosti / vsi ga oglodavajo
SSKJ²
oglódek -dka m (ọ̑)
knjiž. ogrizek: oglodek je vrgel v smeti
SSKJ²
oglušélost -i ž (ẹ́)
lastnost, stanje oglušelega: njegova oglušelost je posledica davice; ugotoviti stopnjo oglušelosti
SSKJ²
oglúšen -šna -o prid. (ú ū)
knjiž., zastar. oglušujoč: oglušen hrup, krik
SSKJ²
oglušéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. postati gluh: na starost je oglušel; popolnoma oglušeti; nastal je tak hrup, da bi skoraj oglušel
2. ekspr. postati neobčutljiv, brezčuten: prsti so mu oglušeli od mraza
    oglušèl in oglušél -éla -o:
    oglušel otrok; oglušela ušesa
SSKJ²
ogluševáti -újem nedov. (á ȗ)
s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: brnenje strojev ga oglušuje; trušč ljudi oglušuje
// povzročati, da se kaj ne sliši; glušiti: mah je ogluševal korake / gromi so ogluševali drug drugega
    oglušujóč -a -e:
    oglušujoč ropot strojev; oglušujoče pokanje, tuljenje; prisl.: tramvaji so oglušujoče zvonili; oglušujoče šumeča voda
SSKJ²
oglušítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od oglušeti ali oglušiti: posledica te bolezni je lahko tudi oglušitev
SSKJ²
oglušíti -ím dov., oglúšil (ī í)
s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši: ropot ga je oglušil; granate so nas popolnoma oglušile
// povzročiti, da se kaj ne sliši: grapa je oglušila strel; pren., ekspr. skušal je oglušiti glasove srca
SSKJ²
oglušljív -a -o prid.(ī í)
oglušujoč: oglušljiv hrup; oglušljivo pokanje, vpitje
    oglušljívo prisl.:
    bobni so oglušljivo zaropotali
SSKJ²
ogníti ogníjem dov. (í ī)
zastar. postati nekoliko gnil; nagniti1: krompir je že ognil
    ognít -a -o:
    ognito sadje
SSKJ²
ogníti se ógnem se in ôgnem se dov. (ī ọ́, ó)
1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu
3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni
4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza
SSKJ²
ognjár -ja m (á)
1. v stari Avstriji podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina: postal je ognjar
2. star. pirotehnik: ognjarji so za praznik pripravili veličasten ognjemet
SSKJ²
ognje... prvi del zloženk
nanašajoč se na ogenj: ognjegasen, ognjemet, ognjestalen, ognjevzdržen
SSKJ²
ognjegásec -sca m (ȃ)
zastar. gasilec: pri gašenju požara sta se ranila dva ognjegasca
SSKJ²
ognjemèt -éta m (ȅ ẹ́)
1. razpršujočim se iskram podobna kratkotrajna, raznobarvna svetloba, ki nastane pri eksploziji določenih raket: po proslavi je bil ognjemet; opazovati ognjemet; rakete za ognjemet
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa pojavljajočega se v zelo izraziti obliki: ognjemet barv in luči / iz njega je šinil silovit ognjemet pripomb, ocen in nasvetov
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ognjeméten -tna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na ognjemet: ognjemetna raketa / ognjemetne zabave
SSKJ²
ognjén -a -o prid. (ẹ̄)
1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje
2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve
3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča
4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj
// ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam; oglasila se je ognjena pesem
5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega
● ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je; ekspr. ognjena krogla sonce
♦ vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
    ognjéno prisl.:
    ognjeno mu gleda v oči; ognjeno ga je zagovarjal; ognjeno rdeč
SSKJ²
ognjénec -nca m (ẹ̄)
bot. rastlina z bleščečimi temno zelenimi pernatimi listi in navadno belimi cveti v češuljah; gorski silj
SSKJ²
ognjeníca in ognjénica -e ž (í; ẹ̑)
zastar. vročica, mrzlica: ima ognjenico
SSKJ²
ognjeník -a m (í)
kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava: ognjenik bruha, že dolgo miruje; delovanje, izbruh ognjenika; pobočje, vrh ognjenika; pren. kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih
♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli ognjenik ki ne bruha več; podmorski ognjenik na morskem dnu
SSKJ²
ognjeníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ognjenik: ognjeniško žrelo / ognjeniški izbruh
SSKJ²
ognjenósec -sca m (ọ̑)
nekdaj kdor nosi ogenj: ognjenosci so zažgali trdnjavo
SSKJ²
ognjestálen -lna -o prid. (ȃ)
v ognju obstojen, ognjevzdržen: ognjestalna glina, opeka
SSKJ²
ognjeváren -rna -o prid. (á ā)
v ognju obstojen, ognjevzdržen: ognjevarna glina, opeka / ognjevarna blagajna
SSKJ²
ognjevít -a -o prid., ognjevítejši (ȋ)
1. ki ima veliko življenjsko moč, silo: bil je ognjevit fant; ognjevita plesalka; zdravo, ognjevito dekle / zapreči par ognjevitih, konj / ognjevit ples
// ki kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj: ognjevit govornik / navdušil jih je s svojimi ognjevitimi besedami; ognjevite pesmi o svobodi
2. ekspr. bleščeč, žareč: pogledal je v njene ognjevite oči
● ekspr. ognjevito vino močno
    ognjevíto prisl.:
    ognjevito govoriti; množica je ognjevito vzklikala
SSKJ²
ognjevítež -a m (ȋ)
ekspr. kdor kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj: nekaj ognjevitežev se je takoj prijavilo za akcijo
SSKJ²
ognjevítost -i ž (ȋ)
lastnost, značilnost ognjevitega človeka: manjka jim njegove ognjevitosti; ognjevitost plesalk / ugaja mu južnjaška ognjevitost teh plesov / delati kaj z ognjevitostjo
SSKJ²
ôgnjevka -e ž (ȏ)
agr. bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo; hrušev ožig: izbruh, širjenje, žarišče ognjevke; preprečevanje ognjevke; ukrepi proti ognjevki; okužba dreves z ognjevko
SSKJ²
ognjevzdŕžen -žna -o prid. (r̄)
teh. ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti: ognjevzdržni material; ognjevzdržna opeka / zavarovati z ognjevzdržnim premazom / ognjevzdržna blagajna, omara
SSKJ²
ognjìč -íča m (ȉ í)
bot. rastlina s svetlo ali oranžno rumenimi cveti v koških, Calendula: njivski, vrtni ognjič
SSKJ²
ognjíčar -ja m (ȋ)
v stari Avstriji podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina: vojaki in ognjičarji
SSKJ²
ognjíček -čka m (ȋ)
ogenjček: pogasiti ognjiček
SSKJ²
ognjílo -a s (í)
star. priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu; kresalo: kremen in ognjilo
● star. vrniti šilo za ognjilo milo za drago
♦ les. gladka jeklena palica z ročajem za ostrenje strgulje
SSKJ²
ognjíščar -ja m (ȋ)
pripadnik medverskega etičnega gibanja, temelječega na univerzalnem bratstvu: gibanje ognjiščarjev
SSKJ²
ognjíšče -a s (í)
1. kraj, prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji: na ognjišču so prasketala drva; sedeti ob ognjišču; mati je stala pred ognjiščem / ognjišče peči / kovaško ognjišče na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem / odprto ognjišče
● pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. ustvariti si lastno ognjišče dom, družino; knjiž. ugaslo ognjišče zapuščen dom, zapuščena hiša; zastar. železno ognjišče železni štedilnik; knjiž. v vasi je ostalo le še pet ognjišč naseljenih hiš
2. knjiž. žarišče, središče: odkrivati bolezenska ognjišča; ognjišče potresa / kulturna ognjišča; ta območja so bila ognjišča vstaje
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ognjíščen -čna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ognjišče: ognjiščni prostor / ognjiščna odprtina
SSKJ²
ognójek -jka m (ọ̑)
med. absces: predreti ognojek / ognojek na pljučih
SSKJ²
ognojítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ognojiti se: ognojitev rane
SSKJ²
ognojíti se -ím se dov., ognójil se (ī í)
nav. 3. os. postati gnojen: rana se je ognojila; stopala so se mu tako ognojila, da ni mogel stati
    ognojèn -êna -o:
    ognojen prst; ognojena rana
SSKJ²
ognúsen -sna -o prid. (ú ū)
zastar. gnusen: ognusna žival
SSKJ²
ognúsiti -im dov., ognúšen in ognúsen (ú ȗ)
ekspr. umazati, onesnažiti: blato je ognusilo studenec / njenega poštenja si ni upal nihče ognusiti
    ognúsiti se 
    zagnusiti se: jed se mu je ognusila
SSKJ²
ogolélost -i ž (ẹ́)
stanje ogolelega: ogolelost drevja
SSKJ²
ogoléti -ím dov., ogôlel in ogolèl in ogolél (ẹ́ í)
postati gol: drevje je že ogolelo / zaradi prevelike koncentracije škodljivih plinov je hrib popolnoma ogolel
    ogolèl in ogolél -éla -o:
    ogolel gozd; ogolele površine so pogozdili; ogolelo drevje
SSKJ²
ogolítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ogoleti ali ogoliti: ogolitev drevja / vihar je povzročil ogolitev pobočja
SSKJ²
ogolíti -ím in ogólim dov., ogólil in ogôlil (ī í, ọ́)
narediti, povzročiti, da postane kaj golo: dež in veter sta ogolila drevje; jablane so se že ogolile / ogolili so skoraj celo pobočje posekali / ogoliti prašiča
    ogóljen -a -o tudi ogoljèn -êna -o
    1. deležnik od ogoliti: ogoljen hrib; ogoljeno drevo
    2. zastar. oguljen, izrabljen: ogoljen klobuk; rokavi na plašču so čisto ogoljeni
SSKJ²
ogoljufánec -nca m (á)
nav. ekspr. kdor je ogoljufan: nekateri ogoljufanci se sramujejo svoje lahkovernosti
SSKJ²
ogoljufáti -ám dov. (á ȃ)
okoristiti se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: boji se, da ga bodo ogoljufali; ogoljufati koga pri kupčiji; ekspr. pošteno so jih ogoljufali
// navadno v zvezi z za povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral dobiti: ogoljufati koga za dediščino, doto, plačilo; pren., ekspr. ogoljufal jo je za ljubezen
    ogoljufán -a -o:
    ogoljufan kupec; zelo je bil ogoljufan; njeno zaupanje je bilo ogoljufano
SSKJ²
ogòn -ôna in -óna m (ȍ ó, ọ́)
del njive med dvema razoroma: šel je po njivi kar čez ogone / na ogonih ni bilo nikogar / nekaj ogonov fižola in krompirja ima
SSKJ²
ogór in ógor -ja m (ọ̑; ọ̑)
zool. jegulji podobna velika roparska morska riba, Conger conger: loviti ogorje
SSKJ²
ogórčati -am nedov. (ọ̄)
knjiž. spravljati v jezo, razburjenje, ker so bila kršena etična, moralna načela: s svojim delom je ogorčal bralce
SSKJ²
ogórčenje -a s (ọ̑)
jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje / ekspr. val, vihar ogorčenja se še ni polegel
SSKJ²
ogórčenost -i ž (ọ̑)
jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: ogorčenost v njem se je stopnjevala / moralna ogorčenost
SSKJ²
ogórčica -e ž (ọ̑)
nav. mn., zool. nečlenarji valjastega telesa, Nematodes: pesna ogorčica
SSKJ²
ogórčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo; ta ukrep jih je ogorčil
    ogórčiti se knjiž.
    postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si se tako ogorčil / tako pa ne bo šlo, se je ogorčil ogorčeno rekel
    ogórčen -a -o
    1. deležnik od ogorčiti: ogorčen zaradi krivice; biti ogorčen na koga, nad čim
    2. publ. hud, silovit: ogorčeni boji na fronti; prisl.: ogorčeno se je obrnil; ogorčeno protestirati
SSKJ²
ogórek -rka m (ọ̑)
majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah; seči po ogorek v ogenj; z ogorkom prižgati dračje
// ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ogoréti -ím dov., ogôrel (ẹ́ í)
1. dobiti rjavo barvo kože: na morju je lepo ogorel
2. nekoliko zgoreti: ob požaru so tramovi ogoreli
    ogôrel tudi ogorèl in ogorél -éla -o:
    od sonca ogorel obraz; bronasto ogorela polt; ogorelo drevo
    ogorèn -êna -o pog.:
    biti ogoren od sonca
SSKJ²
ogorína -e ž (í)
teh. krhka plast na kovini, nastala zaradi delovanja ognja:
SSKJ²
ogóršati -am dov. (ọ̑)
nar. ozdraveti: Le polagoma je toliko ogoršal, da je bil tak kot prej, za spomin so mu ostale le brazgotine (F. Bevk)
SSKJ²
ogovárjanje -a s (ȃ)
glagolnik od ogovarjati: ogovarjanje mimoidočih / ogovarjanje z imenom
SSKJ²
ogovárjati -am nedov. (ȃ)
1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: ogovarjati mimoidoče; vedno jih je prijazno ogovarjal; tujci so nas ogovarjali v najrazličnejših jezikih
// v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: ogovarjali so ga (z) gospod predsednik / ogovarjati koga z imenom
2. nar. opravljati2, obrekovati: ogovarjati sosede; tvoja navada je, da vsakega ogovarjaš / neprijetno je, ko že vsak ogovarja tvoj slabo obdelani vinograd
SSKJ²
ogôvor -a m (ȏ)
1. glagolnik od ogovoriti: čakal je na moj ogovor; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo
2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči ogovor / prijatelj, gospod in drugi ogovori
● zastar. v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo nagovoru
SSKJ²
ogovoríti -ím dov., ogovóril; nam. ogovôrit in ogovorít (ī í)
z besedo, stavkom začeti pogovor: ogovoriti dekle; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal; ni si ga upal ogovoriti; lepo, prijazno ogovoriti; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril pozdravil
// v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov: ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom
    ogovorjèn -êna -o:
    ogovorjena oseba; sam.: ogovorjeni je molčal
SSKJ²
ogovorjênec -nca m (é)
kdor je ogovorjen: ogovorjenec ga ni takoj razumel
SSKJ²
ográbek -bka m (ȃ)
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: znašati ograbke na kupe / seno v ograbkih / delati ograbke
// nar. gorenjsko, navadno z rodilnikom skupina, gruča: na vasi je stal ograbek žensk / ptiči so se kar v ograbkih lotili prosa
SSKJ²
ograbíti in ográbiti -im, in ográbiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ)
z grabljenjem odstraniti s česa štrleče bilke: ograbiti seneno kopico; naložen voz je treba še ograbiti
● knjiž. ograbili so več trgovin izropali, oropali
SSKJ²
ográbljati1 -am nedov. (á)
knjiž. ropati, pleniti: roparji so ograbljali popotnike
SSKJ²
ograbljáti2 -ám dov. (á ȃ)
nar. vzhodnoštajersko pograbiti: ograbljati listje / ograbljati sadovnjak
SSKJ²
ogràd1 -áda in ógrad -a m (ȁ á; ọ́)
1. knjiž., zastar. ograjen prostor: imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico
2. nar. ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem: Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov (F. Godina)
● knjiž., zastar. paše niso omejevali ogradi ograje; knjiž. cvetoč ograd vrt
SSKJ²
ógrad2 -i ž (ọ́)
nar. ograjen prostor za živino ob pastirski koči: premišlja, kako bi tudi on svoj trop stisnil v Podlipnikovo ograd in sebe v tesno kočo (J. Jalen)
SSKJ²
ográda -e ž (ȃ)
1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado; iti kopat ogrado; pasti v ogradi; oljke v ogradi
// ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde; hlev in pred njim velika ograda
♦ lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa
2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde; hišo so varovale trdno zidane ograde; temne ograde iz brinja / ekspr. veter podi oblake čez gorsko ogrado
SSKJ²
ográden -dna -o (ȃ)
pridevnik od ograda: planota z ogradnimi zidovi
SSKJ²
ogradítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od ograditi: ograditev pašnikov s plotom
SSKJ²
ogradíti -ím dov., ográdil (ī í)
narediti, postaviti ograjo okrog česa: ograditi pašnik, vrt; ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom obdati njegove bregove; otroci so ogradili luže z blatom; pren. ograditi svojo neodvisnost
    ogradíti se navadno v zvezi z od
    1. knjiž. narediti se nedostopnega za kaj: ograditi se od zunanjega sveta; ograditi se od vplivov naturalistov; ogradil se je od vseh in postal zelo samosvoj
    ●     knjiž. ograditi se je morala z brezčutnostjo, če je hotela vzdržati postati je morala brezčutna
    2. publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograditi se od izjave, sklepa; ogradil se je od vseh, ki niso upoštevali sklepov
    ograjèn -êna -o:
    ograjen prostor za molžo; s kamenjem ograjeno kraško polje
SSKJ²
ográja -e ž (ā)
naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta; preplezati, preskočiti ograjo; sedeti na ograji; dvoriščna, vrtna ograja; kamnita, lesena, žična ograja; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspr. oblaki zadevajo ob ograjo gorovij; pren., ekspr. podrli so ograje, ki so jih ločile
// naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo; skloniti se čez ograjo; betonska, jeklena, kovana ograja; ograja krova; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg
● puščati živino čez noč v ograji ogradi
♦ grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča
SSKJ²
ográjati1 -am nedov. (á) zastar.
ograjevati: ograjati vrt / plot ograja dvorišče obdaja
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ográjati2 -am dov. (ā)
knjiž. opomniti, ošteti: zaradi takega ravnanja so ga ograjali
● knjiž., ekspr. ograjali so njegovo obleko ugotovili njene napake, pomanjkljivosti
SSKJ²
ográjek -jka m (ȃ)
knjiž. manjši ograjen prostor: priti skozi leso na, v ograjek; ograjek za cvetlice
SSKJ²
ográjen -jna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ograjo: ograjna vrata / ograjna mreža
♦ pravn. ograjno sodišče od 14. do 18. stoletja plemiško sodišče
SSKJ²
ograjênost -i ž (é)
stanje ograjenega: ograjenost dvorišča / publ. kratkovidna ograjenost kolektiva zaprtost, izoliranost
SSKJ²
ograjevánje -a s (ȃ)
glagolnik od ograjevati: ograjevanje vrta, zemljišč / ograjevanje od nasilja
SSKJ²
ograjeváti -újem nedov. (á ȗ)
delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg
    ograjeváti se navadno v zvezi z od
    1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od resničnosti; ograjevati se proti svojim sosedom
    2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov
SSKJ²
ográjica -e ž (ā)
manjšalnica od ograja: skočiti čez ograjico iz žive meje / posteljica z ograjico
SSKJ²
ográjnik -a m (ȃ)
grad. zidak za ograje: izdelujemo opečne izdelke in vse vrste ograjnikov
SSKJ²
ográžanje -a s (á)
glagolnik od ogražati: ogražanje varnosti / ogražanje dosežkov revolucije
SSKJ²
ográžati -am nedov. (á)
knjiž. ogrožati: s tem ogražajo njegovo delo; ogražati varnost ljudi
SSKJ²
ógrc -a m (ọ̑)
1. loj, zastal v zunanjem delu žleze lojnice: iztiskati ogrce / po obrazu ima ogrce
2. agr. ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda korenine, gomolje rastlin: uničevati ogrce; krt se hrani tudi z ogrci
♦ vet. podkožna tvorba pri govedu, ki jo povzroča ličinka govejega zolja; zool. ličinka govejega zolja, ki se zajeda v govedo
SSKJ²
ógrčast -a -o prid. (ọ̑)
poln ogrcev: imel je ogrčast obraz
SSKJ²
ógrčav -a -o prid. (ọ̑)
ki ima ogrce: mozoljast in ogrčav obraz
SSKJ²
ogŕda -e ž (ȓ)
zastar. zmerjanje, sramotenje: težko posluša njegovo grajo in ogrde
SSKJ²
ogrdíti -ím dov., ogŕdil (ī í)
1. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: ogrdil ga je pred tovariši / ogrditi komu ime
2. star. umazati, onesnažiti: sobo so precej ogrdili; ogrditi si obleko
3. star. skaziti, iznakaziti: brazgotina na obrazu jo je ogrdila / to spoznanje ji je ogrdilo njegovo podobo
SSKJ²
ogrebáča -e ž (á)
agr. motiki podobno orodje z ravnim rezilom za osipanje trt: ogrebače in lopate
SSKJ²
ogrébanje -a s (ẹ̄)
glagolnik od ogrebati: ogrebanje pepela / zgodnji krompir je že za ogrebanje
SSKJ²
ogrébati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. star. odstranjevati, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebati slamo izpred mlatilnice; ogrebati sneg s strehe / ogrebati kraste
2. osipati, osipavati: ogrebati koruzo, krompir
♦ čeb. spravljati (čebelji) roj v panj
SSKJ²
ogreblína -e ž (í)
zastar. praska, odrgnina, navadno močnejša: ogrebline in modrice / ogrebline na lakiranem pohištvu
SSKJ²
ogrebotína -e ž (í)
knjiž. praska, odrgnina, navadno močnejša: podplutbe in krvave ogrebotine / na licu je imel ogrebotino
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ogrêbsti ogrêbem dov., ogrébel ogrêbla (é)
1. opraskati, navadno močno: veja ga je ogrebla po obrazu; ogrebsti si kožo / mačka jo je ogrebla
2. odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebsti sneg s strehe / ogrebsti pepel, žerjavico
3. osuti: ogrebsti krompir
♦ čeb. spraviti (čebelji) roj v panj
    ogrebèn -êna -o tudi ogrêben -a -o:
    do krvi ogrebene roke
SSKJ²
ogrédje -a s (ẹ̑)
več gredi, tramov, zlasti v gradbenih konstrukcijah: postaviti ogredje; močno, trdno ogredje
SSKJ²
ogrenéti -ím dov. (ẹ́ í)
nav. 3. os. postati grenek: hrana je ogrenela
SSKJ²
ogreníti1 ogrénem dov. (ī ẹ́)
1. nar. osuti: ogreniti krompir / ogreniti čebele ogrebsti
2. star. dobiti, prejeti: ogrenil je veliko denarja / ogreniti zaklad najti
SSKJ²
ogreníti2 -ím dov., ogrénil (ī í)
narediti grenko: nekatere snovi lahko ogrenijo kruh
// nav. ekspr. narediti kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja so mu ogrenila življenje v mestu; nehvaležni otroci so ji ogrenili življenje; s tem bi si ogrenil še zadnje trenutke
    ogrenjèn -êna -o:
    ogrenjena moka
SSKJ²
ogrešíti -ím dov., ogréšil (ī í)
knjiž., v zvezi z duša, vest omadeževati: premišljeval je, kako bi se maščeval, ne da bi ogrešil svojo dušo
    ogrešíti se 
    pregrešiti se: ogrešiti se zoper zakon
SSKJ²
ogréti ogrêjem dov. (ẹ́ ȇ)
1. narediti kaj toplo: ogreti sobo; ogreti vodo do sto stopinj; ogreti si roke pri ognju
2. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ogrelo / čaj nas je ogrel; pot v hrib jih je ogrela; pren. prijazna beseda človeka ogreje; taka pesem ogreje srce
3. ekspr. navdušiti: sodelavce je ogrel za svoj načrt; ogreti se za šport, študij / govornik ni mogel ogreti občinstva; predstava je gledalce ogrela
    ogréti se 
    1. postati topel: kamenje se na soncu ogreje; voda se je že ogrela; brezoseb. počakali so, da se je zunaj nekoliko ogrelo / stroj se je preveč ogrel preveč segrel, pregrel
    2. dobiti občutek toplote: stopi v hišo, da se ogreješ; na soncu se je dobro ogrel; ogreti se ob ognju, pri peči; ogreti se s hojo
    ●     ekspr. družba pri mizi se je kmalu ogrela razživela; ekspr. pogovor se nikakor ni hotel ogreti postati sproščen; ekspr. ogreti se za dekle začutiti naklonjenost, ljubezen do nje
    ogrét -a -o:
    ogret krožnik; za šport ogreti ljudje; ogreta telovadnica
SSKJ²
ogrétje -a s (ẹ̑)
glagolnik od ogreti: ogretje vode
SSKJ²
ogrétost -i ž (ẹ̑)
značilnost ogretega: ogretost morske vode, zraka / ekspr. njegova ogretost za šport navdušenost
SSKJ²
ogreváč -a m (á)
zastar. grelnik, ogrevalnik: ogrevač za krožnike
SSKJ²
ogreváča -e ž (á) zastar.
1. termofor: prinesti bolniku ogrevačo; pogreti se z ogrevačo
2. grelnik, ogrevalnik: na mizi je stala ogrevača za čajnik
SSKJ²
ogreválec -lca [tudi ogrevau̯ca] m (ȃ)
grelnik, ogrevalnik: vključiti ogrevalec; električni, plinski ogrevalec / ogrevalec vode bojler
SSKJ²
ogreválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na ogrevanje: ogrevalne naprave / ogrevalni jašek; ogrevalna površina / razvoj ogrevalne tehnike / ogrevalne vaje
SSKJ²
ogreválnica -e ž (ȃ)
prostor, v katerega se hodijo ljudje gret: stopiti v ogrevalnico
SSKJ²
ogreválnik -a m (ȃ)
1. grelna naprava ali priprava različnih oblik: od ogrevalnika se širi prijetna toplota; avtomobilski ogrevalnik; plinski ogrevalnik; ogrevalnik za krožnike
2. knjiž. termofor: posteljo je pogrel z ogrevalnikom
SSKJ²
ogreválo -a s (á)
grelnik, ogrevalnik: ogrevalo za krožnike; svetila in ogrevala / knjiž. ogrevalo trajno žareče peči je iz litega železa grelo
SSKJ²
ogrévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od ogrevati: ogrevanje prostorov; ogrevanje s toplim zrakom; naprava za ogrevanje / ogrevanje zraka / centralno, etažno ogrevanje; električno, plinsko ogrevanje; ogrevanje na premog / vaje za ogrevanje
● pog. vključiti ogrevanje naprave, priprave za ogrevanje
♦ psih. začetno naraščanje delovne učinkovitosti
SSKJ²
ogrévati -am nedov. (ẹ́)
1. delati kaj toplo: peč ogreva ves prostor; ogrevati vodo, zrak; ogrevati z električno energijo, oljem, premogom / ogrevati si roke ob ognju greti
2. povzročati občutek toplote: sonce nas prijetno ogreva / s hrano dobiva telo snovi, ki ga ogrevajo; pren. ljubezen ogreva srce; ogreva ga misel na dom
    ogrévati se 
    1. postajati topel: zrak se spomladi hitro ogreva
    2. ekspr. navduševati se: večina se ogreva za njegov predlog; ogrevati se za zabavno glasbo, šport; vedno bolj se ogreva zanjo / publ. sedanja moda se ogreva za žive barve zdaj so moderne žive barve
    ♦     šport. tekmovalec se ogreva postopno in načrtno pripravlja organizem na težje obremenitve
    ogrevajóč -a -e:
    ogrevajoči sončni žarki; pesem, ogrevajoča srce
    ogrévan -a -o:
    ogrevan plavalni bazen; centralno ogrevani prostori; ogrevana površina, voda; ogrevana soba
SSKJ²
ogréven -vna -o prid. (ẹ̄)
nanašajoč se na ogrevanje: ogrevna naprava / ogrevna površina / ogrevni čas
♦ elektr. ogrevni tok tok za gretje katode elektronke
SSKJ²
ogrinjáč -a m (á)
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje: odložila je ogrinjač; tesno zavita v ogrinjač; volneni ogrinjač
Število zadetkov: 97669
Fran/SSKJ²

Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
ogrinjáča -e ž (á)
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje: obnošena ogrinjača
SSKJ²
ogrinjáčka -e ž (ȃ)
nar. zahodno ogrinjača, ogrinjalka: ogrinjačka ji je padla z ram
SSKJ²
ogrinjálce -a s (ā)
manjšalnica od ogrinjalo: pleteno belo ogrinjalce
SSKJ²
ogrinjálen -lna -o prid. (ȃ)
ki je za ogrinjanje: ogrinjalna ruta
♦ bot. ogrinjalna pleva podporni list pri klasku trav
SSKJ²
ogrinjálka -e [ogrinjau̯ka] ž (ȃ)
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje: z iglo si je spela ogrinjalko; težka zimska ogrinjalka
SSKJ²
ogrinjálo -a s (á)
oblačilo za ogrinjanje: pod vratom si je zavezala ogrinjalo; toplo volneno ogrinjalo; lasje so ji kot ogrinjalo padali na ramena / pastirsko ogrinjalo
// kar kaj ogrinja, pokriva: dala si je na rame ogrinjalo in se začela česati; pren. pokrajina ima zeleno ogrinjalo
SSKJ²
ogrínjati -am nedov. (í)
1. dajati oblačilo na koga, okrog koga: ogrinjal jo je s toplim plaščem; ogrinjati (si) plet
// pokrivati, zavijati: ogrinjala je otroka; ogrinjati se v ruto
2. nar. osipati, osipavati: začeli so ogrinjati krompir
SSKJ²
ogrísti ogrízem dov. (í)
1. z grizenjem načeti, poškodovati: zajci so ogrizli sadno drevje; otrok si je ogrizel nohte
2. raniti z ugrizi: pes ga je ogrizel; pren., ekspr. kritiki so ga ogrizli
    ogrízen -a -o:
    ogrizen sadež
SSKJ²
ogríz -a m (ȋ)
poškodba, rana zaradi grizenja, ugriza: zajčji ogrizi na mladem drevju / zdravljenje ogriza
SSKJ²
ogrízek -zka m (ȋ)
ostanek ogrizenega sadeža: vreči ogrizek v koš; jabolčni ogrizki
SSKJ²
ogrizováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z grizenjem načenjati: miši ogrizujejo sadje
2. ekspr. opravljati2, obrekovati: povsod ga je ogrizoval, kako slab delavec je
SSKJ²
ogŕlica -e ž (ȓ)
ovratni nakit, navadno iz na vrvici nanizanih drobnih dragocenih predmetov: nositi ogrlico; biserna, briljantna ogrlica; ogrlica iz opalov
SSKJ²
ogrlják -a m (á)
knjiž. pasja ovratnica: kovinski ogrljak
SSKJ²
ogŕlje -a s (ȓ)
1. knjiž. ogrlica: biserno ogrlje
2. vet. predel ob grlu: ščetinasta dlaka na ogrlju
SSKJ²
ogrníti in ogŕniti -em dov. (ī ŕ)
1. dati oblačilo na koga, okrog koga: ogrnil ji je plašč; ogrnila (si) je plet in odšla / jopico je samo ogrnil, ne pa oblekel
// pokriti, zaviti: ogrniti konja z odejo; ogrni se, ne hodi tak ven; pren., knjiž. noč je ogrnila zemljo
2. nar. osuti: ogrniti krompir; vrtnice je treba ogrniti
    ogŕnjen -a -o:
    imel je ogrnjen suknjič; bila je ogrnjena v tančice
SSKJ²
ogrobéti -ím dov. (ẹ́ í)
knjiž., zastar. postati trd, neobčutljiv: roke so mu pri delu ogrobele
SSKJ²
ogróden -dna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na ogrodje: ogrodni elementi
♦ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa
SSKJ²
ogródje -a s (ọ̑)
1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje; leseno, železno ogrodje; ogrodje strehe; ogrodje vozila; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje
// navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa: sestaviti ogrodje oddaje o športu; ogrodje zakona / publ. idejno ogrodje stranke
2. trdni oporni deli telesa: poškodovati ogrodje; apnenčasto, koščeno ogrodje; ogrodje iz kremenastih iglic / del telesnega ogrodja
♦ zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev
SSKJ²
ogródnik -a m (ọ̑)
agr. naprava, na katero se lahko pritrdi različno orodje za obdelavo zemlje, sajenje: ogrodnik in kosilnica / ogrodnik za krompir
SSKJ²
ogrômen in ogrómen -mna -o prid. (ȏ; ọ̑)
zelo velik, velikanski: kup snega je ogromen; ogromna železna kljuka; v predsobi je stalo ogromno ogledalo / nabral si je ogromne količine denarja / ta človek ima ogromno ustvarjalno energijo in voljo
    ogrômno in ogrómno prisl.:
    ogromno dela imam
    ●     publ. število bralcev se je ogromno povečalo zelo
Število zadetkov: 97669